Jon McGregor: Če nihče ne govori o izjemnih stvareh

Izjemno branje za tiste, ki znate prisluhniti

29. 10. 2014

''Če prisluhneš, boš slišal.'' S temi besedami se začne prvo romaneskno delo Jona McGregorja. Potrudila sem se, da bi slišala. Nisem. Napela sem ušesa, da bi prepoznala šepetanje rahločutne prozne umetnine. Neuspešno.

Po nekaj straneh sem knjigo odložila. Ob tem sem se krivila in se spraševala, zakaj branje ne steče. Z opravičilom ''nisi ti kriva, jaz sem'' sem knjigo vrnila na knjižno polico med tiste srečnice, ki so kar izpuhtele med branjem. S knjigami je pri meni podobno kot z ljudmi. Ne obupam hitro. Če prvo srečanje ni bilo uspešno, zato ne krivim osebe ali knjige. In tudi sebe ne več. Za nekatere stvari je potreben pravi čas.

Verjamem v dajanje druge priložnosti (tretje pa nikdar!), zato sem knjigo nekaj tednov kasneje ponovno odprla. Ni mi bilo več potrebno vložiti truda, da bi slišala. Tok besed, ki so vznemirjajoče brnele in podrobni opisi mesta so zbudili neustavljivo željo po odkrivanju drobnih podrobnosti, ki se na videz zdijo nepomembne, vendar puščajo silovit pečat. Pomislila sem, kolikokrat na videz nepomembnim stvarem ne posvečam dovolj pozornosti.

Pisatelj z lirično pisavo sledi anonimnim prebivalcem in se vanje poglobi tako presunljivo, da sem zaradi junakinje, ki nima imena, morala dvakrat preveriti, če je knjigo resnično napisal moški. Njegova zmožnost vživljanja v žensko je osupljiva. Skozi oči junakinje, ki se spopada z nenačrtovano nosečnostjo popiše občutke, ki so pogosto prezrti in jih lahko prepozna le nekdo z izjemno mero potrpljenja in želje po razumevanju drugega.

Zmožnost in želja po razumevanje drugega je tisto, kar me je med branjem najbolj presunilo. Osredotočenost nase je namreč iluzija, ki na videz osrečuje. Ko postane ideologija, onesrečuje. In pogosto za sabo potegne plaz razočaranj, žalosti, bridkosti, osamljenosti.

V egocentrični družbi, kjer človek med vztrajnim pripovedovanjem o sebi, spregleda in presliši druge, je ta roman svež veter, ki udari v lica dovolj močno, da udarec odmeva tudi v srcu. Izjemne stvari so za vsakogar nekaj drugega. In vendar se zdi, da se med osredotočenostjo nase včasih pozabimo vprašati: ali niso izjemne stvari prav tiste, o katerih molčimo?

Ob tem romanu sem spoznala, da izjemne stvari potrebujejo čas. In da je dajanje druge priložnosti prijazno dejanje. Tudi do sebe. Knjiga mi ni odgovorila na vprašanje, kaj so izjemne stvari. Sem pa bližje spoznanju, kako jih odkriti. Začne se s tem, da pozorno prisluhneš. Ne le sebi, temveč tudi drugemu.

V svetu, kjer si po ''warholovski logiki'' mnogi želijo svojih 15 minut slave in neskončno dozo pozornosti, je besedilo, ki naredi korak od ''sebe k drugemu'' drobec v mozaiku človeku prijaznega okolja.

In še opozorilo: če branje ne steče, poskusite ponovno. Izjemne stvari si zaslužijo drugo priložnost.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri