Andrej DEBELJAK, psihoterapevt: Človek, ki je v bolečini, potrebuje pomoč, ne pa kazen

Družinski terapevt mag. Andrej Debeljak do spoznanj ni prišel po bližnjicah: Po intenzivnem obsmrtnem doživetju pri šestnajstih letih se je podal v študij teologije, postal duhovnik in tako preživel sedem let, nato pa ... srečal ljubezen svojega življenja. Z njo in z dvema sinovoma (pa s psom) živi na Gorenjskem. Prakso psihoterapevta opravlja tam in v Ljubljani.

18. 1. 2016

V okviru projekta Anima sana sodeluje tudi v mreži svetovalnih pisarn za brezplačna psihoterapevtska svetovanja. Po njegovi priljubljeni knjigi z naslovom Srečen sem čuti, da  prihaja čas za novo.

Andrej Debeljak

V tretji sezoni Žarenja novih energij gostiteljice Tadeje Zupan Arsov v Klubu Cankarjevega doma bo Andrej Debeljak prvi letošnji gost, in sicer 28. januarja ob 19h. Več tudi na spletni strani www.ZarenjeNovihEnergij.si, informacije o drugih gostih v zloženki, več o Andreju Debeljaku in njegovem poslanstvu pa na njegovi spletni strani www.potsvetlobe.orfin.si

Družinski terapevt na svojih predavanjih ali na štiri oči postavi to ključno vprašanje: Kaj pa ti čutiš? Sogovorniki in poslušalci, najstniki, starši … doživijo zadrego, začudenje, celo praznino! In tudi solze, ko se spomnijo, da imajo pravico in dolžnost dojeti, kdo so, kaj se dogaja v njih, kaj je njihova pot. In da bodo šele potem na voljo za druge. In da je škoda, da bi vse to dojeli šele v smrtni uri; ker takrat pa je soočen z resnico vsak, ve mag. Debeljak, saj je delal tudi z odvisniki in umirajočimi.

Kaj so vas naučile dolgoletne izkušnje v stiku z ljudmi?

»Človek je prepričan, da je suveren, v resnici pa … ga vodi dve, tri štiri leta star otrok, ki v njem najpogosteje joče,« začne pripoved odprt, zgovoren in vedno dobrodušen mag. Andrej Debeljak. »Povej mi, v kakšni družini si živel, in povem ti, kakšno življenje boš imel! Ko pridejo ljudje k meni, od začetka kar preslišim, kaj mi govorijo, in jih opazujem. Problem sodobnega človeka je, da se ne čuti. In ko umira, ugotovi, da sploh ni živel! To je šokantno.«

Torej, kaj narediti, da človek zaživi – čim prej?

Za začetek naj spozna svojih prvih pet let otroštva. Če tega ne stori, je robot, deluje predvidljivo. Otroci po navadi niso vajeni, da bi izražali čustva, in potem tako 'igrajo' celo življenje. In najhujše je, da igrajo pred samim sabo. Potem pa so ljudje pri meni šokirani, da je v njih še en del človeka, ki je pa čisto on ali ona. In mi rečejo – saj sem srečen, saj sem vesel. A zadaj, vidim, je toliko trpljenja … Za nazaj vidiš, da je bilo v tebi že kot otroku 'vpisano', kaj vse boš delal, mislil in čutil, da je narobe; potem sklepaš, da si slab, da je kazen neizbežna … Poglejte, Slovenija je tako lepa dežela, na volitvah se svobodno odločamo …

In kaj dobimo od nje?

Kar smo si zaslužili!

Kako začnemo 'služiti'?

Seveda v zgodnjem otroštvu, potem pa takoj v vzgojno-izobraževalnem procesu. Z ženo sva bila pred nedavnim na predavanjih o vzgoji otrok. Zastrašujoče – poslušala sva samo o redu, disciplini, kaznovanju otrok. Seveda, kratkovidno gledano red in disciplina zagotavljata varnost. Nič se ne da premakniti, če so že otroka, ki je postal vzgojitelj, zatolkli, ne pa mu ponudili roke. Nekateri na takih predavanjih podprejo to trdo roko, drugi gredo v napad, a iz teh razmišljanj ljudje ne hodijo domov pomirjeni in ljubeči.

Kaj predlagate, da bi bilo drugače?

Poglejte, pri nas v Sloveniji je marsikateri kuža bolj ljubeče sprejet kot prenekateri otrok: ko greš z ljubljenčkom v pasjo šolo, te naučijo vse o spodbudah, igri, nagrajevanju za dobro opravljeno igro, o tem, kako si moraš vzeti čas zanj, da  bo vesel! Ko se naveliča, moraš poskrbeti, da mu bo rep stal pokonci, da bo ponosen. Če ne mahlja z repom, je naveličan, poigraj se z njim, vzemi si čas! In ne smeš ga udariti, ker razvije sovraštvo. Kaj pa otroci? Skoraj vsaka »napaka« je dandanes že kaznovana – tako ali drugače, na bolj ali manj sofisticiran način ...

So generacijski prepadi večji,  kot so bili včasih?

Včasih se je generacijski prelom v resnici dogajal na 100, celo 200 let, zadnja leta se na štiri, pet let! Ti otroci, ki prihajajo, so vedno bolj dojemljivi. Če starše pripraviš, se otroci hitro spreminjajo! Hitro doumejo: vse to, kar trudoma naučimo starše, je mladim, kot radi rečejo, 'navadn'. Mi odrasli pa – 40, 50 let živiš, da dojameš, da bi lahko šlo tudi drugače, bolj prijazno do sebe in okolice.

In kako bi lahko šlo drugače?

Smisel življenja je, da pridobivaš izkušnje. Torej razmisli in ne delaj korakov kar iz navade, potem boš prespal vse življenje. Ko delaš, ne delaš nikoli napak, vse je v naravnem, božjem redu. Zavedaj se: dobil bom vse, kar potrebujem. Nihče ni slab – ko poveš, da je neko dejanje narobe, se ljudje obremenijo s krivdo. In si mislijo, če me ne boš ti kaznoval, se bom pa sam! Tako močan motivacijski faktor je kazen … Živimo v kulturi strahu in kazni, res, še pse vzgajamo bolj ljubeče … Jaz zato učim pot k svetlobi.

Ste od malega čutili, da ste namenjeni temu poslanstvu?

Pravzaprav ja: kot otrok sem ljudem govoril o prihodnosti, pa so mi rekli, da je to neumno … Zato je ta otrok hotel vedeti, kaj ljudje čutijo, ta klasična vprašanja … Po gimnaziji sem iskal svojo pot, vse pa je bilo v bližini vere in duhovnosti. Ko sem šel pri 19-ih na teologijo, sem prišel do teh arhetipskih zgodb, ki sem jih doživljal kot otrok. Potem je sledilo 5 let diplomskega študija, še leto specializacije, nato štiri, pet let dodatnih izobraževanj … kot vajenec sem začel v Stari Loki, nato sem delal kot duhovnik dve leti na Jesenicah, dve leti na Vrhniki ter tri leta in pol na Koroški Beli.

Se kot duhovnik s čim niste strinjali?

Institut spovedi se ni skladal z mojimi nameni pomagati. Nisem želel spovedovati, razen na izrecno željo človeka. Pri spovedi je stopnja iskrenosti človeka tako visoka, žal pa pri njej dobi človek občutek, da je grešen. Človek, ki je v bolečini, potrebuje pomoč, ne pa kazen. Sicer kazen v krščanski tradiciji deluje kot odrešilni moment: za pokoro dobiš neko kazen, pa je!

Kaj pa druge religijske prakse, kako gledate nanje?

Indijska prepričanja so zelo priljubljena pri nas: če poenostavim – po zakonih karme si v prejšnjih življenjih delal / delala napake in zdaj plačuješ za nazaj. Ko pa vidiš, koliko je trpečih in ljudi in v bolečinah, si rečeš, da je to vera brez srca. Kako je z budizmom? V tem nihanju med hinajano in mahajano se zdi, da je vse skupaj pobeg, ne pa uživanje s svojim atmanom in potem z brahmanom. Krščanstvo 'obljublja' vsaj to, da ne boš trpel v posmrtnem življenju … Islam je po mojem občutku relativno rigorozna religija, če pogledamo šeriatsko pravo … Stebri islama sicer predvidevajo bolj plemensko ureditev, ki na podlagi tega lahko funckionira manj strogo.

So se kdaj na vaši poti pojavile slepe ulice, spotikanje na poti?

Ne, ker je vedno vse na mestu.

Kaj je vaše poslanstvo?

Prinašati svetlobo, in to z dobrim občutkom ob delu.

Kaj bo vaš naslednji korak?

Prizadevam si za prodor s svojim delom tudi v tujino.

Kaj je najbolj odgovoren del vašega poslanstva?

Ostati zvest resnici.

Kje vidite dobre učinke svojega dela, pri posameznikih in v družbi? Kakšna opazna razlika pri tem v minulih letih?

V stopnji zavedanja in srečnosti bivanja.

Kaj je bistvena poteza ljudi, ki so v stiku z vami?

Nikdar več ne pozabijo, kar so slišali.

Obstaja tip ljudi, ki niso 'kompatibilni' z vašim pristopom?

Seveda, vsi tisti, ki se ne želijo iskreno spreminjati!

Se kdaj 'izklopite'?

Na sprehodu s psom, to je vsakodnevni jutranji ritual. Takoj zatem pa kavica in čik (širok nasmeh).

In druga stran te medalje – kdaj se najbolje počutite v svoji koži, umu, srcu?

Pri delu.

Vas kaj še vsaj približno tako strastno pritegne kot vaše delo, poslanstvo? 

Smučanje!

Kaj je za vas najbolj dragoceno?

Družina.

In kakšen je sproščen Andrej Debeljak?

Hudo otroški in neresen. (smeh)

Kaj pa je bilo pri delu v zadnjem času za vas najbolj intenzivno?

Izvajanje projekta Anima sana, to je projekt za preventivo v duševnem zdravju, odvija se do aprila s pomočjo norveškega finančnega mehanizma v okviru Razvojne agencije Zgornje Gorenjske. V okviru tega sem še z drugimi kolegi omogočal brezplačna psihoterapevtska svetovanja, odgovarjal na zastavljena vprašanja, hodil po predavanjih in seminarjih ter gostoval v radijskih oddajah.

S. T.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri