Kako čustva in dejanja prehajajo iz enega v drugo življenje?
Samo v hinduizmu bi lahko našli več kot trideset različic teorij o karmi, vendar pa imajo vse te teorije tudi veliko skupnega.
Temeljna razlika med njimi je v tem, da pri budistih ne obstaja duša (identiteta), ki bi se inkarnirala v novo življenje, da bi 'evoluirala svojo zavest'. Budisti namreč reinkarnacijo razumejo kot proces, preko katerega se na naslednje življenje prenašajo rezultati našega delovanja (ideje, impresije, čustva in tok zavesti), ne pa tudi duša.
Buda je to lepo razložil kar s priliko o sveči. Ko svečo prižgemo s plamenom druge sveče, ta s prve ne preide na drugo, temveč povzroči, da se tudi druga sveča prižge – tako kot dejanja iz prejšnjega življenja povzročijo, da se sploh rodimo v naslednje življenje.
In medtem ko hinduizem karmo razume kot dejanje (na primer: ponujen brezplačen obrok lačnemu tujcu), je v budizmu predvsem pomembna namera, ki se skriva za tem dejanjem (ali smo tujcu ponudili obrok tako, da smo sami pri sebi nezadovoljno godrnjali, ali z iskreno željo, da mu priskočimo na pomoč).
Če naj bi karmo zares razumeli, moramo sprejeti, da je vesolje (ali za nekatere bog) v tem procesu le priča in ne posrednik. Vsak od nas ima namreč svobodno voljo in neomejen potencial, da si izboljša svoj življenjski položaj ter prevzame odgovornost za svoja dejanja.
Vsak posameznik v to življenje prinaša s seboj odgovornost za svoja dejanja in se sooča s posledicami dejanj iz prejšnjih življenj. Glede na to bi bilo mogoče videti ovire na poti do uspeha v tem življenju kot izraz posledic iz prejšnjih življenj.
Tako neenakosti in trpljenje, s katerimi se ljudje soočajo v življenju, s to metafizično razlago dobijo svoj pomen. Duše posameznikov se selijo iz telesa v telo, od enega do drugega rojstva, prav zato, da bi izkusile posledice svojih nekdanjih delovanj.
Lahko pa si vse to predstavljamo tudi kot nekakšno šolo življenja, v katero smo se 'vpisali' zato, da bi se nekaj naučili, karmični zakon pa je ta, ki nas o tem uči s personaliziranimi, torej prav posebno za nas pripravljenimi lekcijami.
Ideja karme je tako lahko videna kot nekaj pozitivnega, saj v nas budi odgovornost za naša dejanja, po drugi strani pa je lahko tudi negativna, saj nas napeljuje k misli, da smo krivi tudi za tisto, kar v resnici nikoli ni bilo v naši domeni.
Nataša Zupanc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
