Ko duša naseli telo

Pomembno vprašanje je, kako je prišlo do tega, da se je duša povezala s fizičnim telesom. V eonih razvoja vesolja – kozmosa se je razvijal tudi mikrokozmos - človek. Proces je potekal v smeri od duhovnega h konkretnemu, v več fazah oziroma človeških rasah.

Ko duša naseli telo (foto: pixabay) pixabay
11. 9. 2019

Tako je sedanji človek – po protoplazmični, hiperborejski, lemurijski in atlantidski - pripadnik pete rase. Tisto, kar imenujemo sedaj snovno telo je bilo pri predhodnih rasah mnogo redkejše, subtilnejše, a se je vse bolj zgoščalo. Fizična raven je postopoma pridobivala na trdnosti, nekoč fluidne in prožne oblike so postajale vse bolj toge in omejene.

Razvoj ni potekal le na ravni, ki jo sedaj imenujemo fizična, temveč tudi na drugih, subtilnejših ravneh: mentalni, astralni in etrski ravni. To so ravni bivanja, prisotne vse hkrati, z različnimi gostotami duhovne substance. Fizična materija je med navedenimi raven bivanja z najnižjo frekvenco in največjo gostoto snovi. Na vseh ravneh so se razvijala ustrezna subtilna telesa, ki so jajčastega videza in povezana z določenimi vidiki delovanja. Mentalno telo je temelj vsega našega mentalnega delovanja, astralno je odgovorno za čustveno delovanje, etrsko pa za energijsko podporo fizičnemu telesu. Vse njihove aktivnosti se naposled izrazijo skozi fizično telo.

Ob povedanem lahko rečemo, da je človek multidimenzionalno bitje, saj živi s svojimi vidiki na vseh omenjenih ravneh istočasno.

Človeška duša, ki je tesneje povezana z astralnim in mentalnim telesom, se od fizičnega pogosto ločuje – vsakokrat, ko sanjamo; lahko pa se to zgodi tudi zavestno. V sanjah potujemo po astralnem svetu, ko se zbudimo, pa zopet »smuknemo« v fizično telo in največkrat pozabimo nočne avanture. A astralni svet ni nič manj realen kot fizični, le da se manj razvita duša tega ne zaveda.

Težava današnjega človeka je, da se je povsem poistovetil z enim samim - svojim fizičnim telesom, in si pričel domišljati, da ločitev od njega pomeni dejansko smrt. Zaradi vcepljene predstave o primarnem pomenu materialnosti si pač težko predstavljamo, da smo še kaj, ko našega telesa več ni. Gre za zelo ozko gledanje, ki ima številne neprijetne posledice.

Zoran Železnikar, prisluhni.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri