Duhovno poslanstvo spolnosti

Spolnost, kakršna je bila namenjena človeku, je bila izvorno nekaj povsem drugega. To, kar danes imenujemo seks, je degradirana različica spolnosti.

26. 4. 2015

Današnjo spolnost je očitno mogoče močno izboljšati. Pri spolnem odnosu je namreč enak ali še večji užitek dosegljiv tudi brez prelitja semena. Ker je za zaploditev potrebna ena sama semenčica, moški pa izlije desetine milijonov semenčic, očitno obstaja tudi mnogo bolj ekonomična različica. Namesto da pri seksu nepovratno izgubimo svojo vitalno energijo, jo lahko zadržimo v sebi in jo izkoristimo za plemenitenje telesa in duha.

Pri seksu se osredotočimo na partnerjevo telo in se prepustimo telesnim nagonom, duhovno plat pa prezremo. Toda seks ima tudi duhovno poslanstvo – je najmočnejše orodje za duhovno poživitev.

Naveden razmislek kaže, da obstaja tudi boljša spolnost. Seveda sta zelo aktualni vsaj dve vprašanji: kakšna je bila izvorna spolnost in kako je prišlo do njene degradacije. Kje iskati odgovore? V znanosti jih ne najdemo. Najbolj cenjeno berilo kristjanov, Sveto pismo, o tem nekaj govori, a z jezikom, razumljivim samo posvečenim. Največ informacij najdemo v gnostičnih spisih, skrivnih evangelijih in izročilih starih ljudstev, nekaj tudi pri tantrikih in taoistih, a ti spisi seveda niso široko dostopni. V nadaljevanju bom predstavil gnostični pogled, ki črpa iz bogate duhovne dediščine človeštva.

Zakaj zaupam gnozi? Najprej je treba razumeti, da sta spolnost in duhovnost mnogo bolj povezani, kot si predstavljamo. Spolnost ustvari bogato dogajanje v naši notranjosti. Občutki in čustva, ki nas napolnijo, so bogastvo našega notranjega sveta, duhovne dimenzije, ki jo komajda poznamo. Spolnost predstavlja vrata v novo življenje, zato ni le bistveni element življenja, temveč tudi temeljni mehanizem vesolja. Razumeti spolnost pomeni dojeti širše razsežnosti življenja, ne le na mikro, temveč tudi na makro ravni. Spolna sila, sila, ki vleče planete k soncem in elektrone k atomskemu jedru, so vse sile privlačnosti. V vesolju se isti mehanizmi ponavljajo v različnih inačicah.

Če želimo zares spoznati življenje, je gnostična pot, pot proučevanja življenja skozi lastna izkustva, ena najboljših izbir. Gnoza je večna modrost, ki so jo poučevali Jezus, Krišna, Buda, Hermes, Pitagora, Quetzalcoatl in drugi. Pot gnostika je pot prebujanja zavesti in inteligence, razvijanja notranjih moči in doseganja samozavedanja. Z gnozo si lahko pridobimo zavidljivo raven zavesti, kakršno imajo duhovni mojstri.

Vse religije, vključno s krčansko, so zrasle na gnostičnih temeljih. Temeljna razlika med religijami in gnozo je, da prve med človeka in Boga postavljajo ostro ločnico, gnoza pa se zaveda polne povezanosti Boga z vsemi njegovimi stvaritvami. Gnoza uči, da Bog, Stvarnik ali Prasila deluje skozi vsako živo bitje, najbolj popolno pa se izraža in govori človeštvu preko plemenitih in visoko zavedajočih se bitij, duhovnih učiteljev človeštva.

Sveto pismo je že dva tisoč let za ves krščanski svet vir modrosti in navdiha, a v njem zapisanih sporočil zaradi nepoznavanja ključev velika večina vernikov še vedno ne prepozna. Gnostiki te ključe imajo in svetopisemske dogodke jasno razumejo. Kako razlagajo zgodbo o Adamu in Evi, o zaužitju prepovedanega sadu in njunem izgonu iz Raja? Kako to razumeti?

Adam in Eva predstavljata prvi človeški par v razvojni fazi, ko je človek postal spolno bitje. To se je zgodilo v razvojni fazi v času Lemurije. S pojavom polarnosti je prišlo tudi do ločevanja dobrega in slabega; slabo prej ni obstajalo, pojavilo se je šele z rojstvom ega.

Raj predstavlja stanje bivanja, ko je prisotna le ljubezen, brez vsake sebične primesi. Adamu in Evi je bilo dovoljeno jesti z drevesa življenja, ne pa z drevesa spoznanja. Simbolični pomen izraza drevo življenja je človeško telo. Hrbtenica kot nosilni element telesa je namreč podobna narobe postavljenemu drevesu, z lasmi kot koreninami. Jesti z drevesa življenje je pomenilo uživati sadove telesa – izkušati vid, zvok, okus, voh in otip.

Prepovedano drevo, drevo spoznanja, umeščeno sredi raja, simbolično označuje organ, ki je sredi telesa – spolovilo. Prepoved jesti s tega drevesa je imela namen človeka obvarovati pred tem, da bi se pretirano ukvarjal s spolnimi organi, krepil živalske instinkte in spolnost izkoriščal po živalskem vzoru. Človeku je bila namreč spolnost dana za drugačen, višji namen kot živalim.

Dejanje zaužitja prepovedanega sadu – jabolka (ta sadež simbolizira orgazem), simbolizira odklon od naravne spolnosti v takšno, ki povzroči orgazem in prelitje semena – nečistovanje. S to kršitvijo Božje volje sta Adam in Eva zagrešila izvirni greh ter krenila po poteh sebičnosti. Zato sta bila izgnana iz Raja ter izgubila Božjo milost. Ker sta zavrgla ljubezen, sta se morala soočiti s krutostjo sveta, ki sta ga s svojo sebičnostjo ustvarjala sama.

Izvirni greh torej simbolizira odklon od naravnega spolnega akta, nekoč svetega dejanja, v katerem je človek zadovoljil telo in duha. Za spolni padec so odgovorne 'temne sile', konkretneje 'padli angel', ki je navdušil človeka za spolnost, oropano svetosti in ljubezni. Ko je orgazmični užitek postal prevladujoč motiv za spolni odnos, je živalski paritveni nagon prevladal, višji smisel spolnosti pa je prekrila tančica pozabe. Dogodek, ob katerem se je rodil ego, pomeni duhovno nazadovanje človeštva, ki se do današnjih dni vse bolj poglablja. Zaradi spolne napake sta Adam in Eva izgubila pravico do bivanja v nebeškem vrtu božanske samozadostnosti, ki je naravno dana ozaveščenemu, popolnemu človeku.

Spolnost nam je bila dana kot najmočnejše in najpopolnejše sredstvo za plemenitenje nas in našega partnerja. Ker nismo le materialna, temveč v prvi vrsti duhovna bitja, spolni odnos obsega združevanje tako telesa kot duha. Opuščanje duhovnega stika je tragična napaka, kajti z reduciranjem duhovnosti se obsodimo na istovetenje z nepopolnim, minljivim in boleznim podvrženim telesom, ki je le orodje duše, ne pa naše bistvo. Resnično velik dogodek je zlitje duš; tako dosegamo kozmični spoj dveh izvornih polarnosti in dosegamo stanje božanske enosti in popolnosti.

Zlitje duš je možno le ob popolni predaji partnerju (partnerici), kadar je med njima iskrena ljubezen. Združen tok spolne energije skozi telesi ljubečega para ustvarja osupljive učinke za oba: zdravi njuni telesi, polni vse organe z vitalno energijo in prinaša vsesplošno blagostanje telesa in duha; odpira in krepi duhovne darove in plemeniti človeka. Zato prava spolnost zagotavlja človeku telesno in duhovno blagostanje.

Po spolnem padcu je spolnost izgubila duhovno komponento. Seks je postal združevanje dveh teles zaradi telesnih užitkov; ljubezen med partnerjema zanj ni več pogoj. Toda prav ljubezen je tista, ki spolnosti da resnično moč in spolni odnos spremeni v tisto, kar je nekoč bil: praznik življenja.

Zoran Železnikar, www.prisluhni.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri