Glasba je neprecenljiva zaveznica v boju z demenco, most med svetom, ki je bil, svetom, ki je, in svetom, ki še vedno lahko obstaja. Skozi glasbo izrazimo ljubezen, razumevanje in bližino. Glasba nas povezuje na način, ki ne pozna demence. Vabljeni na komorno opero z naslovom Ko sem še, ki govori o demenci in izgubljanju ljubljene osebe (oziroma samega sebe) zaradi te bolezni.
Vabljeni na novo komorno opero z naslovom Ko sem še, ki govori o demenci in izgubljanju ljubljene osebe (oziroma samega sebe) zaradi te bolezni.
Bojana Šaljić Podešva in Saška Rakef, avtorici komorne opere Ko sem še, kot ustvarjalni tandem sodelujeta od leta 2016. Njuno umetniško delo je bilo nominirano za prestižne evropske nagrade (posebna omemba na festivalu Prix Italia, nominaciji za Prix Europa, Palma Ars Acustica), predstavljeno na domačih in mednarodnih festivalih, simpozijih in konferencah.
Ko sem še je komorna opera o odhajanju ljubljene osebe s kronično napredujočo boleznijo možganov, demenco. Ko preteklost vdira v sedanjost, ko je bolečina in je strah. Nemir. Izguba identitete in občutka lastne vrednosti. Demenca prizadene tako posameznika kot njegove ljubljene in bližnje. Ko se zdi, da si ne delimo več istega časa in prostora, se še lahko srečamo? V pesmi, v glasbi? V dotiku, v tišini?
V čuteči prisotnosti.
Demenca se po nevroloških mehanizmih in poteku razlikuje pri vsakem človeku. Prepoznavati procese, ki spremljajo demenco, in različne oblike podpore, ki so na voljo svojcem, je zanje lahko neprecenljivo in tudi praktično koristno.
Z delom Ko sem še naslavljamo vprašanje, kako biti skupaj, kako se povezati, ko se zdi, da to ni več mogoče.
Ker je pri osebah z demenco opazno, da se glasbene strukture občutno dlje in stabilneje ohranjajo kot druge kognitivne strukture, lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti, kar deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta.
Umetnost kot zdravilo
»Umetnost, posebej glasba, nam vzbuja čustva, ustvarja čutne izkušnje, ostri kognitivne procese, vse to pa lahko sproži priklic spomina in doživetje svojega Jaza. Umetnost nam je vsem – posebej pa trpečim in bolnim – lahko uteha in zdravilo; obolelim z demenco pa je umetnost kot romanje, na katerem med sencami preteklosti znova najdejo (četudi razbite in četudi le za hip) delčke Sebe.« prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani
»Glasba je neprecenljiva zaveznica v boju z demenco, most med svetom, ki je bil, svetom, ki je, in svetom, ki še vedno lahko obstaja. Ko se ne moremo več pogovarjati s svojimi ljubljenimi, ko besede izpuhtijo, glasba ostane. Skupaj še vedno lahko zapojemo tiste stare pesmi kot nekoč. In ko tudi to postane izziv, ko ne moremo več peti skupaj, lahko še vedno preprosto zapojemo za tiste, ki jih imamo radi, kar jim prinaša tolažbo in ugodje. Skozi glasbo izrazimo ljubezen, razumevanje in bližino. Glasba nas povezuje na način, ki ne pozna demence.« doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, dr. med., spec. nevrologije, Center za kognitivne motnje, Nevrološka klinika, UKC LJ
Več na: https://www.cd-cc.si/kultura/
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
