100 % bio roman za ljubitelje grenkega humorja.
Biosoproga je zgodba o Mojmirju, uspešnemu pisatelju, in Hedviki, njegovi mladi ženi, knjižničarki.
Michal Viewegh je velika zvezda češkega leposlovja, njegova dela izhajajo (in se prodajajo) v velikanskih nakladah. Že iz naslovnice knjige razberemo, da gre za prodajno uspešnico, saj naj bi na Češkem prodali prek 85.000 izvodov. Sodeč po uvodnem citatu izjemno plodovitega ameriškega pisatelja Philipa Rotha ne gre za avtobiografijo: »Opisovati stvari tako, kot so se zgodile, pomeni postati suženj svojega spomina, ki je v ustvarjalnem procesu samo pomožni element« trdi Roth.
Zgodbo pripoveduje doula, ki Mojmirja prikazuje kot domišljavega, samooklicanega princa, vendar hkrati njeni opisi v bralcu zbujajo sočutje. In kdo je doula? Usodna ženska. Za Hedviko. Ko Hedvika spozna doulo, odvrže čevlje z visoko peto, da bi postala ženska, ki teče z volkovi.
Sočasno z ženino preobrazbo se Mojmir spreminja v užaljenega malega princa, ki se boji, da bi njegova Pepelka našla boljše plese, kot je ta, ki ga prireja on. In doulo doživlja povsem drugače kot njegova (bio) žena:
»Dviguje mu pritisk, da se njegova žena dvakrat na teden prostovoljno dobiva z osebo, ki je pri živem telesu kastrirala lastnega soproga. Z žensko, ki urinira stoje. S fanatikinjo, ki za nekaj dreves menda žrtvuje ves gozd. Z divjim poganskim bitjem, ki si ne brije ne nog ne podpazduh. Z nekom, ki v enaindvajsetem stoletju uporablja robce in celo vložke iz blaga«.
Z Mojmirjem sočustvuje bralec, ki prikimava odlomku: »Japonca lahko razumeš. Nizozemca lahko razumeš. Islandca lahko razumeš. Ženske ne moreš razumeti, pa če se postaviš na glavo.«
Že dolgo nisem brala knjige, ki bi jo tako pogosto odložila. Mojmirjevo nenehno pritoževanje nad ženino preobrazbo je bilo zame vse prej kot sproščujoče. Na trenutke je bilo celo utrujajoče. Ne zato, ker bi bil roman slabo napisan. Nikakor ne! Obremenjujoče je bilo zato, ker sem z Mojmirjem nehote sočustvovala. Človek (beri: lik) je ustvaril celo seznam, ki dokazuje, da je na ženini vrednostni lestvici zdrsnil na deseto mesto (pred njim je celo laktacijsko svetovanje)!
Ne spomnim se, da bi ob kakšni knjigi tako goreče navijala za nesrečen razplet ljubezenske zgodbe.
Kako naj namreč živita srečno skupaj do konca svojih dni moški, ki šteje primitivni moški šovinizem za svetovni nazor, in ženska, ki se je začela navduševati nad feminizmom?! Morda še najlažje na papirju. V obliki navidezno humorističnega romana.
Čeprav sem branje večkrat prekinila, sem se vedno znova vrnila k zgodbi. Podobno kot se s posebnim pričakovanjem vedno znova vračam k Vieweghovim romanom. Po vsakem branju me namreč pusti z mešanimi občutki. Je eden izmed redkih avtorjev, ki ga redno berem, čeprav se ni zgodila ljubezen na prvo branje - Čudoviti pasji časi. Niti na drugo - Roman za ženske (kot protiutež bi morala prebrati še Roman za moške). Pravijo, da gre v tretje rado. Pa ni šlo. Biosoproga me ni pretirano očarala. Ni pa me razočarala.
Viewegh je avtor, ki ga uvrščam v edinstveno kategorijo »(me) ne očara, vendar nikdar ne razočara«. In ker me nikdar ne razočara, bom verjetno kmalu brala njegovo Mafijo v Pragi. Z branjem njegovih del bom zagotovo nadaljevala. Avtor, ki vsako pomlad izda knjigo in kljub hiperprodukciji ohranja kvaliteto pisanja, je vsekakor vreden branja.
Opozorilo: knjiga vsebuje izjemno duhovite dialoge, ki lahko pri bralcih izzovejo glasno smejanje. Ni pa nujno.
V kolikor niste ljubitelj(ica) grenkega humorja, začinjenega s sarkazmom, se morda ne boste smejali. Zaradi izjemno spretnega poigravanja s stereotipi o moških in ženskah upam, da boste knjigo prebrali. In še 100% bio je!
Danaja Lorenčič
Knjiga je izšla pri založbi Sanje.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
