Kratke zgodbe za tiste, ki se radi potapljate v svetove drugih
Druga stran samote je zbirka kratkih zgodb avtorice Ksenije Jovanović, ki se tokrat predstavlja v drugačni luči. Pred tem je namreč izdala knjige Izgubljeni v iskanju sebe, Dva svetova, dve resnici in Ločena celota, ki iz strokovnega vidika obravnavajo motnje hranjenja. Tokrat si je dovolila odpotovati v fikcijo, se prepustiti domišljiji in se poglobiti v kotičke človeške psihe.
Pogumno se potaplja v globine moške osebnosti. V osmih izbranih zgodbah naniza usode različnih likov, ki se spopadajo s čustvenimi, psihičnimi, ljubezenskimi in zdravstvenimi težavami. Njihov svet je temen. Avtorica v nekaterih zgodbah subtilno popelje bralca v mračne notranje svetove. V drugih pa drzno, neposredno in brez nepotrebnih metafor prikaže razočaranje sodobnega človeka nad odnosi, življenjem in svetom.
V posamezne zgodbe je vpeta filozofija likov, ki se zdijo sprva povsem drugačni. Priznam, da me je prva zgodba Dan prej prepričala do te mere, da sem hrepenela po nadaljnjem druženju z moškim, ki je priznal: ''Hudo je, ko se kar na lepem zaveš, da si čisto sam, osamljen kot duh, ki blodi, tava skozi ljudi, hudo je, ko te nihče več ne potrebuje, ko samega sebe ne potrebuješ, ko se tvoj film odvrti do konca in se potešena množica razprši, kot snežinke se stopijo v nevidno in ti v nič.'' Morda bi pretirano empatičnega bralca lahko te besede potisnile v temo. Toda v skladu z miselnostjo ''kdor prizna si, da je sam, ta ni več sam'' me je med branjem navdajalo upanje za junake, ki jih avtorica razgali do točke, kjer najbolj boli. Od posameznika je odvisno, kako z bolečino živi. Se ji ukloni, jo predela ali pred njo beži.
Morda se zdi, da imajo zgodbe veliko več skupnega, če jih bereš naenkrat. Priznam, da sem zgodbe brala razdrobljeno. Prvo zgodbo sem namreč želela občutiti v celoti, zato sem z branjem naslednje odlašala še nekaj dni.
Nisem ljubiteljica kratkih zgodb, vendar je njihova prednost, da med njimi vedno najdeš kakšno, ki te prevzame. Kakšno, ki te ne gane. In kakšno, ki bi jo raje izpustil.
Druga stran samote bo morda nagovorila tiste, ki žalostne zgodbe radi berejo, da zahrepenijo po luči. Najbrž bo presenetila tiste, ki težko verjamejo, da lahko ženska piše z vidika moškega tako prodorno, da skorajda pozabiš, kdo je avtor (beri: avtorica). In verjetno bo ganila tiste, ki podobno kot jaz, berejo predvsem zato, da bi se lahko poglobili v življenja drugih. Ne zato, da bi zbežali od sebe. Temveč, da bi negovali sočutje in pogledali na svet z drugega zornega kota. Z druge strani samote.
In še opozorilo: morda vas ne bo vsaka zgodba očarala. Dovolj je, da vas očara vsaj ena. Tista, ki ima moč, da vas gane globoko in da o njej razmišljate še dolgo po tem, ko knjigo odložite.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
