Michal Viewegh: Mafija v Pragi

1. 12. 2014
Deli
Michal Viewegh: Mafija v Pragi

Vieweghovo mnogoplastno, kompleksno tkanje je presenečenje, ki ga ne želite zamuditi.

V poletnih mesecih sem pravilno domnevala, da se ne bom mogla upreti še kakšni knjigi Michala Viewegha. Po Biosoprogi sem vzela v roke Mafijo v Pragi. Ki nikakor ni še ena Vieweghova knjiga. Češki pisateljski zvezdnik me je presenetil. Prvič se je namreč lotil pisanja detektivskega romana. Kar dokazuje, da je izjemno pogumen in se ne drži preverjene formule, temveč si drzne stopiti iz cone udobja in iskati zgodbe tam, kjer jih od njega nihče ne pričakuje.

Če je v Biosoprogi pritegnil mojo pozornost s svojim grenko-sladkim humorjem, me je tokrat očaral z ironijo. Mafija v Pragi me je nemudoma posrkala vase. Morda tudi po zaslugi dogajanja na politični sceni v Sloveniji, ki je podobno tragi-komična kot zgodba detektivskega romana.

Že z izbiro žanra je Viewegh dokazal, da ne igra varno, temveč preizkuša nove oblike izražanja. Prav v tem je njegova prednost. Njegove knjige so kot bonboniere, saj nikdar ne veš, kaj lahko pričakuješ. Nekatere te očarajo. Kakšna morda ni po tvojem okusu. So pa tudi tiste, ki bi jih z veseljem ponovil.

Pisatelj, ki pravi, da literature ne smemo jemati preveč resno, je v detektivskem romanu iz realnosti ustvaril fikcijo. V uvodu namreč pove, da je pričujočo kriminalko navdihnila kopica kaznivih dejanj, katerih storilcev niso v Češki republiki nikoli odkrili in kaznovali. Uporabil je metodo kolaža, z vsemi vpletenimi osebami in letnicami pa je ravnal povsem svobodno.

Avtorjev odziv na družbeno-politično dogajanje na Češkem je zaradi izjemno bogatega literarnega jezika prava poslastica. Mafijci so prikazani kot groteskne figure, ki v bralcu lahko vzbudijo pomilovanje ali posmehovanje. Umetnost dela je v tem, da je pisatelju uspelo nezadovoljstvo z obstoječim sistemom, svojo jezo in bes pretopiti v odlično besedilo, ki opozarja, da državni sovražnik niso le mafijci, skorumpirani politiki, temveč tudi brezbrižni državljani.

V uvodu pisatelj pojasnjuje, da njegov namen ni odkrivati domnevnih zarot, ki so do sedaj ostajale skrite ali zamolčane. ''Preiskovalni novinarji in kriminalisti se trudijo najti odgovor na vprašanje: ́Kaj se je zgodilo? ́ Kot pisatelj pa sem poskusil uporabiti svojo domišljijo in odgovoriti na popolnoma drugačno in hipotetično vprašanje: ́Kaj, če bi ...? ́''. Spoštovanje in upoštevanje znanih dejstev, uporaba neverjetne domišljije, ki je zaslužna, da avtor vsako leto napiše nov roman in njegova vrhunska zmožnost popisovanja zgodb je dokaz, da Viewegh lahko brez težav zamenja žanr. Menjati žanr morda ni presežek, je pa umetnost v tem uspeti in upravičiti pričakovanja bralcev, ki so vajeni njegove analize partnerskih odnosov.

Viewegh je avtor, ki se ne boji vprašati 'Kaj, če bi...?', saj med iskanjem odgovora na to vprašanje ustvari roman, ob katerem se nikar ne sprašujte 'Kaj, če bi ga prebral/a?'. Preberite ga.

In še opozorilo: ne bodite presenečeni, če si med branjem ne boste mogli reči '' še dobro, da se to ne dogaja pri nas''. Po branju boste najbrž bogatejši za spoznanje, da živite v državi, kjer materiala za pisanje detektivskih romanov še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez