Helena Cestnik: Črna

24. 7. 2014
Deli

»Ko Helena pripoveduje o meni, govori tudi o sebi – in ko moje oči občudujejo zrelo žito, njegovo klasje šumi moje skrivnosti,« pravi Črna.

Droben roman za bralce z odprtim srcem ...

Črna je pripoved o ženski s tremi imeni. V njej sobivata dve izročili: slovensko in romsko, ki se srečujeta ob počasnih prehodih, kot je vožnja z vlakom. V zgodbi o Črni se srečujeta preteklost in sedanjost, spletata se slovenska in romska kultura. Most med njima predstavlja ljubezen do otroka, za katero se borijo biološki in krušni starši.

Helena je kot pripovedovalka gostja v svetu svojih in Črninih besed. »Ko Helena pripoveduje o meni, govori tudi o sebi – in ko moje oči občudujejo zrelo žito, njegovo klasje šumi moje skrivnosti« pravi Črna. To ni pripoved o Heleni, temveč bajanje o Črni, ki ji spoznanje, da je pripadnica dveh svetov predstavlja skrinjo zaveze z usodo. Pisateljica je v Črno zlila zgodbo svoje učenke, ki ji je že pred leti obležala na duši kot kamen.

Črna je četrti roman nekdanje profesorice slovenskega jezika in književnosti, ki svoja dela podpisuje s psevdonimom Helena Cestnik. Slovenskim bralcem se je predstavila leta 2010 s prvencem Klepet s seboj: Resnična pravljica iz blodnjave, ki mu je sledilo pripovedno delo z lirsko noto Pletiljina pesem. Črna je po besedah pisateljice - pletilje opojnega literarnega glasu, droben roman, kot je drobna njena pisava. Parkinsonova pisava.

Naj vas droben obseg romana ne zavede, kot je mene. Vsaka izpuščena beseda me je namreč oddaljila od srčike zgodbe, v kateri Črna išče svojo identiteto. Knjigo sem sodila po njeni dolžini, zato sem se branja lotila med čakanjem na sestanek. Napaka! To ni knjiga, ki jo bereš v čakalnici pri zdravniku ali v prijetni kavarni, kjer si med sestanki skušaš odpočiti dušo. Ne! Črna zahteva popolnoma zbranega bralca. In takšnega bralca si tudi zasluži, saj se zdi, da avtorica vsako zapisano besedo temeljito premisli.

Svoje naivno prepričanje, da bom knjigo prebrala pred spanjem, sem po desetih straneh opustila. Pravočasno sem jo odložila in se odločila, da jo preberem naslednji dan. Ko bom dovolj zbrana.

Med branjem o Črni sem se kljub veliki stopnji zbranosti vendarle spraševala o sebi. Heleni Cestnik namreč uspe, da z zgodbo o iskanju identitete v bralcu prebudi željo po iskanju svojega bistva. Zdi se kot da z njeno knjigo prejmeš vstopnico za potovanje v lastno preteklost, kjer skušaš, podobno kot Črna, najti odgovor na vprašanje: kdo sem?

Knjiga je primerna za bralce, ki požirajo vsako besedo in si med odkrivanjem identitete glavne junakinje želijo odkrivati tudi sebe.

Helena Cestnik piše zato, da zdravi svojo dušo. Njeno pisanje ima moč, da zdravi tudi bralčevo dušo. V kolikor le-ta ne preskakuje strani in ne hiti z branjem. Knjiga, ki se, kot je zapisal Tone Pavček, bere »ne le s pozornostjo bralca, temveč s pritrjevanjem in pritrkavanjem človeka z rano«.

Primerno branje za tiste, ki začutijo pomen odlomka »Branje je umik vase, zbiranje školjk na neskončni obali, pletenje žarkov v snope svetlobe, v vrvežu dragocen molk in klepet neizgovorjenih besed, klic samotnih bogomolk k paritvi.«

Danaja Lorenčič

Knjiga je izšla leta 2012 pri založbi Sanje.

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez