To poletje je minilo ravno 80 let, odkar je v angleški grofiji Oxfordshire, natančneje v Sotwellu, svojo življenjsko pot ubiral zanimiv človek, ki je kirurški skalpel nadomestil z rožicami.
To je bil človek, ki je vzroke bolezni želel pozdraviti že pri samem izvoru, torej v globinah človekove duše. Edward Bach je dodobra poznal težave in trpljenja bolnikov, saj je bil zdravnik klasične medicine, viden raziskovalec s področja bakteriologije, nekoliko kasneje tudi s področja homeopatije. Vendar pa ga je njegova pot peljala naprej, po res težkih osebnostnih izkušnjah: smrt žene, ter diagnoza raka na vranici, s čemer so mu bili predvideni zadnji trije meseci njegovega življenja.
Pustil je prijetno varnost zdravniške službe v Londonu, ki mu roko na srce ni bila preveč všeč, pa ne zaradi samega dela, ki ga je srčno opravljal, ampak zaradi onesnaženega okolja in zaradi hrupnega mestnega vrveža, ki mu je povzročala notranji nemir. Bach je odšel nazaj, nazaj h koreninam, na raziskovalno vandranje po Valižanskih hribih.
V iskanju novega načina uporabe rastlin, je na travniških rožicah opazil svetlečo se roso. Rosa, ki se v nočeh ustvarja na rastlinah nosi prav poseben zapis, torej informacijo vitalnosti posamezne rastline. Cvetna rosa je tako zmes kondenzirana zračne vlage, ki v nočeh pade na rastline, vendar pa je v tej rosi tudi delež celičnega soka, ki ga ponoči izloča rastlina.
Bach je opazil, da tista rosa, ki je obsijana s soncem, nosi več tega zapisa, kot tista, ki je še v senci. To je zaključni del alkemije štirih elementov: rastline rastejo v zemlji, se hranijo z zrakom, sonce prebuja življenjsko moč rastlin, voda (rosa) pa je tista, ki vse skupaj ohranja.
Rosne cvetne kapljice pomagajo pri povezovanju človekove osebnosti z notranjim soncem, torej z dušo, okrepi se tudi notranja trdnost, notranji mir, jasnost misli, ter tudi samo ozaveščanje senčnih plati osebnosti in njihovo preobražanje v plemenite kvalitete. Te cvetne kapljice so tako primerne pri različnih oblikah strahu, neodločnosti, jeze, nemira, otožnosti, žalosti, pretiranega navdušenja, skratka kapljice so namenjene za občutke, ki jih prej ali slej doživimo v našem življenju.
Iz predhodnega nabiranja rose je Bach razvil dva načina priprave cvetnih kapljic, prvi je sončen način, drugi je prevretek. Po prvem načinu je cvetove izbrane rastline položil na gladino sveže studenčnice v stekleni čaši, za tri ure na sonce. Na drug način je cvetove rastline položil na gladino studenčnice v loncu in vse skupaj vrel pol ure, pustil je da se je vse lepo pohladilo.
V obeh primerih je dobil cvetni izvleček, ki ga je prefiltriral, dodal alkohol za obstojnost in tako dobil matično tinkturo. Matične tinkture se nadalje redči z alkoholom v osnovne raztopine, oziroma cvetne pripravke. Ti pripravki so tako res naravni in blagi in jih lahko uživajo tudi nosečnice in otroci.
A mi se le povrnimo nazaj k Bachu na njegovem popotovanju od valižanskih hribov pa vse do Vzhodne Anglije, tam je izkušal različne občutke, a ne vedno prijetne. Bach pravi za te neprijetne, senčne plati osebnosti, da jih skoraj vsakdo v svojem življenju tudi kdaj izkusi. Ob tem je Bach iskal tudi ustrezne rastline, ki bi mu ob tem pomagale. Včasih je za to porabil več časa, včasih je bilo to res na hitro. A eno je bilo vedno isto, dokler ni našel prave rožice ni bilo notranjega miru.
Tukaj bi še poudaril, da je prednost teh kapljic v tem, da ko smo enkrat v toku s samim sabo, ne more biti tega preveč, tako, da teh kapljic ne moremo vzeti preveč. Če se povrnemo nazaj k Bachu, ko je našel prvih 12 rastlin, je opazil, da poleg 12 tipov ljudi obstajajo tudi težavnejša dolgotrajnejša čustvena stanja. Za te pa je potem našel 7 rastlin in eden od teh je bil tudi stoklasec. Tega je Bach našel ravno v bližini Oxforda, tamkaj si je kupil tudi hišo, v kateri je preživel zaključna leta svojega življenja.
To pa vse skupaj sovpada s stoklascem, ki je botanično opisan kot razvejani stoklasec, po videzu je nekoliko podoben ovsu, zato mu angleži pravijo tudi divji oves. Je pa to rastlina, ki ima zaradi razvejanih klasov, tudi simboliko stotih poti, ki jih v življenju lahko izkusimo, ko se z mladostniško zagnanostjo lotimo učenja novih stvari, jezikov, spretnosti, novih poklicev in smo res v vsaki stvari več kot odlični. V očeh drugih zasijemo v zlatem sijaju uspeha, vendar kaj, ko je to zgolj podarjeno, in kar je podarjeno, je včasih dojeto kot ničvredno za tistega, ki to sprejme.
Podarjenega darila se lahko hitro naveličamo, postanemo zdolgočaseni. Ob tem se pojavi vprašanje, ali je smisel biti najboljši v sto stvareh, ki so sicer namenjene drugim. Ali pa je dovolj uživati v tem, kar je naše, se morebiti ob tem tudi potruditi, kako jutro kdaj prej vstati, kako noč dolgo v noč delati. V izzivu spoznavanja in življenja naše življenjske poti, naše poklicanosti. Torej modrost tega, kje pognati korenine, da tako lahko čez čas uživamo v sadovih našega dela.
Jan Kozamernik, BFRP; www.pantera.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
