Sufijski mojster Rumi nam v prigodi razlaga, kakšna je prava vizija vesolja.
Slona so pripeljali na razstavo ter ga privedli v temen prostor. Mnogo ljudi je prišlo k ogledu, a če so hoteli spoznati slona, so morali v temo. Vsi so se ga dotikali z dlanmi, saj je bilo za oči pretemno.
Nekdo, ki je prijel rilec, je dejal: "Podoben je cevi."
Nekdo drug, ki je držal za uho, je rekel: "Kot pahljača je."
Tretji je poprijel za nogo in zaključil: "Slon je podoben nekakšnemu stebru."
Četrti je roke položil na hrbet in rekel: "Ne, slon je kot nekakšno sedalo."
Vsakdo, ki je slona potipal po določenem delu, je svojo zaznavo prilagodil temu, kar se je zdelo najbolj sorodno tistemu udu. Začeli so se prerekati glede tega, kakšen in kaj je slon. Če bi kdo imel svečo, bi takoj prenehali razpravljati.
Vsi telesni čuti so zgolj tipajoča dlan. Z dlanjo pa ne moreš spoznati, kakšnem je slon v celoti. Ocean je ena stvar, pena na njem nekaj povsem drugega. Pena naj te ne zanima, poglej, kakšna je voda. Morje se peni dan in noč. In ti vidiš samo peno, morja pa ne. Neverjetno! Trkamo eden ob drugega, kakor čolni, naše oči pa tavajo v temi, čeprav plujemo v bistrih vodah. Zate, ki si zaspal v čolnu tega telesa, že res, da si videl vodo, ampak poglej še vesoljno vodo, ki je v vodi; vodo poganja vesoljna Voda, duha poganja vesoljni Duh.
Dželaludin Rumi, prevod: Žiga Valetič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
