Resnica o neizpolnjenem življenju se prizna edino in šele na smrtni postelji. Tisti, ki tega ne dojamejo niti tedaj, pred temo smrti kot zadnje čutijo čudno grenkobo v ustih. Ne vedo, da je to grenko - nesreča. Kaj pa sreča?
Sreča se vedno doseže z najmanj pričakovanimi sredstvi: z roko na porodničinem trebuhu, s skladno izdolbeno zajemalko, ki tone v skledo juhe, z besedo, ki je tvoja, izgovori pa jo drugi, s pogledom v bedno nebo, iz katerega zvezdni utrinek pomoli neobstoječi krak ...
Kajti navadne stvari so velike, kolikor jih imamo za pomembne in velike, zato jih ni treba postavljati nad druge. Vse majhne stvari so enako lepe, treba jih je samo povezati v svilen klobčič brez zank in zakotaliti.
(Vladislav Bajac, Knjiga o bambusu )
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
