Pot duše po smrti

Uganka posmrtnega življenja je ena največjih zagonetk človeka. Številni verjamejo trditvam novodobnih avtorjev, da nas ob smrti potegne skozi tunel in usmeri k svetlobi, pred katero polagamo račune za minulo življenje. Ali nam je treba umreti, da bi se o tem prepričali sami?

Pot duše po smrti (foto: profimedia) profimedia
31. 10. 2016

V svojih jasnovidnih raziskovanjih nam je pot duše po smrti – kljub pičlim izraznim možnostim jezika pri opisovanju duhovnih pojavov – podrobno predstavil veliki antropozof Rudolf Steiner. V nadaljevanju podajam svoje dojemanje vsebine njegovih dvajsetih predavanj na to temo v letih 1912 in 1913, zbranih v knjigi Jasnovidna preiskovanja življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom. To izjemno knjigo smo nedavno dobili tudi v slovenskem prevodu.

Osupljiv je podatek, da je človek le v času svojega telesnega življenja vezan na določen kraj in (zelo) omejen prostor, v času med smrtjo in ponovnim rojstvom pa zavzema neprimerljivo večji del kozmičnega prostranstva. Pravzaprav njegovo duhovno telo postopoma napolni celoten Sončev makrokozmos. To lahko razumemo le ob zavedanju, da človek nikakor ni le kup mesa z nekaj zavedanja, temveč zavestna duša, ki je fizikalni zakoni ne omejujejo.

Človekov obstoj nikakor ni odvisen le od planeta Zemlja. Nič manj ni odvisen od drugih kozmičnih teles in vesoljnih sil, ki nas obdajajo. Astrologija razlaga vplive posameznih nebesnih teles na naše življenje, a ti vplivi se še zdaleč ne končajo z našo smrtjo; pravzaprav se takrat še okrepijo.

Življenje po smrti dejansko poteka v še tesnejši povezavi s kozmičnimi silami, ki so zaslužne za delovanje različnih vidikov naše duševnosti, za delovanje instrumentov, ki so odgovorni za dogajanje na fizični, energijski, čustveni in miselni ravni. Če se omejimo na izrazoslovje, ki ga uporablja Steiner, so ti instrumenti poleg fizičnega telesa še naša subtilna telesa – eterično, astralno telo in Jaz. Ta telesa so popolnoma odvisna od kozmičnih sil. Naše eterično telo potrebuje za razvoj in obnovo sile Sonca. Za izgradnjo in vzdrževanje našega astralnega telesa, ki je produkt Mesečevih sil, pa se morajo angažirati tudi sile Merkurja, Venere, Marsa, Jupitra in Saturna.

Spanje, staranje in smrt

Sile našega življenja ne prihajajo le iz sveta, v katerem smo s svojo fizično telesnostjo; v še večji meri prihajajo iz nadčutnega sveta, ki mu pripadamo v sanjah, ter med smrtjo in rojstvom. Čeprav smo v svojem življenju nenehno priča menjavanju stanj budnosti in sanj, ne pomislimo, da spanje poleg regeneracije pomembno prispeva k razvoju naše zavesti, ker omogoča 'prebavo' posameznih dnevnih izkustev ter sprejem kozmične energije in pomembnih duhovnih sporočil.

Ob vsakem bujenju se dogaja nezavedni proces: astralno telo in Jaz, ki sta bila v času sanj zunaj, se spet vrneta, potopita se v naše fizično in eterično telo, ki prežemata drugo drugega. To je tisto, kar prikliče zavest. V resnici gre za trk teles, za medsebojni udarec, posledica pa je postopno 'obrabljanje', ki se kaže kot staranje. Spanje in s tem ločevanje in spajanje teles je nujno, da se lahko regeneriramo in vzdržujemo primerno raven zavesti. Zbudimo se osveženi in okrepljeni, ker so v času spanja duhovne sile delovale na naša ločena telesa. Vendar pa regeneracija ni popolna, zato ves čas postopno umiramo.

Kozmične sile so edine, ki nam lahko nudijo nočno okrepitev. Zemeljske sile predstavljajo le manjši del sil, s katerimi razpolaga človek.

Uničenje, staranje in smrt so cena, ki jo plačamo za svoj razvoj. Ko človek uničuje svoje subtilne instrumente, razvija svojo zavest, svoj Jaz. Če v času po smrti duhovne sile človeku ne bi zagotovile vsega potrebnega za novo inkarnacijo, bi bil človeški razvoj nemogoč.

Razvoj človeka je zahteval izgradnjo individualnosti; trenutno prehaja skozi fazo prevladujočega materializma, ko je duhovno znanje zagrnjeno s tančico pozabe. Ta pozaba ni le velika ovira duhovnemu napredku, temveč je dejavnik, ki zelo negativno vpliva na kakovost naših življenj. Velja namreč naslednje: bolj ko se v času življenja prežemamo z duhovno vsebino, toliko bolje nam gre – ne le v življenju, temveč tudi po smrti. Naše napake, nemoralna, neljubezniva in z duhovnimi zakoni neskladna dejanja imajo poguben vpliv na naša finosnovna telesa in posledično tudi na fizično telo. Pa tudi na življenje po smrti.

Da bi se naša zavest v številnih inkarnacijah lahko krepila, potrebujemo nova in nova telesa, s katerimi se isti proces ponavlja. Priprava naših instrumentov, finosnovnih in fizičnega telesa ni v naših rokah. Kdo nam ta telesa nadomesti? Kdo nam da energijo za nov razvojni cikel? Nihče drug kot sile iz velikega sveta, makrokozmosa. Zato se je treba makrokozmosu približati še drugače, kot si v splošnem predstavljamo. Astralno telo se razširi, raztegne po vesolju do teh kozmičnih entitet. Kar pa ni težko; astralno telo nima fizičnih omejitev, čas in prostor ga ne omejujeta. Na Zemlji si mislimo, da naša koža določa našo velikost, a ko smo prosti telesa, postanemo dejansko brez meja.

Ko stopimo skozi vrata smrti, vse skrivne duševne sile, hrepenenja in goreče želje še naprej delujejo v nas in kar smo v življenju potlačili v podzavest, nastopi kot vsebina življenja v onostranstvu.

Pot v onostranstvo

Naša neumrljiva duša, duhovna zavest, se ob smrti z astralnim telesom za daljši čas preseli v kozmično prostranstvo, v astral. To nam prej ali slej postane jasno. Oddaljujemo se od zemeljskih razmer in vtisov in se potapljamo v kozmična stanja, ki jih v odsotnosti petih čutov doživljamo kot vizije. Gre za zrcaljenje božanskega zunanjega na ekran naše zavesti.

Ko torej pridemo skozi vrata smrti, se začnemo neznansko raztezati, rastemo do kozmičnih dimenzij ter se vraščamo v planetarni sistem na astralni ravni. Naše duhovno bitje se postopno razširi, razprostre se čez celotno vesolje. Poskusite v mislih narediti kaj takšnega; to storite brez težav, saj tega ne počnete s fizičnim telesom, temveč le z mislijo.

Naše življenje po prestopu vrat smrti torej poteka kot nepojmljivo širjenje v nebesne sfere, potekajoče v sedmih fazah, ki mu sledi krčenje. Kot vdih in izdih, ki lahko trajata več stoletij. Kot rastoča, ogromna kozmična krogla v procesu širjenja najprej vsrkamo Mesec, zatem Merkur, Venero in se razširimo do Sonca. Vsako od vsrkanih nebesnih teles občutimo drugače, kot nekakšen notranji organ, ki ima svojo vlogo. Nato se širimo še k oddaljenim planetom – k Marsu, Jupitru in Saturnu, nakar končamo potovanje in se začnemo vračati po isti poti, ob nenehnem krčenju in zmanjševanju, vse do trenutka, ko dosežemo velikost majhne krogle. Takrat se z zbrano kozmično dediščino, z vsrkanimi silami vesolja in zvezd spustimo v fizični zarodek bitja, ki se bo pravkar utelesilo in osrečilo izbrane starše. Za nami pa v vesolju ostaja naš odtis, sled naših lastnosti iz minule inkarnacije.

Ko smo v sferi posameznega planeta, sobivamo z njegovimi astralnimi prebivalci, podobno kot tudi oni sobivajo na našem planetu, vendar jih večina ne vidi in smo z njimi le redko v stiku. Za lažjo predstavo – to je podobno, kot sobivajo programi v (istem) TV-sprejemniku.

Čas, ki ga preživimo v onostranstvu in potek življenja v tem času sta povsem odvisna od tega, kako smo se na to pripravili na Zemlji. Kaj in koliko vidimo okoli sebe, je povsem odvisno od naše duhovne razvitosti. Če v duše verjamemo, jih lahko vidimo in komuniciramo z njimi, sicer pač ne. Kakšen je naš stik z duhovnim okoljem, koliko imamo družabnega življenja v posamezni planetarni sferi, je odvisno predvsem od našega sočutja in drugih dejavnikov v naši duševnosti. Z materialističnim ali ateističnim prepričanjem smo kot nepismeni v bogati knjižnici; od razvojnega procesa v onostranstvu smo deležni le drobtin. Hitro nas doleti stanje omotičnosti, teme in osame; postanemo zaporniki svoje nerazvite astralnosti. Takšne nas še veliko bolj vleče v ponovno utelešenje kot druge, katerih izplen življenja v onostranstvu je veliko večji.

Duše tistih, ki so umrli prezgodaj, imajo v sebi še veliko vitalne sile. Ta v onostranstvu pride še kako prav, kajti višje duhovne hierarhije, ki vršijo dobrodejen vpliv ter zagotavljajo pomoč vsem pomoči potrebnim na Zemlji, jih sprejmejo za svoje pomočnike. Tako s svojo preostalo energijo pripomorejo k napredku človeštva. Vojne, ki vzamejo veliko mladih življenj, torej nimajo le negativnih posledic!

Mesečeva in Merkurjeva sfera

Steiner dokaj podrobno opiše celoten proces po prestopu praga smrti. Ko prestopimo prag smrti, začne naše duhovno (astralno) telo nezadržno rasti. V prvem obdobju po smrti se poveča tako, da preseže zemeljsko kroglo in se razširi do Mesečeve tirnice okoli Zemlje. Ta prostor kroglaste oblike, ki ga občutimo, kot da smo zliti z njim, okultisti imenujejo kamaloka. V tem svetu, ki je poln duš pokojnih, s katerimi napolnjujemo isti prostor, se počasi odvajamo od zemeljskega življenja.

V tem obdobju, v Mesečevi sferi, ki traja leta ali desetletja, gledamo nazaj na svoje minulo življenje, zaposleni z vtisi izkustev minulega življenja, ob delovanju sil, ki so nakopičene v astralnem telesu. Živimo zlasti od spominjanja, od svoje psihološke dediščine, obremenjeni z nerešenimi problemi, skrbmi ali neizpolnjenimi ambicijami. Naši neizpolnjeni načrti, vrline in nepopolnosti se vtisnejo v kozmični spomin sfere in pozneje ne postanejo le elementi za pripravo naše nove karme, temveč so kali celotnega prihodnjega zemeljskega razvoja. Osamljeni ali v družbi pokojnih duš tu prebivamo tako dolgo, dokler naše želje po povezanosti z Zemljo, ki jo čutimo nekje daleč spodaj, ne usahnejo.

Uklenjeni v fiksirane odnose, kakršne smo vzpostavili na Zemlji, smo tu zaprti v nekakšno atmosfero svoje astralne narave. Želje, poželenje, strasti, interesi, simpatije, zasvojenosti nas, podobno kot v zemeljskem svetu, še vedno obvladujejo; pravzaprav postanejo še intenzivnejše. Družimo se z nam podobnimi dušami, druge so nam nedostopne.

Z dušami še živečih na Zemlji lahko komuniciramo le, če imajo razvite duhovne sposobnosti ter občutenje, če se torej odprejo zaznavi onostranskega sveta. Stik lahko vzpostavimo le s tistimi, s katerimi smo komunicirali 'spodaj'. Če smo bili po naravi sočutni, se znajdemo v krepostnem svetu usmiljenja in lepote, ljudomrzni pa v svetu sovraštva in nezaupanja. Ko se naučimo, da nas čutni vtisi ne morejo zadovoljiti, se čustvom, strastem, poželenju ... – svoji čutni emotivnosti – odpovemo in napredujemo v naslednje obdobje svojega razvoja. Kot bi sleklo in odložilo obleko, se astralno telo tako znebi večine svoje zemeljske navlake.

Po fazi kamaloke rastemo dalje, v devachan. Vrastemo se v Merkurjevo sfero (pravzaprav gre za današnjo Venero; v astronomiji je namreč prišlo do zamenjave imen Venere in Merkurja); počutimo se, kot da napolnjujemo kozmični prostor v velikosti krogle, omejene z navidezno tirnico, ki bi jo opisala Venera okrog Zemlje.

Življenje duše v tej sferi je močno odvisno od našega 'minulega dela', od doseženega moralnega duševnega stanja, nravnosti in duševnih kvalitet ter vsebine podzavesti, ki smo jih pridobili v zemeljskem življenju. Vzpostavljanje stikov s pred nami umrlimi je tu odvisno predvsem od naše moralnosti. Z dušami, ki smo jih zavračali ali prezirali, ne moremo vzpostavljati stikov. Tako smo lahko tu zelo osamljena bitja, puščavniki, ujeti v svojo lupino. Morda zahrepenimo po smrti, nezavesti, a smrti tu ni; obstaja le osamljenost. Kot je zapisal Homer: živimo v deželi senc, kjer ničesar ne moremo spremeniti.

Z izostrenimi čuti se tu jasno zavemo storjenih krivic in svojih napačnih odnosov do bližnjih. Nenavadno močno denimo občutimo, da imamo nekega človeka manj radi, kot bi si zaslužil. Čeprav nam je močno žal, odnosov z njim tu ne moremo z ničemer popraviti ali izboljšati, čeprav si tega močno želimo. Tako kot nas lahko na Zemlji bolijo ledvica ali pljuča, nas tu boli moralna krivica. Tako je doseženo, da naša nemoč in bolečina ob zavedanju naših napak krepita interes in voljo za karmično izravnavo, kar se bo zgodilo v zemeljski stvarnosti ob naslednjem utelešenju.

Ena od najbolj razširjenih značilnosti sodobnega človeka je ljubezen do udobja in ugodja. Čeprav se nam udobje ne zdi nekaj napačnega, gre+ za izogibanje življenjskim lekcijam, iskanje bližnjic, kar nas po smrti postavi v službo duhov, ki morajo pod Ahrimanom opravljati naloge oviranja, ustavljanja, zadrževanja ljudi in postavljanja zaprek. Še huje pa se godi brezvestnežem. Ti v onostranstvu postanejo služabniki zlih duhov, ki so odgovorni za razširjanje bolezni, smrti in nezgod, da bi povzročali prezgodnje smrti in težke usode.

V obravnavanih predavanjih o življenju v onostranstvu se je Steiner izogibal obravnavam ekstremnih primerov; ni strašil s peklom, ni se poglabljal v 'peklenske dimenzije' in podrobnosti služenja zlim duhovom. Raje se je posvetil prikazu celotne zgodbe in se spuščal v podrobnosti predvsem tam, kjer je prispeval k razumevanju duhovnih danosti in mehanizmov.

V času življenja je v marsikomu prisotna močna podzavestna želja po duhovnem spoznavanju, ki pa se navzven kaže kot odpor in zanikanje duhovnosti. V onostranstvu ta želja oživi, a ostane neuslišana, saj za stike z višjimi duhovi nismo usposobljeni. Predstavlja kal okrepljenega zanimanja za duhovnost v naslednjem življenju.

Venerina in Sončeva sfera

V nadaljevanju razširimo svoje bitje do sfere Venere (astronomskega Merkurja). Smo kot krogla s polmerom, ki je enak razdalji med Zemljo in Merkurjem. Tu se nam približajo duhovna bitja višjih hierarhij. Za naše bivanje v tej sferi so najpomembnejše verske predstave, odnos do duhovno-božanskega, pobožno stanje duše; brez njih s tukajšnjimi duhovnimi bitji ne moremo vzpostaviti stika. Obstoj in kakovost teh predstav, zavest o povezanosti z božanskim tu odloča o tem, ali bomo družabno, živahno bitje, povezano z drugimi dušami enakih verskih nazorov, ali pa samotarski, puščavniški duh, zaprt v svoji ječi ateizma. Po izgubi povezave s staro modrostjo, prvobitnim izvorom verstev, je Kristusovo dejanje odprlo edino pot za vrnitev v duhovno kraljestvo. Zelo pomembno je razumeti pomen Jezusove smrti, Misterij na Golgoti.

Če smo se z ateizmom zaprli pred duhovnimi silami, ki delujejo v teh območjih, bo naše astralno telo v naslednji inkarnaciji ustrezno prikrajšano. Tako se gradi naša karma.

Ko svoje naloge v sferi Venere opravi, se naše duhovno bitje razširi do Sončeve sfere. Če smo za to pripravljeni, imamo priložnost spoznavati visoka sončeva ter predvsem najvišje Sončevo bitje, Kabirja Kristusa. Če smo v času življenja verjeli v Kristusa in njegovo poslanstvo, ga tu vidimo na prestolu. Sončeve sile, ki se nas danes vse manj dotikajo, potrebujemo za obnovo eteričnega telesa. V tej sferi nam k družabnosti najbolj pomaga znanje, ki povezuje različne veroizpovedi in gradi most med njimi.

Krščanstvo ima posebno pomembno vlogo v današnjem času, ker vsebuje potencial za povezavo vseh verstev in ljudi. Druge veroizpovedi, denimo hindujska, so bile prikrojene posameznim ljudstvom v njihovih časih. Omejujejo se na posamezno plemensko zvezo ali ljudstvo ali na posebne zemeljske razmere, za razliko od krščanske, ki zajame vse, ne glede na raso ali čas.

Nobeni duši ni tuje to, kar ponuja krščanstvo. Kristus je edini Bog, ki je šel skozi smrt. Umrl je za vse, tudi za neverujoče in drugače verujoče. Krščanska duhovna kal lahko vzkali v vsaki duši. Je tisto, kar v sedanjem času zanesljivo vodi do odrešitve. Tudi privrženci kitajske, budistične, brahmanske veroizpovedi bodo uvideli, da je sprejetje Kristusovega nauka tako malo v nasprotju z njihovo veroizpovedjo, kot Kopernikov heliocentrični sistem.

Žal krščanstvo v svojem razvoju še ni naredilo odločilnega napredka. Tudi mnogi kristjani še niso dojeli, da se je z Misterijem na Golgoti zgodilo nekaj realnega, da je najvišji duh Sonca živel v Jezusu Kristusu in se ob križanju na Golgoti tako rekoč izlil v življenje Zemlje. S svojo žrtvijo je prekinil proces vse hujšega utapljanja v materialnosti, s svojim dejanjem pa je sprožil preporod duha Zemlje z zelo konkretnimi posledicami. Skozi Kristusov impulz smo deležni tudi Očetovega principa, kar pomeni, da smo vodeni k božanskim Očetovim silam.

V objemu Sonca doživimo še nekaj zelo pomembnega: soočimo se z Luciferjem (nosilcem luči), ki pa tu ne igra vloge skušnjavca, temveč učitelja. Tu smo v nevarnosti, da njegov vpliv prevlada, če ga ne moremo uravnotežiti s Kristusovim vplivom. Lucifer je visoki duh, ki je bil nekoč Kristusov brat, potem pa je za njim zaostal. Njegov vpliv je pomemben, saj nam prav on odpre pot v nadaljnje sfere vesolja. Uči nas, kako pravilno izkoristiti sile drugih hierarhij, pomaga nam določiti kraj in čas ponovnega rojstva ter priskrbeti prihodnji starševski par z ustreznimi lastnostmi. To še malo niso preproste in nezahtevne naloge. Priprave na novo inkarnacijo stečejo že mnogo pred naslednjim utelešenjem in lahko vključujejo tudi prednike naših staršev. Dedne zasnove in oblikovalna načela iz nadčutnega sveta se zlijejo v prihodnje astralno telo, ki bo oblikovalo prihodnje fizično telo.

Sfere Marsa, Jupitra in Saturna

Po Sončevi sferi se vse manj počutimo bitje Zemlje in se vse bolj zavedamo svojih kozmičnih korenin. V nadaljevanju se obrnemo od Sonca in gledamo v širjave kozmičnega prostora. Razširimo se v (astralno) sfero Marsa, kjer sobivamo s tam živečimi bitji, a smo zanje le duhovne prikazni. Jezik je preokoren za popis tukajšnjih stanj in občutenj. Občutimo neke vrste duhovno glasbo, glasbo sfer. Vse minule vizije izgubljajo pomen, vse bolj se odpiramo tonom kozmične harmonije. A spet sta naše dojemanje, naš stik z bitji te sfere, odvisna od tega, kar smo prinesli duhovnega z Zemlje.

Materialistično misleči se bodo že prej znašli v nezavednem stanju, podobnem spanju, prikrajšani za darove Marsove sfere, kdor pa je sprejel Kristusov impulz, bo lahko deležen duhovnih darov Bude, duhovnega velikana, ki je postal za Mars tisto, kar je postal Kristus za Zemljo. Za ljudi Marsa je izvršil posebno odrešenje, podobno kot za Zemljane Kristus v Misteriju na Golgoti. Buda, ki je svojo zadnjo inkarnacijo prebil šeststo let pred Kristusom kot Gautama Buda, je duhovno zaživel še v svojem učencu Frančišku iz Assisija, v osmem stoletju. V 17. stoletju pa je prešel na planet Mars ter v temelju spremenil njegov karakter. Odslej ta na duše ne deluje več bojevito in agresivno, temveč prinaša možnost duhovnega plemenitenja in miru.

Potem ko se oddaljimo iz Marsove sfere, se vživimo v Jupitrovo sfero. Občutek povezanosti z Zemljo je že zelo šibak, na nas vse bolj deluje vesolje, kar doživljamo skozi harmonijo sfer. Doživljanja ni mogoče popisati z besedami, morda le nakažemo, da se občutenje spremeni podobno kot pri spremembi orkestralne glasbe v zborovsko.

Naslednji korak , ki ga zavestno doživlja le duhovno prebujena duša, je vstop v Saturnovo sfero, kjer dosežemo popolno vsebino, ki je izraz kozmične Besede, iz katere so bile ustvarjene vse stvari. Takrat razumemo evangelijski zapis: Na začetku je bila Beseda ...

Če bi zgoraj popisana stanja označili kot duhovno bedenje, potem od tu dalje sledi duhovno spanje, nekakšna omotičnost duše. V tem stanju, ko smo z zadušeno zavestjo nekakšna ogromna duhovna gmota, z vseh strani vesolja prihajajo k nam in delujejo na naše bitje duhovne sile in nas polnijo ter gradijo z močmi vesolja. Omotični se začnemo pomikati nazaj skozi vse sfere, obenem pa se stiskamo skupaj, se zmanjšujemo in pri tem krčenju vsrkavamo sile celotnega vesolja; kozmične sile nas oblikujejo skladno z zapisi v posameznih sferah, ustrezno naši karmi.

Ko se tako vračamo iz vesolja, se vse bolj krčimo, dokler se nismo sposobni združiti z majcenim človeškim zarodkom, materialno klico novega življenja, ki začenja svoj predrojstni razvoj. Tako v fizični človeški zarodek pride nekaj, kar nosi v sebi celotno vesolje; zato upravičeno rečemo: človek je podoba vesolja. Brez tega odločilnega elementa bi iz človeškega zarodka nastalo le tisto, kar lahko da Zemlja: zasnova za čute in živčni sistem, nezmožna življenja.

Položaj zvezd v trenutku smrti se v visoki stopnji ujema z zvezdno konstelacijo ob novem rojstvu. Tako je človek dejansko umerjen po vesolju.

Kar v nas živi, je dejansko iz vesolja, iz vseh planetov osončja pritegnjen potencial, ki ga kot svojo dediščino prinesemo v zemeljski obstoj. Ta potencial je tisti, ki naša minula zemeljska in kozmična doživetja preoblikuje v fiziološko-psihične danosti našega naslednjega utelešenja. Znotraj Zemljine sfere se to ne more zgoditi.

Med smrtjo in ponovnim rojstvom smo razliti po vesolju in vase sprejemamo njegove sile. Ko se vrnemo v novo fizično telo, te sile v nas delujejo kot moralni impulzi. Naša sveta dolžnost je, da jih uporabimo koristno, kajti božansko moramo prinesti ponovno nazaj ...

Zvezdno nebo in moralni zakon sta dve plati iste resničnosti. V prvi živimo po smrti, v drugi pa po ponovnem rojstvu. Ko to dojamemo, nekdanja pobožnost postane občuteno spoznanje.

Pomen duhovnega iskanja

Stališče številnih, da se nam v zemeljskem življenju ni treba ukvarjati z razmišljanji o posmrtnem življenju, je ob vsem povedanem podobno skoku v vodo, ne da bi predhodno preverili njeno globino. Se res lahko požvižgamo na neugoden scenarij onkraj, na osamo, verjetnost služenja temnim silam ter na klavrno naslednje utelešenje? Pomembno je vedeti, da napak, ki smo jih storili v zemeljskem življenju, onkraj ni mogoče popraviti.

V sedanji fazi razvoja človeštva se morajo duše v fizičnem življenju učiti jezika duhovnega življenja. Za znanje, za svetlobo, s katero si posvetimo v onostranstvu, moramo sami poskrbeti v času življenja. Onkraj namreč o duhovnosti vemo le to, kar se o tem naučimo na Zemlji. Tam se o duhovnem svetu ne moremo naučiti ničesar. Tam ni knjig, knjižnic in učiteljev. A če hočemo onkraj za duhovni svet v pravem pomenu besede obstajati, moramo govoriti duhovni jezik.

V onostranstvu smo brez duhovnega znanja osamljeni, oropani za stik z živečimi svojci. Za komunikacijo so potrebna obojestranska duhovna občutenja. Ko so nekoč ljudje odhajali spat z molitvijo, so veliko naredili tudi za svoje pokojne drage. Predvsem zato, ker se mrtvi hranijo z duhovnimi mislimi in občutenji svojih bližnjih. Če mrtvim beremo duhovna čtiva, so nam ti še kako hvaležni.

Duhovna znanost, ki je možna edino na Zemlji, nas poskuša približati svetu nadčutne resničnosti. Vse sedanje duše so že živele v preteklosti, ko je bila duhovna zaznava še zelo živa, zato duhovna znanost pravzaprav le prebuja v podzavest potisnjene potenciale. Danes ne zadostuje več stara gola veroizpoved; za duhovno opazovanje onostranskega sveta potrebujemo duhovno-znanstveno razumevanje. Od raziskav zunanjega fizičnega sveta, ki je vedno bolj abstrakten in učen, pust in prazen, se je treba preusmeriti k opazovanju duhovnega življenja, ki je srčno naravnano, globoko občuteno, osrečujoče in polno božanskega miru in lepote.

Eden prvih korakov k napredku pa je spoznanje sveta, v katerem se znajdemo po prestopu praga smrti. Jasnovidnost je možno obnoviti z ustrezno uporabo eteričnih sil, tistih, ki so odgovorne za izgradnjo govornih organov. Ob koncu zemeljskega razvoja bo človek tako daleč, da bodo razlike med živimi in mrtvimi skoraj povsem izginile. Na Zemlji bo ponovno zavladalo duhovno, kajti človeštvo je na poti poduhovljenja.

Življenje na Zemlji poteka natančno po meri, ki je bila za nas pripravljena v času med smrtjo in ponovnim rojstvom. Seznanjenost s procesom, ki se odvije v onostranstvu, lahko bistveno prispeva h krepitvi zavesti o naši božanskosti. Ta zavest je končni cilj duhovnega razvoja človeka.

Kabir Kristus je vsemu človeštvu položil na srce: "V vseh vas živi božansko. Kaj potem niste bogovi?"

Ko se ponoči zazremo v zvezdnato nebo, se čutimo povezani s to lepoto, ker se v nas nezavedno zganejo spomini na izkustva, stkana v tem nepopisnem nebeškem prostranstvu. Zdi se močno oddaljeno, pa vendar je zelo blizu, celo del nas.

Zoran Železnikar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri