Stare tradicije nam posredujejo bogato izročilo čaščenja in sodelovanja s predniki, ki pa je v sodobnem času popolnoma prezrto. Zakaj duhovne tradicije pravzaprav poudarjajo obredno čaščenje prednikov? Kaj je namen tega čaščenja? Preberite o karmičnem čiščenju vezi z našimi predniki, ki so ga stare tradicije zasledovale v svojih obredih.
Veliko starodavnih svetovnih kultur in duhovnih tradicij poudarja pomen opravljanja obredov za prednike, kar nekateri imenujejo tudi čaščenje prednikov.
Kitajci so prednikom na oltarje nastavljali hrano in pijačo. Hrana in alkoholne pijače so morale biti vroče, da so se iz njih kadili hlapi, kajti duhovi umrlih se prehranjujejo s hlapi hrane.
Tibetanci so mojstri poznavanja posmrtnega življenja in potreb duhov umrlih. Za svoje umrle redno opravljajo obrede ob točno določenih datumih, da bi jim olajšali prehod iz vmesnega stanja v novo maternico ter jim s svojimi obredi, namero in molitvami pomagali izboljšati karmo, da bi bilo njihovo naslednje življenje v vseh pogledih boljše.
V vseh obredih in ceremonijah sveta je vedno prisotno spominjanje in zahvala prednikom ali pa priklic prednikov v obred ter prošnja za pomoč.
V sodobnem času smo popolnoma zanemarili razmišljanje o lastnih prednikih. Naš odnos z njimi razumemo predvsem kot zgolj biološko vez s telesi prednikov, katerih genski zapis je ustvaril naše telo.
Zato razmišljamo predvsem o tem, komu smo podobni, v najboljšem primeru komu smo značajsko podobni. Ko nekdo iz naše družine umre, ga preprosto ni več. Nekaj časa se ga spominjamo, vendar je najmočnejša vez, ki nas veže nanj - žalost. Ko žalost ublažimo, so čustva in spomini seveda še vedno živi, vendar je odnos z njim za nas končan.
Družinski vzorci
Vezi, ki nas vežejo na naše prednike, na našo družino, je več in njihovega pomena ne gre zanemarjati.
Dandanes smo ljudje vedno svobodnejši, sami si oblikujemo lastno mišljenje, odnos do življenja, dojemanja stvarstva. Naš notranji svet in naš odnos do sveta je vedno manj vezan na mišljenje, tradicijo in odnos do sveta naše družine in naših prednikov.
To je vsekakor pozitivno, saj si tako utiramo pot do pristnega spoznanja, do resnice, ki ni zabrisana z osebnimi ali kolektivnimi projekcijami.
Vendar je zavračanje vrednot in mišljenja naše družine le prvi in potreben korak k osebni osvoboditvi, ki pa ne sme postati sam sebi namen. Na našo družino nas veže karma, ki nas lahko močno omejuje, če jo zanemarjamo, jo ignoriramo ter potlačujemo.
Ko smo toliko mišljenjsko, čustveno in duhovno svobodni, da lahko razločujoče opazujemo duhovno stanje svoje družine, lahko začenjamo opažati vzorce med posameznimi člani in spoznavati začnemo duhovne razloge, zakaj smo se sploh rodili v takšnih medosebnih odnosih.
Ti vzorci se nam morda instinktivno zdijo omejujoči ter da nas vežejo na omejeno stanje bivanja, ki si ga tako močno želimo preseči. Vendar so ti vzorci naša prva duhovna naloga. Dokler jih ne razrešimo, se ne moremo dvigniti na višje nivoje svobode - na nivoje, kjer ne pripadamo nikomur in se lahko predamo vsemu - svetlobi.
Očitni primer, ki ga zagotovo poznamo vsi, je primeri družinskih vzorcev, ki se prenašajo iz generacije na generacijo. Ženska, ki odrašča v družini, kjer je oče patriarhalni nasilnež, mati potlačuje lastno bit ter se podreja suženjstvu, ki se ji gnusi, se lahko z veliko verjetnostjo znajde v prav takšen odnosu, prav takšni družini in prav takšnem življenju, če svoje navezanosti na to družino in njenega vzorca ne razreši.
Vsi ti vzorci so zapisani globoko v naše nezavedno in ne rešimo jih preprosto tako, da jih obsodimo. Preobraziti jih moramo na svojem najgljobjem nivoju, drugače nas bodo preganjali celo življenje ter krojili našo usodo.
Karmične vezi
Kadar naš družinski član ob svoji smrti doživlja tesnobo, ker ni zapečatil neke stvari pred svojo smrtjo, ustvarja ta njegova tesnoba, želja in potreba karmično vez za njegove potomce. Stvar, ki ga muči, je lahko praktična - ni na primer plačal kakšnega dolga ali pa čustvena, psihološka ali celo duhovna. Takšne vezi so še močnejše, pa tudi težje jih prepoznamo in upoštevamo.
Mi, ki ostajamo v zemeljskem življenju po svojih prednikih, moramo želje, ki so tlele v naših prednikih ob njihovi smrti, izpolniti, dovršiti, dokončati, saj nas v nasprotnem primeru preganjajo na nezavedni ravni ter nam ne dovoljujejo, da bi doživeli notranjo praznino.
Iz globin našega nezavednega bo vedno tlela sila želje, hrepenenja, ki ne bo pustila notranjemu miru, da se razcveti po našem notranjem svetu.
Duh umrlega, čigar neizpolnjenost ni bila priznana in upoštevana, v svojem vmesnem stanju trpi in njegovo trpljenje določa njegovo vnaprejšnje bivanje. Njegovo trpljenje veže tudi nas, saj se ne odzivamo na njegovo trpljenje ter ne blažimo njegovih bolečin.
Spominjanje in čaščenje prednikov
Pomembno je torej, da se na odnose v svoji družini ter na odnose z našimi predniki naučimo gledati z duhovnimi očmi. Ko uvidimo višji namen naših medosebnih odnosov v tem življenju, se lahko zares osvobodimo vpliva teh vezi ter si med seboj damo le ljubezen, sočutje in svetlobo. V nasprotnem primeru pa se izgubljamo v strašljivem in begajočem fantazijskem svetu nezavednega, ki nas ne izpusti iz svojih krempljev ter zbuja v nas le čustva, kot so jeza, strah, nasilje, pohlep, obsedenost...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
