Čas ni ravna linija, čas je spirala

Žensko dojemanje časa je ciklično. Definira ga mesečni Lunarno-menstrualni cikel. Definira ga življenjski cikel prehajanja med Dekletom, Materjo in Modro Žensko. Žensko dojemanje časa je kvalitativno, ne kvantitativno.

Majevski koledar temelji na cikličnem dojemanju časa. (foto: Profimedia) Profimedia
11. 11. 2014

Ciklično dojemanje časa je v svojem bistvu ženstveno in je bilo tudi prvobitno dojemanje časa starodavnih kultur. Ženstveno ne pomeni le, da so takšnega dojemanja časa spodobne le ženske. Pomeni dojemanje časa z integrirano žensko energijo, dojemanje časa, ko sta moška in ženska energija v ravnovesju. Takšnega stanja so vsekakor sposobni tudi moški. Tudi sodobne ženske se ga moramo spet naučiti. To je dojemanje časa, ki ni le štetje časa, količinsko merjenje časa, temveč je predvsem kvalitativno dojemanje časa; to pomeni, da se osredotoča predvsem na vsebino časa, na kvaliteto časovnih obdobij, na energije časovnih obdobij.

Indijske yuge si ciklično sledijo v krogu in ustvarjajo časovno spiralo, ki se dviguje, vsakič bolj duhovno izčiščena.

Primeri kvalitativnega dojemanja časa so vsi starodavni koledarji – na primer indijski, majevski itd. Vsi ti koledarji dojemajo čas ciklično in v spiralah. Čas je razdeljen na kvalitativne dobe – pri indijskem koledarju na različne yuge – ki si med seboj sledijo in se v neskončnost ponavljajo, ustvarjajoč časovno spiralo, ki se dviguje, saj je vsaka ponovitev duhovno bolj izčiščena.

Starodavni ciklični koledarji (ki so bili ustvarjeni, ko je bila božanska ženska energija še spoštovana) so temeljili na védenju, da namen časa ni le minevanje in da naša naloga ni premagati čas in "pustiti pečat" z zmagami nad drugimi, nad Naravo, nad Življenjem. Vojaške zmage in doseganje velike moči v luči teh koledarjev niso zgodovinski dogodki. S le znamenje velike zgrešitve namena časa. Čas ima po starih koledarjih neko poslanstvo, duhovno poslanstvo. Vsako časovno obdobje ima svojo energijo in svoje potenciale. Naša naloga je, da se uglasimo s to energijo in potenciali in jih po svojih najboljših močeh uresničimo.

Zahodni zodiak je prav tako primer ženstvenega, cikličnega dojemanja časa. Zodiakalna znamenja se vrtijo v krogu, ki se ves čas ponavlja in ima zato v sebi potencial, da se nadgrajuje. Sami se lahko odločimo, ali bomo v vsaki ponovitvi cikla stopili v stik z globljo dimenzijo zodiakalnega znamenja ali ne; torej, ali bomo rasli ali ne. To je svobodna volja.

Primer ženstvenega dojemanja časa je tudi astrološko dojemanje časa; v tem primeru na primer Sonce določa energijsko kvaliteto posameznih mesečnih obdobij (julij in avgust sta obarvana z energijo Leva, avgust in september z energijo Device, itd). Luna določa energijsko kvaliteto krajših obdobij, ki trajajo nekaj dni – nekaj dni v Vodnarju, naslednjih nekaj dni v Ribah, itd. Vse te planetarne energijske definicije lahko občutimo, če smo dovolj senzitivni, če je naše življenje dovolj umirjeno, da si dopustimo občutiti večja, kozmična gibanja.

Vsi planeti se gibljejo v krogu in se ves čas vračajo na isto pot. Vsi planeti ustvarjajo določene cikle. Nekateri planeti krožijo po svojem krogu zelo dolgo in jih zato imenujemo generacijski planeti – saj s svojo energijo v določenem znamenju zaznamujejo celotne generacije. Drugi planeti, kot na primer Luna (tehnično satelit, astrološko planet), zakrožijo po svojem krogu v zelo kratkem času in na naša življenja vplivajo na drugačne načine.

Lunarni koledar je za ženske tudi menstrualni koledar. Več v članku: Duhovno doživljanje menstrualnega cikla: menstrualni cikel kot odsev Luninih men.

Luna je še posebej pomembna za ženske. Njeno gibanje nanje ne vpliva le s tem, v katerem znamenju se nahaja, temveč tudi s svojimi menami, ki učinkujejo na vse, kar je na naši Zemlji tekoče: vode, kri, čustva.

Luna s svojimi menami definira menstrualni cikel. Kadar smo v sozvočju z naravnimi energijami (kar je cilj vsake čarovnice), torej v stiku z naravno svetlobo, v stiku z naravnimi tlemi, zrakom, okoljem, hrano... se naše telo odzove s srečno harmonijo in ravnovesjem. Vzpostavljanje menstrualnega cikla ne zahteva več toliko napora, saj to zdaj opravi kar Luna. Ko je Luna polna, smo polne tudi me, polne zrelega jajčeca, torej, zgodi se ovulacija. Ko je Luna prazna, se praznimo tudi me, vsega starega, stare maternične sluznice in stare plodnosti, ki se ni izpolnila.

Ženske so zato po naravi varuhinje časa. Na vseh ravneh – telesni, psihološki, duhovni – doživljajo valovanje časa. In razumejo, da čas ne "teče", temveč se vrti v krogih.

Prazniki, pomembne koledarske številke, ki določajo naše vsakdanje življenje, so dandanes določeni povsem matematično in ne v skladu z naravnimi gibanju. Praznovanje noči čarovnic in dneva mrtvih na primer izvira iz poganskega opazovanja Narave in spoznanja (spoznanja, ne dogme, ki jo je ustvaril človeški um!), da se v tem delu leta zgodi določen prelom. Ko stopi Sonce na 15° Škorpijona, smo točno na polovici med jesenskim enakonočjem in zimskim solsticijem. To je poseben čas; dokončujemo potopitev v temno obdobje leta, obdobje počitka, ki ga je iniciiralo jesensko enakonočje; praznujemo Smrt Boga, najglobljo točko leta, ko se Sonce, Bog, žrtvuje za Življenje in se vrne v maternico Boginje. Iz njene maternice se decembra, na zimsko enakonočje, ponovno rodi (to je čas, ki so ga patriarhalne religije prevzele za rojstvo svojega preroka, npr. Jezusovo rojstvo 25. decembra, okoli zimskega enakonočja). Praznik, ki ga Kelti imenujejo Samhain in ga določa Sonce na 15° Škorpijona, je dan, ko je tančica med to- in onostranstvom najtanjša in zato se na ta dan tudi povezujemo s predniki, jih počastimo, se jim zahvalimo. S predniki se povežemo, ker se Narava umirja, umira, ker se potapljamo v temo, ker so naša telesa in duše vzpodbujani, da se soočijo z majhnimi smrtmi, ko omogočijo preobrazbo. Če bi sledili ritmom Narave, bi bili povsem umirjeni, v sebi, mirujoči in zato res dovzetni za stike z drugih svetov.

Patriarhalni koledar vse skupaj poenostavi in naredi lažje za uporabo. Noč čarovnic je kar vsako leto 31. oktobra, čeprav ni. Letos je bil na primer šele 7. novembra, ko je stopilo Sonce na 15° Škorpijona. Zato tudi "dan mrtvih" ni bil 31. oktobra, temveč 7. novembra.

Če bi bili ljudje povezani sami s seboj, s svojimi notranjimi gibanji in gibanji in energijami Narave, ne bi pristali na takšno matematično določanje praznikov. Ker bi v sebi čutili, da danes preprosto ni Samhain, noč čarovnic, dan mrtvih. Ni še prave energije, ni še pravega preobrata.

In tukaj ženska duhovnost postane resnično revolucionarna, ker zagovarja stik s svojimi globinami in pomen izkušnje. Zagovarja moč posameznika, ki jo posameznik uporablja za sprožanje pozitivnih preobrazb (negativnih ne sproža, ker se po parih poskusih nauči, da dobi vsega v 3-kratni meri nazaj, kar pa ni prijetno). Ženska duhovnost opolnomoča in v tem se razlikuje od patriarhalne.

Ana Drevenšek, www.rdecisotor.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri