Princip karme nam pomaga, da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja. In dokler posameznik ne bo doumel lekcije (in postal popoln), se bo vračal v neskončni ciklus življenja in smrti (ki naj bi mu pomagal doseči svojo popolnost).
Trpljenje, duševno ali telesno, gre zato videti kot izraz karme – torej ne kazni, temveč kot naravno in pravično posledico minulega po kozmičnih zakonih.
Končni cilj človeškega življenja naj bi bila po tem prepričanju rešitev iz začaranega kroga vedno novega rojevanja v materialno in združitev z univerzumom (oz. Bogom) – imenovano tudi mokša ali nirvana.
Po vzhodnjaškem prepričanju naj bi seljenje duš (ali transmigracija) potekalo tudi iz živalskega sveta. Tako bi živalske duše lahko napredovale do človeških, medtem ko bi kot posledica zares slabih dejanj ljudske duše lahko regresirale v živalske in celo med insekte. Tudi zato pripadniki ene od starodavnih indijskih religij (džainizem) še danes čez obraz nosijo rutke, da ne bi po nesreči vdihnili kakšnega mrčesa (ki bi bil kaj lahko njihov sorodnik iz prejšnjega življenja), po mestu pa stopajo nadvse previdno, da ne bi pohodili male mravlje, ki bi jim morda lahko prečkala pot.
Podoben pogled na tozadevne stvari imajo tudi budisti, ki gojijo sočutje tudi do najmanjših živih bitij, kar se večini zahodnjakov, ki ta sistem prepričanj le slabo pozna, zdi pretirano ali celo smešno.
Nataša Zupanc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
