Neža Maurer: Ljubezenski triptih

Nežno branje za dušo

29. 8. 2014

Pisateljica in pesnica Neža Maurer piše literaturo za odrasle in malo manj odrasle. Pisati je začela iz stiske, ker je potrebovala denar. Kar iz njene literature ni mogoče zaznati. Zdi se, da je bila rojena, da piše. Iz njenih pesmi žari ljubezen do pisanja. Njene besede hlepijo po ljubezni in čutnem, grenkem, dišečem življenju. S hrepenenjem nagovori bralca v zbirki Ljubezenski triptih:

"Ko hrepenenje povesi veke -

vonj zajame dušo v objem:

Minuta vsaka

iz bitja v bitje

lepoto pretaka."

"Ljubezenski triptih odstre oltar umetničine nezaslišano vitalne snovi. Z nenapeto in spet gosto hrepenenjsko liriko zaniha duha in telo – in razodeva zrelo, razgaljajoče zastrto pisavo, ki odpira polje hotenja, dvoma, (grenkih) slasti in žive, radostne življenjske žeje.Troedina pesniška misel (Hrepenenje, Iste besede ne pomenijo vselej isto, Vlaki vabijo) je zavita v žareč kolutec budnega čustva, ki je tihi krik človeške (ženske) občutljivosti." S temi besedami je knjigo pospremila na pot urednica Tjaša Koprivec.

Osrednji del knjige, ki je izrazito ljubezenski, je nastal med avtoričinim 40. in 50. letom : "to so že tista leta, ko ti ljudje ne dajejo več pravice do zaljubljenosti, da ne rečem ljubezni" je dejala pesnica v enem izmed intervjujev. Njena ljubezenska poezija nastaja, ko ne more več dihati od silovitosti čustev v sebi. Ljubezen je gonilna sila njenega ustvarjanja.

Ljubezenski triptih vsebinsko sestavljajo tri zaključene celote: v prvem delu z naslovom Hrepenenje - št. 1000 (lice ob licu lepote) piše o hrepenenju, ki ima življenje v svoji sladki oblasti. Navdih zanj je bil cikel del slikarke Stanislave Sluga. Drugi, z naslovom Iste besede ne pomenijo vselej isto je posvečen neuničljivi zaljubljenosti oziroma ljubezni, ki jo je pesnica skozi leta ves čas dopolnjevala. Tretji del Vlaki vabijo je namenila vlakom, ki so ji že od nekdaj zelo ljubi.

Rahlo, nežno, kot se cvet dotakne cveta se njena poezija dotakne srca. Branje nežno boža bralčevo dušo. Njene besede se počasi ovijejo okrog srca in vlivajo upanje, vračajo vero v ljubezen. Neuničljiva ljubezen med vrsticami postane vir navdiha inobčudovanja, ki seprevesi v spoštovanje. Poezija deluje pomirjujoče, skorajda zdravilno za strto srce, ki v temnih nočeh, prežetih s hrepenenjem po ljubezni išče svoj pristan. Odprto srce bralca naj v svoj objem sprejme čutne, s potrpežljivim ljubezenskim hrepenenjem obarvane verze: Dlani so sklenjene—// kot cvetni listi v popek.// Čustva so skrita—// kot seme v cvetu.// Že misel,//da bi odšla,// je zločin.//Cvet čaka sonce.//Čakam.

Marko Črtalič, kis pesnico sodeluje že več kot 20 let, je v spremni besedi zapisal "v njenih pesmih so čustva raznolika, podobe presenetljive ter ljudem ljube in mile. Njena občutja so skrita in skrivnostna kot seme v cvetu."

Knjigo je oblikovala Jana Pečečnik, ilustriral pa Edi Sever.

Danaja Lorenčič

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri