Sylvie Simmons: Pravi moški zate - Življenje Leonarda Cohena

28. 11. 2014
Deli
Sylvie Simmons: Pravi moški zate - Življenje Leonarda Cohena

Knjiga o človeku, ki mu je vredno prisluhniti. Četudi ni pravi moški zate.

Nisem oboževalka Leonarda Cohena. V skladu z mojo uporniško logiko, da ne bom poslušala glasbe, ki jo poslušajo moji starši, sem se mu dolgo upirala. Nikdar nisem načrtno poslušala njegove glasbe. Me je pa zasledovala. In prodirala v moje življenje, ko sem jo najbolj potrebovala.

Spomnim se svojega prvega srečanja s fotografskim objektivom v študentskih letih. Takrat sem se sovražila in se sramovala svoje podobe. Nikakor se nisem mogla sprostiti. Vse dokler ni iz zvočnikov zazvenel umirjen, globok, pomirjajoč, božajoč glas moškega, ki je pel o svojem skrivnem življenju (In my Secret Life). Razorožil me je. V trenutku sem se počutila sproščeno, zaželeno. Celo lepo.

Spomin na moškega v črnem, ki me je za nekaj trenutkov z glasom pobožal, sem začasno opustila. Dokler mi ni nepravi moški podaril njegove pesniške zbirke. Če bi mi jo podaril pravi, bi se verjetno udomačila v Cohenovih vrsticah. Tako pa sem se poslovila. Še preden bi odplesala do konca ljubezni.

Prepričana sem bila, da je Cohen svojevrsten skrivnostni umetnik, ki ga ne razumem. In v tem je bil problem. Ker sem spet želela razumeti nekaj, kar je potrebno začutiti.

Namesto, da bi poslušala njegovo glasbo - po zaslugi človeka, ki je v študentskih letih več mesecev varčeval, da bi si lahko kupil njegovo ploščo, sem to možnost imela, vendar sem jo nehvaležno zavračala - sem o njem raje brala. Biografije, s katero so pri Mladinski knjigi obeležili 80. rojstni dan pesnika in kantavtorja, sem se razveselila. Prepričal me je pomenljiv naslov. Pravi moški zate.

Nemudoma sem se vprašala: kaj pa, če je Cohen pravi moški? Moškega, ki z glasom doseže preobrazbo grdega račka v laboda ne pozabiš nikoli.

Priznana glasbena novinarka Sylvie Simmons je izrisala Cohenov potret v različnih odtenkih, ki odražajo predvsem njeno neizmerno občudovanje do umetnika in njegovega dela. Njeno obširno raziskovanje obsega Cohenove zasebne arhive in več kot sto ekskluzivnih intervjujev – od prijateljev, ljubimk, profesorjev, rabinov, muz (Marianne Ihlen, Suzanne Elrod in Suzanne Verdal).

Globoko pronicljiv potret prikaže nadarjenega umetnika, z njegovimi demoni, ki so hkrati uničujoči in navdihujoči. Biografiji je mogoče očitati, da ponuja predvsem pričanja tistih, ki Cohena občudujejo, spoštujejo, opravičujejo in nekoliko pretirano povzdigujejo. Precej manj je znanega o stranskih igralcih v njegovem življenju, o morebitnih žrtvah njegovega egocentričnega, samozadostnega, celo nekoliko narcisoidnega sveta, ki ga je hkrati uničeval in navdihoval, najbrž pa je koga tudi izjemno poškodoval.

Priznam, da sem med branjem ogorčeno ugotavljala, da Cohen ni pravi moški zame. Namesto sočutja, sem do njega čutila prezir. Zaradi besed: ''Edina razlika med mano in drugimi pisatelji je v tem, da jaz ponujam kot rešitev uporabo ekstazija. Ljudje se lahko soočijo s svojim zlim delom samo, če se zadenejo.'' Pravi moški pač ne more biti slabič. Dodatno me je razjezil z izpovedjo o razmerju z Joni Mitchell: ''Spominjam se, da sva pred leti v Los Angelesu preživela nekaj časa skupaj in da mi je nekdo rekel: 'Kako vam je všeč živeti z Beethovnom?'' In kako mu je bilo všeč? ''Ni mi bilo všeč. Kdo pa bi v tem užival? Neverjetno je nadarjena. Poleg tega je izvrstna slikarka''. Pomislila sem ''komu bi bilo to všeč?'' Pravemu moškemu. Tistemu, ki se uspehov svoje nadarjene ženske skupaj z njo veseli.

Popotovanje po Cohenovem življenju, od zakotnih ulic Mumbaja, preko hotelskih sob, številnih ljubimk, uspehov, izdaj, razočaranj, do umika v samostan, je vsekakor vse, le vsakdanje ne. Četudi sem med branjem skorajda obupala, saj me je zgodba o samosvojem umetniku utrujala, se mu nisem mogla upreti. Razorožil me je. Ponovno.

Nekaj je na njem. Grdega in lepega. Božajočega in uničujočega. Privlačnega in odbijajočega. Cohen, po knjigi sodeč, ni pravi moški zame. Me pa njegov skrivni svet vznemirja. In njegov glas pomirja.

Najbrž nobenega biografija ne more povzeti to, kar Cohen je.

O Leonardu Cohenu ni nujno brati. Nihče namreč ne more tako dobro pisati o njem, kot on sam.

''Storil sem, kar se dalo je,

dotik spoznal, občutkov ne,

verjemi, nisem človek, ki z lažmi utruja.

Čeprav sem čisto vse pognal.

pred Kraljem Pesmi bom obstal

in na mojih ustnicah bo Aleluja.''

Po prebrani knjigi sem ga še manj razumela. Nehala sem se truditi, da bi ga. Raje sem mu prisluhnila. In sedaj čutim, da ni človek, ki z lažmi utruja.

...in na mojih ustnicah je Aleluja.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez