Potica se kot praznična in obredna jed na praznični mizi slovenskega kmeta in meščana pojavlja že stoletja.
Njen izvor moramo iskati že v srednjem veku v samostanskih kuhinjah, če sledimo teoriji o nastanku imena potica iz latinščine 'benisimo, potisimo' – nekaj, kar je najboljše, kar so pripravljali samostanski bratje in redovnice.
Iz samostanov se je to pecivo razširilo tudi na gradove, v mesta in razmeroma zgodaj tudi na podeželje, prvotno le na zgornjo družbeno plast, pozneje pa v bolj enostavnih in preprostih oblikah skorajda na vse sloje prebivalstva.
Tako jo Slovenci še danes pečejo za pomembnejše letne, življenjske in delavne praznike, predvsem še za veliko noč. Poznana je tudi zunaj današnjih meja Slovenije; na današnjem avstrijskem Štajerskem in Koroškem, v hrvaškem Zagorju, omejeno tudi na Primorskem, v Furlaniji in Benečiji.
Prav gotovo jo je že v 18. st. poznala dunajska meščanska kuhinja. Povsod pa se je to pecivo pojavljalo pod slovenskim imenom potica ali putica. Slovenske gospodinje so in še vedno skorajda kot svojevrsten ritual pečejo potice. Potica je obvezna sestavina velikonočnega žegna in po ljudskem verovanju predstavlja trnovo Kristusovo krono. Po Valvasorjevem opisu potice v kranjskem velikonočnem žegnu je bila ta vedno narejena iz bele moke in je tehtala tudi do 17 kg. Pripravili so jo tako, da so testo na tanko razvaljali in ga namazali za prst debelo z nastrganim sirom, ki so mu dodali surovih jajc, mleka in smetane.
V Istri so spekli velikonočne pogače - potice kar iz celotnega mernika žita, na Goriškem in v Furlaniji pa bogato nadevano gubanco. V dobrepoljski dolini na Dolenjskem so za velikonočni žegen spekli okrogel kolač, ob njem pa še toliko majhnih kolačkov, kolikor je bilo otrok pri hiši.
Na Primorskem marsikje za vsakega člana družine in sorodnike menihe spečejo spletene štručke z vdelanim rdečim pirhom. V tržaški okolici spečejo pinco, na Cerkljanskem cvrejo bobe, posebne vrste krofov, ki jih ob veliki noči delijo za pirhe. Gorenjci za veliko noč spečejo potico s hruškami, Korošci pa spečejo velik 'šartelj', katerega premer je lahko do tričetrt metra – nadevajo ga z jajci, rozinami, orehi, medom in z veliko cimeta. V Prekmurju še danes ne manjkajo retaši, vrtanki, gibanice, jabolčne pite in krapci iz kvašenega testa s skuto in proseno kašo, v Prlekiji pa pripravijo biskvitno jagnje.
Štajerci, ki so vsaki boljši močnati jedi rekli pogača, dajo še danes v jerbas za žegen obredni kruh bosman in povitice.
V večjem delu Slovenije je bil kolač boljši praznični kruh z različnimi nadevi obročaste ali valjaste oblike. Lahko je pripravljen tudi kot štrukelj ali kot šarkelj.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
