Ko je slon ugotovil, da ga poskušajo rešiti, se je zjokal

18. 10. 2016
Deli
Ko je slon ugotovil, da ga poskušajo rešiti, se je zjokal (foto: Profimedia)
Profimedia

Zgodba o slonu Raju, ki je po 50 letih prvič občutil svobodo

Slon Raju je celo življenje preživel boleče priklenjen z verigami, hodil po zaprašenih cestah Indije in bil prisiljen interakcije s turisti v zameno za nekaj kovancev in malo hrane. Njegovo telo pa je kazalo znake podhranjenosti in brazgotine fizičnega izkoriščevanja, tisti s kančkom empatije pa so v njegovih očeh videli tudi znake čustvene bolečine. Ni osamljen primer.

A Raju se je po 50 letih vendarle nasmehnila sreča. Ekipa organizacije Wildlife SOS je leta 2014 priskočila na pomoč in si zadala, da ga odreši muk ter osvobodi krutega lastnika. Ko je Raju ugotovil, da ga poskušajo rešiti, se je zjokal. Ja, resnično se je zjokal.

»Raju je bil prikljenjen na verige 24 ur na dan. Ekipa je bila ganjenja, ko je videla, kako so se valile solze po njegovem obrazu medtem ko smo ga odreševali verig,« je za Mirror povedal član Wildlife SOS. Raju na začetku ni vedel, kako se vesti, ko je bil spuščen in brez verig, saj tega še ni doživel. Danes pa končno ve, kaj je to svoboda in srčnost.«

Sloni so veličastne in izredno inteligentne ter čustvene živali, ki ne spadajo v ujetništvo, kjer živijo v majhnih prostorih brez svojih družin.

Če želite, da vsi sloni zaživijo svobodno življenje kot slon Raju:

- ne podpirajte cirkusov z živalmi,

- na potovanjih ne podpirajte kakršnihkoli animacij ali tudi voženj s sloni (saj v to ne privolijo s svojo voljo, temveč jih prisili človek, ki ima od tega koristi),

- ne podpirajte živalskih vrtov. Roko na srce, to ni svobodno življenje. Četudi pravijo, da je za živali v živalskih vrtovih lepo poskrbljeno. Bi tudi vi bili srečni v kletki ali na verigi do konca življenja, čeprav bi imeli hrano? No, saj to nas spominja na nekaj, kajne? Sliši na ime zapor.

Le svoboda šteje.

Ana Vehovar

Vir zgodbe o Raju: independent.co.uk

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez