Helena Cestnik: Deseteronočje

Branje za tiste, ki znate prisluhniti tišini v sebi

25. 8. 2014

Zgodbarka Helena Cestnik, ki jo je bolezen brcnila v ustvarjalno življenje, z Deseteronočjem ponovno obdarja z zlatimi sadovi. Po zgodbi o Črni, ki me je očarala, sem s tihim pričakovanjem vzela v roke njen zadnji roman. Zanimalo me je, če me bo avtorica ponovno začarala s pletenjem opojnega literarnega glasu.

V Deseteronočju pisateljica zlaga besede kot luskinast zlat prah, da bi zadobila metuljeva krila in poletela v sanje. Ustvarila je opojno besedilo. Ne za moško, ne za žensko branje, temveč za hrano nespečnim somračnicam in somračnikom. Z bralcem med nizanjem zgodb vzpostavlja dialog. In mu hudomušno prišepne »bralec, ki zdajle meni, da že vidi, kako se bo končalo moje bajanje, se žal moti. Če išče zgodbo, bo razočaran, in če ne zna prisluhniti tišini v sebi, bo po branju ostal prazen«.

»Kdor med vrsticami ne išče sebe, ne bo našel ničesar« piše pristranska zapisovalka nočnih narekovajev svoje (pod)zavesti, ki se nima za vsestransko pripovedovalko, čeprav ji uspe popisati zgodbe likov tako prepričljivo, da v domišljiji bralca oživijo. V desetih nočeh bralcu odstre redko tkanino pripovedi duhovnika, ki si je žensko dovolil ljubiti bolj kot Boga in je zaradi ljubezni zapustil duhovniški poklic. V neprespanih, temnih nočeh poznavalka človeške duše pripoveduje zgodbo o neizživeti otroški ljubezni dveh junakov, ki šele v jeseni življenja dobi epilog. Med vrsticami spoznavamo tudi pisateljico, ki prečute noči dojema kot blagoslov, saj v tišini ubeži svoji podnevni strasti, da z našpičenim sluhom in ostrim pogledom išče motive, ki jih, ugnetene z domišljijo in z velikimi očmi teme ubesedi v zgodbah brez dogajanja. »V besedno sliko svoje, torej moje (!) resničnosti« dodaja pisateljica, ki verjame, da imajo taki zapisi lahko samo njej podobne, nočne bralce.

Knjige nisem brala ponoči, temveč podnevi. Niti se mi ni zdelo pomembno, koliko je ura, saj je moč pisateljičinih besed tako čarobna, da se čas ustavi. Med branjem mi je večkrat zastal dih zaradi neverjetnega toka pripovedi.

Deseteronočje

Deseteronočje je knjiga, ob kateri sem sanjala. In se prepustila potovanju na krilih bujne domišljije, ki me je vodila do spoznanja, da so pravljice mogoče. Pisateljica s svojo estetsko, spoznavno, moralno razsežnostjo pomaga širiti bralčev duhovni svet v vesoljno dobro.

V čudovitem jeziku Helene Cestnik vedno znova najdem sebe. Slišim se. Ob določenih stavkih sem se ustavila, se vračala k čarobnim besedam, da bi se prepričala, če so resnične. Kot da bi želela razvozlati uganko, kako lahko nekdo tako čarobno piše. Zdi se, da iz globine svoje duše potegne besede, jih nežno stisne k srcu in jih, preden zaživijo na papirju, temeljito premisli. Med nizanjem zgodb odmeva petje srca, sliši se nežen in nevsiljiv jok duše, občasno celo krik po ljubezni. Tok pripovedi te hočeš-nočeš začara do te mere, da vidiš besedno sliko svoje realnosti. In se vprašaš, če slišiš sebe – svoje srce, svoj jok in krik.

Če je v vašem srcu ljubezen do vsakdanjih čudežev, stopite na bujno pisateljsko pot Helene Cestnik.

Danaja Lorenčič

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri