Dolgotrajno izpostavljenost stresu si naše telo razlaga kot ogroženost, na katero se je treba nujno odzvati. Zato smo v nenehni pripravljenosti, kot da se moramo boriti proti divji zveri. To moti delovanje imunskega sistema, ki vpliva na naše misli, razpoloženje in duševno zdravje.
Klasična medicina je imunski sistem dolgo obravnavala kot poseben del telesa, ki se samostojno uravnava in deluje neodvisno od preostalih delov našega telesa. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so z raziskavami začeli potrjevati neločljivo vez med čustvenim in umskim stanjem ter našim imunskim sistemom.
Kot rezultat teh raziskav je nastala veja medicine psihonevroimunologija, ki ji je takšno malce zapleteno ime nadel ameriški znanstvenik in psiholog Robert Ader. Od takrat je psihonevroimunologija znanstveno področje raziskav vzročno-posledičnih zvez med endokrinim, imunskim sistemom in psihičnim zdravjem.
Duša in telo
Tudi zahodna medicina vedno bolj ugotavlja, da sta um in telo povezana, čeprav to stališče ni bilo dominantno večji del njene zgodovine. Obstoječi sistemi zdravljenja v drugih kulturah (ajurvedski, tradicionalna kitajska medicina ...) so opazili to povezavo že pred tisočletji – bila je izhodiščna točka pri zdravljenju številnih motenj.
Zdi se, da je zahodna medicina skozi svoj razvoj pozabila besede enega izmed svojih očetov – Hipokrata: "Velika napaka našega časa je to, da ločimo dušo od telesa." Po tradicionalni kitajski medicini so določeni organi povezani z določenimi čustvenimi in umskimi stanji. Tisti, ki zdravi, bi moral upoštevati celotno pacientovo stanje, preden se loti zdravljenja, ker obstaja močna povezava med duševnim stanjem in tem, kako se bolezen obravnava, ko se razmišlja o zdravljenju.
Znanost je obravnavala duševna stanja povsem ločeno od preostalega telesa, dokler v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dr. Walter Cannon, profesor psihologije na Harvardu, ni začel raziskovati potreb organizma po umskem in fizičnem ravnovesju.
Odkril je točno to, o čemer so ajurvedski in kitajski zdravilci trdili že tisočletja pred njim: če se v umski ali čustveni sferi zgodi kakšna sprememba, telo dobi signal, da se je treba prilagoditi novim okoliščinam. Med svojimi raziskovanji je Cannon ugotovil, da čustva, ki jih izziva stanje stresa, kot so strah, žalost in jeza, vplivajo na telesne funkcije prek avtonomnega živčnega sistema.
Ko um in čustva pokažejo, da je prišlo do nagle ogroženosti organizma, se aktivira mehanizem refleksnih odzivov. Pospešita se dihanje in delovanje srca, razširijo se zenice, okrepi se potenje, raste krvni tlak. To vrsto odziva na stres je Cannon poimenoval 'boj ali pobeg', ker se telo tako pripravlja, da bi rešilo tvegane okoliščine, tako da se z njimi spopade ali da jim pobegne.
Ti odzivi so igrali veliko vlogo za preživetje človeške vrste, a medtem ko je za pračloveka pomenil stres boj z divjo zverjo ali bežanje pred njo, je za sodobnega človeka postal neučinkovit odgovor, zaradi katerega smo v nenehni pripravljenosti zaradi nevarnosti, ki ni realna in nas tako izčrpava. Zver so zamenjale abstraktne grožnje, katerih rešitev ni ne boj ne pobeg, temveč zahtevajo nenaravno potiskanje čustev, misli in govora.
Medicina prihodnosti
Številne raziskave so pokazale, kako imunski sistem možganom pošilja signale, ki lahko potencialno spremenijo nevrološko aktivnost in s tem tudi vse, kar iz te aktivnosti poteka: obnašanje, misli, razpoloženje. Profesor Steven Meier z univerze v Coloradu poudarja, da lahko dobesedno zbolimo zaradi stresa ter da so številne subtilne spremembe v razpoloženju lahko povzročene z odzivom imunskega sistema na stres, ne da bi se mi tega sploh zavedali.
V svojem znanstvenem delu se je Meier osredotočil na interakcijo možganov in imunskega sistema ter pokazal naslednje: poleg tega, da možgani nadzorujejo imunski sistem, tudi imunske celice pošiljajo signale možganom ter tako vplivajo na njegovo delovanje.
Celice komunicirajo
Kaj se v resnici dogaja, ko smo pod stresom, depresivni ali bolni? Stres spodbuja izločanje hormonov nadledvične žleze: adrenalina in kortikosteroida. Adrenalin pripravlja telo za stanje, v katerem se je treba nujno odzvati, in s tem krepi njegovo budnost in moč. Kortikosteroidi pod vplivom stresa povečujejo koncentracijo hranljivih snovi v krvi in krvni tlak.
Po drugi strani ti hormoni ovirajo razvoj in oblikovanje belih krvnih celic oz. celic imunskega sistema, katerih osnovni namen je zaščita telesa pred mikroorganizmi (bakterijami, virusi, glivicami in zajedavci) ter tujih teles, ki pretopijo naravno mejo kože in sluznice.
Adrenalin in kortikosteroidi prav tako ovirajo delovanje prsne žleze oz. timusa, ki ima pomembno vlogo v dozorevanju obrambnih celic T-limfocitov. Te imunske celice prepoznajo celice telesa kot svoje in ne delujejo proti njim, kar imenujemo imunska toleranca. Če v nasprotnem pride do odziva imunskih celic proti lastnemu telesu, nastajajo avtoimune bolezni.
Kako bo deloval naš imunski sistem, je precej odvisno tudi od citokinov, beljakovin, katerih količina v telesu pospešeno narašča zaradi bolezni ali poškodb. Celice imunskega sistema komunicirajo prek citokinov in vplivajo na druge celice v bližini.
Nastajajo znotraj poškodovanega tkiva in del citokinov, ki konča v krvnemu obtoku, drugim organom in možganom pošilja signale, da je prišlo do poškodbe. Če je telo predolgo izpostavljeno stresu, centre v možganih zadušijo neprijetna sporočila, kar lahko zmoti ravnovesje nevrotransmiterjev, kemičnih snovi, s katerimi komunicirajo možganske celice. To ravnovesje je izjemno pomembno za občutek splošnega dobrega počutja. Skratka, citokini so lahko odgovorni za t. i. 'bolno obnašanje', ki zajema vročino, zaspanost, utrujenost, izgubo apetita, izgubo interesa in letargijo, zmanjševanje kognitivnih sposobnosti, zbranosti in spomina.
Profesorja Meierja najbolj zanima prav to stanje, celo takrat, ko bolezni ni. Meni, da je obnašanje, kot da smo bolni, poskus telesa, da prihrani energijo za boj proti okužbam, ki so skrite nekje v telesu. Raziskave so pokazale, da te iste okužbe lahko vplivajo na sposobnost učenja in spomin.
Nova odkritja
Znanstveno področje psihonevroimunologije je interdisciplinarno in raziskovalci vsak dan odkrivajo nove povezave, ki očitno obstajajo med umom in telesom. Številna stanja, na primer odvisnost, povezujejo s spremembami delovanja imunskega sistema, ki potem vplivajo na kognitivne funkcije, prispevajo k depresiji in anksioznosti.
Obstajajo dokazi, da vnetni procesi pogosto povzročajo depresijo. Odkritja s področja psihonevroimunologije bi lahko uporabili za zdravljenje duševnih motenj, raziskave namreč kažejo, da bi se depresija lahko zdravila s protivnetnimi zdravili. Temu v prid govori tudi odkritje povezave med odpornostjo na antidepresive in povečano ravnijo citokinov. Torej, močnejši kot je vnetni proces, manjša je možnost, da bo delovala terapija, ki je usmerjena na zdravljenje depresije. V prihodnosti bi zato z zdravljenjem bioloških težav lahko vplivali tudi na duševne motnje.
Dolgoročna izpostavljenost stresu izziva kaos v našem telesu in ga dela bolj izpostavljenega boleznim. Ko se naslednjič prebudite utrujeni, zaspani in brezvoljni in za to ne najdete nobenega razloga, se vprašajte, ali se kje v vašem telesu skriva vnetni proces.
Preverite stanje svojega telesa in se ukvarjajte z njim. Obiščite zdravnika ali bioresonančnega terapevta, zdravo se prehranjujte, krepite imunski sistem, da vas bo lahko ščitil. In seveda: ne pozabite na pozitivno stališče – stres, anksioznost in negativne misli lahko namreč na dolgi rok povzročijo težke polomije v vašem imunskem sistemu.
Čeprav psihonevroimunologija ni sistem zdravljenja, temveč znanost, ima ogromen potencial za utrjevanje holističnega pristopa zdravljenja, pa tudi za krepitev vsakega posameznika, da prevzame odgovornost zase z izboljševanjem kakovosti življenja in zmanjševanjem izpostavljenosti stresu.
Marija Milačič, Kristina Ivčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
