Dolgo sem iskala, čeravno nisem prav dobro vedela kaj. Nekaj v meni me je gnalo naprej, novim izkustvom naproti. Radovednost, morda ambicioznost, sploh ni pomembno kaj. Uživala sem v vsakem koraku, vsakem novem poznanstvu in novi izkušnji. Naučila sem se veliko, spoznala mnogo ljudi, doživela vzpone in padce in na koncu vendarle našla.
Vzgojena sem bila v krščanski veri, kar mi je dalo vedenje, da zunaj našim očem vidnega sveta obstaja nekaj oz. nekdo, ki nam pomaga, če prosimo. Ne bom pozabila nedeljske maše na prekrasen sončen zimski dan. Stara sem bila šest let. Po maši naj bi šli smučat, česar se nisem niti malo veselila. Pred sabo sem videla poledenelo smučišče in očeta, ki me je priganjal, da grem z vlečnico vse do vrha. Zato sem z vso svojo otroško gorečnostjo pri maši prosila, da vlečnica ne bi delovala. Na moje veliko presenečenje in še večje veselje je bila prošnja uslišana! Tistega dne sem se prvič zavedla, da nekdo tam zunaj posluša moje prošnje.
Ko sem začela razmišljati s svojo glavo, sem se začela odmikati od krščanstva. Preveč je bilo omejitev in prepovedi. V mojem življenju je nastopilo zatišje. Vedela sem, da v duhovnem svetu obstaja pomoč, poti do nje pa nisem poznala. Zato sem te občutke potlačila nekam globoko vase, dokler me duhovnost ni sama poiskala. Zaradi zdravstvenih težav.
Za nekatere ženske popolnoma običajen in skoraj neopazen mesečni proces je zame predstavljal nočno moro. Vsak mesec ponavljajoče se bolečine, slabosti in bruhanje so bili pravo breme. Zasmilila sem se sodelavki, ki mi je ponudila pomoč z obiskom delavnice, kjer bi mi lahko pomagali, saj so pomagali že marsikomu. Meni sicer niso mogli, vendar se je tako začela moja pot iskanja.
Iskala sem dolgo, neumorno, se na tej poti veliko naučila, spoznala ogromno zanimivih ljudi, ki so se v mojem življenju pomudili krajši, nekateri tudi daljši čas. Skoraj ni delavnice, na kateri ne bi bila prisotna, od plesov v krogu, različnih meditacij, hoje po žerjavici, indijanske savne. Šla sem k različnim zdravilcem, jasnovidkam, bralkam iz kave, iz kart, tudi v regresijo. Povsod sem dobila koristne informacije, vendar mi ni bilo dovolj. Nekaj me je gnalo naprej.
Svoje iskanje sem razširila zunaj meja Slovenije. Prehodila sem 800 km dolgo romarsko pot po španskem Caminu, šla v Peru po poteh Majev, Inkov in Aztekov, se tako močno zaljubila v Brazilijo, da sem se kar pet let vračala vanjo. Njene mehke energije in zdravilci so me tako prevzeli, da sem o duhovnem dogajanju v Braziliji začela predavati ljudem po vsej Sloveniji. Celo skupine sem vodila v to čudovito deželo.
Še vedno pa sem iskala. In tako sem v svoji radovednosti naletela tudi na Sandija in njegove meditacije. Nekaj v meni se je premaknilo, čisto nežno, morda malo preveč tiho, saj je to čutenje preglasil pomp drugih duhovnih dogodkov. Šla sem naprej in se kmalu znašla spet pri Sandiju. Čisto spontano. Tokrat je bil občutek močnejši. Vendar me je moja radovednost še vedno gnala drugam. Nekajkrat sem še naredila manjši ovinek in se vedno znova vrnila, dokler nisem ostala. Ob zadnji vrnitvi pred mnogo leti me je kot strela z jasnega zadel močan občutek, da sem iskala prav to. Prešinilo me je spoznanje, da mi več, kot ponuja Sandi, ne more dati nihče drug. Neposredno povezavo z neskončno božjo pomočjo.
Od takrat vsak torek ob 18.30 obiskujem dvorano v Stražišču pri Kranju, na Škofjeloški 11, kjer Sandi brezplačno vodi meditacije, ki so zame zakon! Tako čistih in močnih meditacij še nisem izkusila. Nikamor drugam me ne vleče več. Čutim, da imam vse, kar potrebujem za svojo duhovno rast in osebni razvoj. Celo moj um nič več ne bega, čeprav dobro uro trajajoče meditacije ne vsebujejo nobenih teatralnih obredov, ki bi ga zaposlili. Sedeč na stolu v belih oblačilih in z zaprtimi očmi v tišini sledimo Sandijevim navodilom. Popolna predaja, odprtost, sproščenost in vera je vse, kar potrebujemo. Pomoč na meditacijah je optimalna, samo od nas pa je odvisno, koliko je prejmemo.
Rezultati Sandijevih meditacij so začeli kmalu odzvanjati v mojem življenju. Z intenzivnim delom na sebi, opuščanjem bremen, strahov, jeze, žalosti in s predajanjem vsega tega na meditacijah se je moja energija začela dvigovati in postajati bolj in bolj čista. To sem občutila kot vedno večjo lahkotnost, ki je prežemala moje življenje. Iz dneva v dan sem bila bolj zadovoljna s sabo in svojim življenjem.
Počasi in vztrajno so težo negativnih čustev zamenjali sreča, radost, ljubezen. Nastopilo je stanje, ki ga z besedami težko opišem. Še najlažje bi ga primerjala z občutki v času zaljubljenosti, le da so ta čutenja veliko bolj intenzivna. Ko nam je pred leti Sandi opisoval, kaj prinese s sabo dvigovanje energije, sem mislila, da ga razumem, danes pa vidim, da se mi tudi sanjalo ni. Česa takega, kot doživljam danes, nisem pričakovala. Občutek hvaležnosti je neizmeren. Hvaležna sem Sandiju in njegovi neskončni pomoči, mojemu duhovnemu vodstvu in duši, ker so me varovali na poti iskanja in me vztrajno usmerjali ter porivali naprej. In ne nazadnje sem hvaležna sebi za ves trud, vztrajnost in intenzivno delo na sebi. Zavedam se, da je to, kar doživljam v Sandijevi bližini, milost, ki mi je dana v tem življenju. Želim si, da bi to danost maksimalno izkoristila, da bi optimalno opravila poslanstvo, ki se mi kristalizira v njegovi prisotnosti. In želim si, da bi tudi drugi izkusili blaženost, ki nam jo
ponuja.
Dočakala pa sem tudi ozdravitev. Moje mesečne nočne more, ki so bile razlog, da sem se pred leti podala na pot duhovnosti, so izginile. Vsak mesec, ko nastopi tisti dan, se čudim sama sebi, ker lahko normalno funkcioniram, brez bolečinskih krčev, slabosti in bruhanja. Tiste dni je moja hvaležnost Sandiju še večja.
Eli Trobec
Preberite tudi:
Eli Trobec: Kaj je smisel življenja
Eli Trobec: Meditacije s Sandijem
Več na spletni strani: meditacija-sandi.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
