Frane Milčinski Ježek: Ljubezen naj gre vedno v cvet

Ni potrebno čakati na maj, da bi brali pesmi, ki ogrejejo srce

9. 12. 2014

V hladnih meglenih dneh sem se intenzivno spraševala, kakšen je svet. Je takšen, kot je napisal Tone Pavček: čuden, svetal in lep? Ali pa je imel prav moj najljubši od štirih, Ciril Zlobec, čigar svet je zelo temen.

V iskanju ravnotežja sem zjutraj brala Pavčka, čigar verzi narišejo nasmeh na obraz. Zvečer sem se umirila z Zlobčevim vprašanjem, kako biti človek in tiho romala v sanje. Tekom dneva sem med dežjem in soncem iskala mavrico. Ko je nisem pričakovala, je prišla v knjižni obliki. Kot sanjsko rojstnodnevno darilo. Zbirka Ljubezen naj gre vedno v cvet s 143 pesmimi se je znašla v mojem poštnem nabiralniku. V njej sem našla Narobe svet. Pa Cinco Marinco. In Ko boš prišla na Bled. Ko sem začela brati, sem se počutila kot da imam časovni stroj in vrtim čas nazaj. Dokler nisem brala Ježkove poezije, nisem pomislila, da so njegove pesmi pisano obarvale moje življenje.

Njegove pesmi me nasmejijo, božajo, žgečkajo, mirijo in navdihujejo že vrsto let.

Med branjem sem odkrila, da ne vem, kakšen je svet. Še manj mi je bilo jasno, kje je sreča. Morda Sreča stanuje v sedmem nadstropju. Jaz jo iščem povsod. Četudi drži, da je res narobe svet.

Sem pa radostno odkrila, da je imel Ježek prav. Ker nisem čakala na maj, da bi spoznala moč besed:

Ljubezen naj gre vedno v cvet,

da bo lepši, da bo zaljši

ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,

da bo lepši, da bo zaljši

ta prismuknjen svet.

In še opozorilo: preverjeno drži, da Ježkova pesem na dan prežene tesnobo stran.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri