Raziskave kažejo, da je 10 odstotkov našega staranja odvisnih od naših genov, 90 pa od našega življenjskega sloga. Ljudje, ki živijo 90 let ali dlje, se vsakodnevno posvečajo nekakšni obliki meditacije ali molitve. Poleg tega živijo preprosto življenje brez prevelikih duševnih obremenitev.
Čeprav meditacija izhaja iz duhovne tradicije, pa je v današnjem času postala praktično orodje za zmanjševanje stresa, ki smo mu vsak dan izpostavljeni. Je kot aparat za gašenje požara, ki je vzplamtel v našem s hitrostjo življenjskega tempa obremenjenem umu. Zaradi stresa pa ni pod pritiskom samo naš um, saj stres vpliva tudi na staranje naših celic.
Celice v telesu vsebujejo telomere, majhne zaščitne čepice na koncu kromosomov. Vsakokrat ko pride do delitve celic, se telomere skrajšajo, da bi zaščitile DNK-material. Znanstveniki po vsem svetu zdaj že sprejemajo tezo, da je dolžina telomer kazalnik starosti celice.
Krajša kot je telomera, starejša in bolj izčrpana je celica in tudi celotno telo. Kadar smo pod pritiskom ali občutimo tesnobo, telo sprosti več t. i. stresnih hormonov, kot sta kortizol in katekolamin. Hitro kopičenje teh hormonov se povezuje s krajšanjem telomer, kar označuje telesno staranje.
Z meditacijo znižamo raven hormonov stresa in tako vplivamo na omenjene telomere, s čimer hkrati upočasnimo staranje celic.
Če verjamemo raziskovalcu Danu Buettnerju, avtorju knjige Blue Zones (Modre cone), ki govori o krajih na zemlji, kjer ljudje živijo najdlje in brez kroničnih bolezni, je 10 odstotkov našega staranja odvisnih od naših genov, 90 pa od našega življenjskega sloga. Odkril je, da se ljudje, ki živijo 90 let ali dlje, vsakodnevno posvečajo nekakšni obliki meditacije ali molitve. Poleg tega živijo preprosto življenje brez prevelikih duševnih obremenitev.
Po drugi strani je dr. David Servan Schreiber v svoji knjigi Anticancer zabeležil svoja odkritja, da rakavi bolniki, ki začnejo redno meditirati, živijo dlje od bolnikov z isto diagnozo, ki ne meditirajo. V knjigi navaja raziskave dr. Luciana Bernardija z Univerze v Pavii v Italiji, ki je preučeval avtonomne telesne ritme, kot so dihanje, bitje srca, pretok krvi proti možganom, in spremljal njihove spremembe. Odkril je, da že najmanjši stres, ki je posledica umskega naprezanja (na primer računanje), povzroči odstopanje od ustaljenih ritmov, zaradi česar pride do neravnotežja.
Toda Bernardija je najbolj od vsega presenetila popolna uskladitev teh ritmov, ko so udeleženci raziskave, sicer katoliki, izgovarjali molitev Zdravamarija v latinščini. Čeprav bi lahko domnevali, da uravnoteženje povzroča kakšna višja sila, je dr. Bernardi, kot pravi znanstvenik, udeležence podvrgel novemu eksperimentu. Ljudi, ki se niso nikoli srečali z vzhodnjaškimi navadami in rituali, je naučil budistično mantro Om mani padne hum. Rezultat je bil popolnoma enak!
Stvar ni bila v veri, temveč, po ugotovitvah dr. Bernardija, v ritmičnem dihanju šestih vdihov na minuto, do katerega je pri izgovarjanju teh tekstov prišlo povsem spontano. Ta ritem je enak naravnim ritmom vseh avtonomnih sistemov. Na Znanstveni akademiji v New Yorku so ugotovili, da ta usklajenost neposredno vpliva na zdravje, saj izboljšuje delovanje imunskega sistema, blažilno vpliva na vnetja in uravnava raven sladkorja v krvi. Vse to so dejavniki, ki vplivajo na stanje našega telesa.
I. J.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
