Rojeni za ljubezen - bralni navdih za teden od 14. do 20. marca

»Dokler verjamemo vase kot vir svoje sreče, so naše sanje neomajne.« (Leo Buscaglia)

16. 3. 2016

Rojeni za ljubezen

Izbran odlomek iz knjige Rojeni za ljubezen

Nekateri ljudje stežka sprejmejo zamisel, da je ljubezen izbira. Upira se splošno uveljavljeni teoriji o romantični ljubezni, ki razlaga, da je ljubezen prirojena, torej zadostuje, da jo sprejmemo. Po tej teoriji naj bi bila ljubezen magična sila, ki nas osvobaja vsega trpljenja in rešuje vse težave, da je smisel sama po sebi. Morda je v vseh teh prepričanjih tudi nekaj resnice, toda sposobnosti, da ljubimo, ne gre enačiti z možnostjo, da ljubimo.

Ljubezen kot umetniško delo

Umetnikov je veliko vrst. Najbolj bi morali slaviti tiste umetnike življenja, ki uporabljajo svoje orodje za izražanje neizrazljivega. Brez čopiča rišejo življenje s sijajnimi barvami. Brez noža klešejo čarobnost bivanja. Brez glasbene lestvice ustvarjajo glasbo za vse nas. Brez koreografije sodelujejo v plesu življenja.

Ob rojstvu dobimo orodja za ustvarjanje življenjske lepote. Ista orodja je mogoče uporabiti za ohranjanje grdega in uničevalnega. Upati je, da se v nekem življenjskem trenutku odločimo odsevati lepoto. Otipljiva umetniška dela sčasoma obledijo, odkrušijo se z zidov in novi trendi jim včasih odvzamejo vrednost. Toda življenje ljubezni traja večno.

Ne čakajte, da vas bo ljubezen poiskala

Nekje sem prebral, da nima smisla čakati na čoln ljubezni, če ga nisi odrinil z obale. Zavedam se, da mnogi trmasto čakajo na ljubezen in gojijo prepričanje, da bo On ali Ona nekega dne prišel/-la. To morda res velja za redke srečneže, toda drugi bodo čakali v neskončnost, vse dokler ne bodo postali cinični, zagrenjeni ljudje, ki se preveč bojijo ljubezni in je morda niti ne morejo prepoznati, ko pride.

Ko sem predaval o ljubezni, nas je nekoč obiskal neki pes. Brez strahu se je pritepel v predavalnico, mahal z repom, zataval med sedeče študente in privabil vso njihovo pozornost. Odzvali so se z božanjem in ljubkovanjem, zaradi česar je ena od rosno mladih gospodičen med njimi suho pripomnila: »To je tako značilno za moje življenje. Že ves večer sedim tu in trpim zaradi osamljenosti, pa nihče še pomislil ni, da bi se me razumevajoče dotaknil. Ko pa zatava med nas potepuški pes, ga takoj obsujemo z naklonjenostjo! Tu je nekaj hudo narobe!«

»Morda pa sploh ne,« ji je odgovoril kolega. »Pes je pritaval noter in nam s svojim dejanjem sporočil, da je dovzeten za ljubezen. Njegovo sporočilo je bilo preprosto, jasno in prijazno. Ti, po drugi strani, pa samo stoično sediš tam in ničesar ne razkriješ. Ne beremo misli. Včasih moraš preprosto spregovoriti ali pa vsaj kako namigniti.«

»Če želimo, da bi bilo naše sporočilo ljubezni uslišano, ga moramo najprej odposlati. Da bi oljenka gorela, moramo vlivati olje vanjo.« (mati Tereza)

Strah pred ranljivostjo

Nekateri ljudje so prepričani, da se morajo zaščititi, zakriti ali ohraniti debelo kožo, sicer ne bodo čustveno varni. Bojijo se, da bi jih drugi videli take, kakršni so, zato se previdno čuvajo, da se ne bi razkrili in iz- postavili, ne da bi se mogli braniti. Ker so tako zavarovani in neosvojljivi, ostajajo njihovi odnosi površinski. Obenem pa se pritožujejo nad pomanjkanjem intimnosti, potrebne za ljubezen.

Kadar se branimo, varujemo in čuvamo, se izoliramo v samoti. Že res, da se mogoče izognemo čustvenim ranam, vendar zato zamujamo največje radosti prave intimnosti. Samo če si dovolimo biti ranljivi, lahko uspemo v ljubezni.

Čeprav smo na koncu prevarani, izdani ali ogoljufani, lahko vsaj rečemo, da smo poskusili in v nekem pogledu tudi uspeli, zlasti če ne dovolimo, da bi se rane izkustva pregloboko zabrazgotinile. Ko zmoremo uvideti, da je ranljivost duša ljubezni, se zagotovo zacelimo in poskusimo znova.

»Edina prava sreča izhaja iz popolne predaje namenu.« (William Cooper)

Ljubezen hranimo z optimizmom

Tisti med nami, ki stopijo v odnos z bojaznijo, da bodo poraženi ali prizadeti, zelo verjetno odkrijejo, da so pravi preroki. Ni večjega znanilca poraza kot povabilo, da je mogoč. Po drugi strani imamo vse razloge za prepričanje, da bo naša ljubezen uspela in cvetela, da nam bo zveza z drugim prinesla dodatne možnosti za radost in srečo.

Čemu ne bi verjeli, da bo naša prihodnost sijajna, lepa, ustvarjalna in spodbudna? Živeti moramo v upanju, da nas bosta vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, in vsako dejanje, ki ga izvedemo, vodila v smer, potrebno za uspeh v ljubezni. Tudi napake so včasih razlog za optimizem, saj nam dajejo priložnost za novo učenje in globlje zavedanje.

Ljubezen ne vztraja pri popolnosti in tudi mi ne bi smeli. Ljubezen buhti v pozitivnem videnju sebe, življenja in sveta. Kadar se osredotočamo na ustvarjalne podobe, ki bogatijo odnos, nas preteklost manj omejuje, sedanjost pa dodatno spodbuja. Izkušnje kažejo, da se nam sanje bolj verjetno uresničijo, če si resnično želimo, da bi se. Ni dovolj, da se naučimo upati v boljše, raje se trudimo, da se bo zgodilo.

»Optimist včasih vidi svetlobo, kjer je ni, a zakaj mora pesimist vselej pohiteti, da jo ugasne?« (Michel De Saint-Pierre)

Ljubezen naj preseneča

Ljubezen umiri in uspava tudi najbolj goreče ljubimce. Lagodno in brez valčka nezadovoljstva jemljemo svoje odnose kot samoumevne in se prepustimo samozadovoljstvu. To je nevaren čas za ljubezen. Znaki nastajajoče težave se včasih kažejo v medlem sprejemanju življenja, v želji, da bi bili varni na potovanju po znanih poteh in nedoločljivem občutku, da nekaj manjka. Zdravilo je v pripravljenosti, da pogumno uberemo poti, ki navdušujejo, osupljajo in obnavljajo.

Nič ni tako usodnega kot predvidljivost. Dolgočasne rutine se znajo zahrbtno pritihotapiti v naše življenje: nedeljski zajtrk po maši v isti restavraciji, sredini večeri s tastom in taščo, petki v kinu. Ta nit navade se vpleta v naše življenje, dokler se ne zalotimo, da smo zvezani, omejeni na okušanje iste majhne rezine življenja. V takih okoliščinah je nujno neko srečno naključje, večerja presenečenja, nepričakovano darilo, malce norosti, ki pretrese na smrt dolgočasno, vsakdanje bivanje.

Ljubezen vene v predvidljivosti, potrebuje presenečenje in osuplost. Če jo ujamemo v vsakdanjost, ji odvzamemo strast in za vedno izgubimo.

»Čudeži so trenutni in ni jih mogoče priklicati, saj se zgodijo sami od sebe, navadno v najbolj neverjetnih trenutkih in največkrat tistim, ki jih najmanj pričakujejo.« Katherine Anne Porter

Rojeni za ljubezen, Ljubiti drug drugega, Mojstrstvo ljubezni, Slikanje prihodnosti, Moč je v tebi (prenovljena izdaja), Meditacije (prenovljena izdaja)

Rojeni za ljubezen

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri