Aktualna debata o tem, ali je smotrno postavljati nove hidroelektrarne in jezove ali ne. V njej je sodelovala pestra zasedba ljudi iz različnih področji, vsak povezan z reko na svoj način. Prav je, da se različne strani vsedejo za isto mizo ter izmenjajo mnenja, podkrepljena z argumenti. Posegi, kot so gradnje hidroelektrarn na naših zadnjih prosto tekočih rekah, se namreč tičejo vseh nas.
Kajakaška zveza Slovenije, Zavod Leeway collective in Gospodarsko razstavišče so v sklopu spremljevalnega programa sejma Natour - Alpe Adria organizirali okroglo mizo v petek, 3. februarja 2017, na temo ENERGETIKA IN TURIZEM NA REKAH.
Območju Slovenije in Balkanskega polotoka grozi 2.700 novih hidroelektrarn, na prosto tekočih rekah in rečnih odsekih, več deset tudi v Sloveniji. Ali gre za hudo grožnjo ekologiji in turizmu ali za zelen vir energije? Slovenija je neto izvoznica električne energije, v tem pogledu načrtovana gradnja novih hidroelektrarn ni upravičena, še posebej na zaščitenih naravnih območjih.
Vir: Save the blue heart of Europe
Okrogla miza je aktualno soočala stališča stroke, Ministrstva za infrastrukturo, hidroenergetskih družb, civilnih pobud in nevladnih organizacij, gospodarskih podjetij in interesnih združenj. Pomanjkanje javnega dialoga na temo izrabe rek je trenutno največja težava kakor tudi transparentnost načrtovanih projektov. Okrogla miza je skušala odstraniti prikrite interese in pred glavne akterje postavljala konkretna vprašanja. Bo Slovenija zelena dežela ali bo betonirala in poplavljala evropsko naravno in kulturno dediščino? Kaj je kompromis v dobro gospodarstva in ekologije dolgoročno?
Okroglo mizo je vodil Rok Rozman, nekdanji olimpijski veslač, ekstremni kajkaš, biolog in vodja projekta Balkan Rivers Tour.
Predstavniki Soških elektraren in Holdinga dravskih elektraren se razprave žal niso udeležili.
Foto: Aljoša Gračner
Rok je uvodoma povedal: “Ko se malo zamisliš, kaj bi jezovi naredili zadnjim rekam Evrope, se odločiš, da bi morda kaj ukrenil v to smer, ali pa vsaj izmenjal mnenja, kaj in kako. To območje je še zadnje v Evropi, ki ima divje reke ali prosto tekoče reke. Dokaj logično je, da razvoj hidroelektrarn cilja na to območje, ker drugje ni več kaj zajeziti. A ravno zato je lahko ta del turistično bogat, saj ostali del Evrope želi videti to, kar lahko vidi samo še tukaj.
Debata o obnovljivih in zelenih virih energije je zelo široka. Niti ni povsem jasno, kaj naj bi to bilo. Do neke mere hidroelektrarne veljajo za zeleni vir energije, ZDA pa so sprejeli deklaracijo, da je zeleni vir hidroelektrarna pod 50 megavatov, nad to vrednostjo naj ne bi več veljala za zeleno energijo.
Vsi bi radi rešili naše podnebje, a me skrbi, da bomo zaradi “rešitve” podnebja, uničili okolje. Potem nam podnebje ne bo več dosti koristilo. Ena od lastnosti jezov, ki pogosto ni omenjena, je, da lahko povzročajo segrevanje podnebja s tem, ko iz rezervoarjev izhaja metan. Zelo malokdaj je omenjeno, da lahko ogrožajo prebivalstvo, če gre kaj narobe. Imajo pa dobro lastnost, da dajejo elektriko, ki jo vsi potrebujemo.
Smiselno je torej govoriti o alternativah, koliko energije sploh potrebujemo in na kakšen način koristiti narave vire, ki so nam še ostali.”
Rok: Zakaj so prosto tekoče reke pomembne za širši pomen ekosistema in človeštva?
Odgovarja asistent Igor Zelnik, Biotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani.
“Reke so vzdolžni ekosistemi z enosmernim tokom, voda se nenehno pomika od izvirnega proti izlivnem toku. Če posežemo v te procese in z jezom dokončno spremenimo ekosistem, prekinemo procese, ki so dosedaj potekali v rečnem ekosistemu, prekinemo pretok snovi in transport organizmov po reki navzdol. Ekosistem nikoli ne more biti več tak, kakršen je bil poprej.
Ko govorimo o zajezitvah, je potrebno imeti v mislih naslednje. Če prekinemo potek pretoka vode, snovi in organizmov, ne spremenimo samo reko, pač pa tudi krajine. Ne gre samo za poseg na rečenem ekosistemu, ampak ta vpliva mnogo širše. Če zajezimo in preprečimo tok sedimenta iz povirnih delov v poplavno ravnico, pomeni, da se bo struga v poplavnem delu z leti poglabljala, kar bo za seboj potegnilo nižanje podtalnice. To je dogajanje, ki smo mu priča v Pomurju, kjer nas pogosto pestijo suše. V takem primeru bodo te suše še pogostejše in še bolj drastične. V ozadju pa so še organizmi, ki v novih ekosistemih, kot so akumulacije, ne najdejo svojih ekoloških niš. Ne le, da ribe ne morajo migrirati po toku navzgor zaradi pregrad, tudi organizmi, ki so poprej živeli kot del ekosistema tekočih voda, nimajo več habitata, ki so ga imeli. Življenjski prostor se za njih uniči, zato isti organizmi nimajo tam več kaj iskati.
Foto: Jan Pirnat
Rok: Kaj predlagate kot alternative in zakaj je vredno to rešiti?
Odgovarja Martin Šolar, direktor WWF Adria, največje naravovarstvene organizacije te regije
“V Dinarskem loku in tudi v Alpah imamo izjemen potencial, po eni strani za hidroenergijo, hkrati pa imamo še zadnje prosto tekoče divje reke z vsemi svojimi lastnostmi bogate biodiverzitete.
Prepričani smo, kar kažejo števile ekspertize, da uničujemo biodiverziteto in prosto tekoče reke, ki lahko dajejo popolnoma druge alternative. Vidimo, da cena elektrike na tržišču in samooskrba ne pomenita v tem okolju nobene dodatne vrednosti za domače prebivalstvo, pravzaprav prinaša kratkotrajen zaslužek samo investitorjem. Alternativ je veliko, hkrati pa moramo povedati, da je ogromno rek v tem Dinarskem loku in Alpah že zajezenih, zakaj jih zajeziti še dodatno? Poskušamo doseči alternative za hidroenergetiko, ki je bila iz inžinirskega in tehničnega stališča v nekdanji Jugoslaviji pravzaprav izjemna, a je bila izjemna tudi pri tem, kako je uničila hidrološke sisteme.
Tam, kjer objekte že imamo, želimo z renaturacijami oz. s plačilom odškodnin s strani energetskih ustanov doseči malo izboljšano stanje. Obenem pa imamo ti. “no-go” cone, kamor si ne želimo.
Zakaj, če je Mura popolnoma zajezena v Avstriji, to narediti še v Sloveniji? Za to ni potrebe. Zakaj delati nadaljne plane na zgornjem toku Soče, saj je Soča v spodnjem dotoku že izkoriščena.
Kaj je zeleni vir energije? Tudi male hidroelektrarne, ki so pod 50 megavatov, so lahko zelo škodljive za prostor, ker se umeščajo v neke ozke soteske, ki so refugiji biodiverzitete in iz ekološkega stališča pomenijo še večji pritisk. S temi 50 megavati se torej ne strinjam.
Strinjam se, da je potrebno iskati rešitve. Lani, ko smo bili na zaključku Balkan Rivers Toura ob reki Vjosi, smo videli, da je zemlja zelo revna, ljudje so preprosti in z zajezitvijo bi uničili še tiste zadnje zaplate rodovitne zemlje, ki jih imajo. Ta Dinarski lok je velik del krasa, nerodovitne zemlje, kar je rodovitno, je ob teh naravnih rekah. S tem bi pravzapravil uničili možnost za lokalno prebivalstvo.
Alternative, na katerih delamo, je tudi drugačen turizem, turizem v parkih, ki lahko prinaša zaslužek za lokalno prebivalstvo.”
Rok: Ogromne težave sem imeli, ko sem iskal podatek, ali Slovenija letno neto uvaža ali izvaža energijo. V vsakem primeru je bilo očitno, da nismo v velikem pomanjkanju električne energije. Ko se vprašamo, kakšen pomen imajo lahko ohranjene reke za Slovenijo v smislu turizma in koliko jih je vredno izkoristiti za ta energetski potencial, je verjetno to odločitev na vseh, ne zgolj na nekaj ljudeh.
Odgovarja Jože Dimnik, v.d. gen. direktorja Direktorata za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo
“Kar se tiče neto bilance Slovenije, je v celoti gledano Slovenija velik uvoznik energije. V veliki večini so to ogljikovodiki, ki nas precej stanejo. Pri električni energiji pa se moramo zmeniti za metodologijo, kam štejemo polovico nuklearke. Če jo štejemo med slovenski proizvodni vir zato, ker stoji v Sloveniji, potem smo izravnani ali pa celo nekaj izvažamo. Če nuklearko štejemo pod Hrvaško, glede na to, da gre vsa energija tja in oni razpolagajo z njo, potem smo neto uvozniki. Kakorkoli kdo postavi.
Kar pa bi rad poudaril je, da energetika gradi energetske objekte zaradi odjemalcev. Če odjemalcev ne bi bilo, potem energetika ne bi imela kaj početi. Odjemalci smo mi vsi, kar nas je tukaj in v Sloveniji še dva milijona izven tega prostora.
Kakšne so alternative? Tudi meni se je zelo všeč sprehajati ob Soči v zgornjem toku, tudi Kamniška Bistrica mi je zelo všeč, ne vidim kakšne velike potrebe ali želje, da bi moral to spremeniti. Tisto, kar bi lahko naredili, pa ne naredimo, ne vem, zakaj ne, lahko bi to energijo, ki jo potrebujemo, porabljali bistveno bolj učinkovito. To je odločitev vas vseh, vključno z menoj. Če bi porabljali manj energije, bi bilo manj potrebe, da se gradi energetske objekte.
Ne bi preveč razglabljal, ali je hidro obnovljiv vir ali ne. Dejstvo je, da smo sprejeli obveze, koliko obnovljivih virov bomo imeli in v teh mednarodnih obvezah je zapisano, kaj se šteje med te obnovljive vire. Če te zaveze ne bomo izpolnili, nas čaka neka kazen - nas vse. Če bomo zmanjšali porabo energije do te mere, da bomo s sedanjim nivojem obnovljivih virov izpolnili cilj, potem ni težave. Če bomo počeli, kar počnemo že leta, da dvigamo porabo energije, potem moramo dvigati tudi delež obnovljivih virov. Torej moramo graditi nekaj, kar se šteje za obnovljive vire.
Želel bi predstaviti, da energetika sama sebi ni namen. Kolega, ki je omenil zaslužkarstvo… Osnovni namen ni zaslužkarstvo, osnovni namen je narediti sistem, ki bo vse nas varno in zanesljivo oskrboval z energijo. Nekoč so razmere ugodne zato, da je mogoče kaj zaslužiti, nekoč pa so manj ugodne in so energetiki v težavah, tudi tak primer smo že imeli.
Moj poudarek je, da je proizvodnja energije za odjemalce, za nas vse. Na kakšen način? Ni neke hude zapovedi. Ne poznam nič takšnega, da bi rekel, da bomo vse reke naredili bazenčke, to ni namen. Želimo pa neke cilje izpolnjevati. Tukaj želim opozoriti, da ste javnost sila močni. Javnost v Sloveniji lahko ustavi katerikoli objekt.
Nekih negativnih čustev tu ne bi gojil, kakor se ljudstvo odloči, se odloči prav. Ne moremo komentirati, da je kaj narobe ali kaj ponesreči. Vendar k vsaki odločitvi sodijo posledice. Vprašanje, če so nam te posledice bolj ali manj všeč. Jaz gledam, da so obnovljivi viri mednarodno ali širše evropsko spoznani kot najbolj sprejemljiv način pridobivanja energije, bolj kot kakšni drugi načini. Lahko mi menimo drugače. Kolega se denimo sigurno ne bo strinjal, saj se je dolgočasno s kajakom voziti po bazenčku, kot pa po neki divji reki.”
Foto: Jan Pirnat
Komentira Jakob Marušič, sektretar Kajakaške zveze Slovenije
“Nimamo še ribogojnic, v katerih bi lahko veslali. Mi naravne reke potrebujemo, to je naš življenjski prostor, se pa istočasno zavedamo, da rabimo tudi energijo. Brez mobitelov danes ne moremo več živeti. Vemo, da moramo najti nek kompromis, skupno besedo, način in dogovor, kjer bomo lahko sami še naprej delovali na naravnih rekah, kot seveda tudi uporabljali mobitele. Iščemo to “win-win” situacijo. Reke so velik potencial, ne samo energetski, tudi turistični, predvsem pa se imamo na njih lepo. Ne varujemo jih za gosta, ki pride iz tujine, pomembni smo mi, Slovenci, prebivalci Bovca, Hrastnika ali Ljubnega. Lokalni prebivalci morajo čutiti, ali jim je prijetno, kadar gredo na reko, kadar je reka v svojem naravnem bistvu ali kadar je zajezena. Varujemo jih zase. Tukaj meni beseda turizem ne pomeni dosti. Ohranjamo jih zase, ohranjati jih za goste zame ni pravilen pristop. Če je edini način, da jih bomo obvarovali ta, da bomo varčevali z energijo, da se bomo manj vozili in manj gledali televizijo, potem se bomo morali zmeniti tudi to.”
Rok: Slišali smo, da lahko ljudstvo vsak projekt ustavi in ima to možnost, saj živimo v demokraciji. Tak primer je tudi društvo Moja Mura, ki ščiti reko Muro. Potrošnik torej lahko vpliva na prozvodnjo.
Odgovarja Stojan Habjanič, predstavnik društva Moja Mura
“Društvo Moja Mura poskuša priti Pomurcem pod kožo, da obstaja več načinov, kaj je najbolj primerno in sodi v blaginjo regije. Kako se potem ljudje odločijo, tako se odločijo. Tudi sam nimam problemov s tem, če se večina odloči za hidroelektrano, čeprav verjamem, da to ni potrebno. Sem za to, da bi prebivalcem Pomurja nakazali alternative. Da ni pomanjkanja elektrike ter se da elektriko dobiti tudi drugače.
Če bi ena šestina slovenskih gospodinjstev prihranila 25% elektrike v gospodinjstvu tako, da bi v nekem smiselnem ciklu zamenjala vse gospodinjske aparate z bolj varčnimi, bi ta prihranek pomenil, da nam ni treba zgraditi dveh takšnih elektrarn, kot so predvidene na Muri ali ena takšna, kot je na spodnji Savi. O tem se premalo pogovarjamo. To počnejo že številne druge države. Danci so od leta 1999 do leta 2011 zmanjšali porabo končne energije za 26,8%. Torej se da. Torej smo res Slovenci tisti, ki se moramo za to odločiti.
Od leta 2014 naprej smo vsako leto dolžni tudi prihraniti 1% in pol končne energije. To sta 2 hidroelektrarni zgrajene v 1 letu. O tem se moramo pogovarjati znotraj energetike in politike.
Prav tako je energetska bilanca Pomurja, kjer se pojavljajo načrti za verigo elektrarn na Muri, jasna. Večletna gradnja dragega jezu na reki bi namreč le za 0,17% povečala BPD za Pomursko regijo, oziroma 11 centov na prebivalca regije v idealnem scenariju. Izračuni kažejo, da je trajnostni razvoj za kraje ob Muri najboljša dolgoročna naložba.
Rok: Ali je torej res da, če se ljudstvo odloči in delno privarčuje, je to možno speljati?
Odgovarja Jože Dimnik, v.d. gen. direktorja Direktorata za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo
“Tukaj vidim manjšo zadrego. V celoti se strinjam s tem, kar je povedal kolega. Težava pa nastopi pri naslednjem podatku. Približno 300.000 Slovencev živi pod pragom revščine, 200.000 jih je zelo blizu temu. Takšen človek bi kupil stroj za 300, 400 eur in ne tistega za 800 eur. Tudi, če mu daš 80 eur spodbude, on nima teh 200, 300 eur, saj komaj preživi. Imamo četrtino prebivalstva, ki je v težavah. Vi ste našteli neke severne dežele, ki imajo bistveno boljši standard, kot je pri nas. Če si lahko ljudje to privoščijo, lahko tudi znižajo porabo energije. Imamo tri četrtine prebivalstva, ki nimajo teh težav. Tam so verjetno že kupili kak dober stroj ali belo tehniko. Pri tistih, ki imajo največ zastarele bele tehnike, pralnih in pomivalnih strojev, imamo težavo. Ne morate pa pričakovati od nekoga, ki nima, da bo dal na mesec 20 ali 50 eur.”
Rok: Kaj bi se zgodilo, če se še zadnje divje reke zajezi?
Odgovarja Femke Koster, predstavnica podjetja Sandiline
“Prihajam iz severne Nemčije in v svojem otroštvu še nikoli nisem videla reke v domačem okolju, ki bi še prosto tekla, saj imamo samo smrdeče in umazane reke. Prebivalci pa se sedaj končno borijo za renaturalizacijo. Sami prodajamo oblačila za kajakaše, kenjoning ipd. skoraj izključno samo v Sloveniji in na Balkanu. Čutimo rast kakovostnega turizma po celem Balkanu. Če ne bomo več šivali za slovenska in balkanska podjetja, bomo pač izgubili delovna mesta v Sloveniji. Če bo turizem rastel, bomo tudi mi lahko zaposlili več Slovencev ali odprli novo šivalnico in podprli celotno rast. Ne moremo varčevati z energijo, če toliko ljudi živi v revščini, lahko pa jim damo delovna mesta in jih dvignemo iz revščine. Ogromno šivilj je brez delovnih mest denimo v Mariboru, zaradi propada Mure, katerim lahko damo novo delovno mesto - to je definitivno en “win”.
Rok: V Sloveniji opažamo ogromen porast ribičev iz tujine, zakaj pridejo ravno k nam?
Odgovarja Igor Miličič, sektretar Ribiške zveze Slovenije
“Bolj kot je reka neokrnjena, bolj jo imamo ribiči radi, saj so ribe bolj zdrave in čiste. Slovenija ima zaenkrat še to bogastvo, da so tisti zgornji predeli rek, kjer živijo predvsem postrvi, še neokrnjeni. Za vsakega ribiča ali naravovarstvenika je pomembna vsaka vrsta ribe.
Ribiči iz tujine prihajajo zato, ker je Slovenija blizu in ker jih naše reke spominjajo na njihove reke, preden so bile te zajezene oz. so padle pod udar gradbenih posegov. Ribiči želimo biti tudi naravovarstveniki. Tukaj gre za degradacijo habitatov. Postrvi in del krapovskih vrst, ki živijo predvsem v hitro ali srednje tekočih vodah, v akumlacijskih jezerih ne morajo živeti. Sulca, ribo, ki jo imamo za simbol slovenskega ribištva, lahko gojimo, ampak, če nima kje živeti, potem je tukaj izgubljen boj. Zato se ribiči bojimo širjenja zajezitev in želimo si, da se vsaj tako stanje, kot je, ohrani.”
Rok: Verjamem, da če si proti nečemu, moraš biti za nekaj drugega. Večkrat se ljudem, kakor ob Muri, obljublja, da bodo jezovi prinesli delovna mesta, da bo to nek del nove turistične podobe. Bil sem povsod po svetu, pa nikjer ob zajezenih rekah tega nisem videl. Če obstaja stran, ki je proti zajezitvi, mislim, da moramo najti rešitve, ki bodo pomagale ljudem, ki živijo ob rekah. En problem, ki ga vidim pri strokovnjakih in biologih je ta, da se vedno osredotočajo na neko podvrsto neke male živali, s katerimi se lahko malokdo poistoveti, čeprav ima ta žival vso pravico, da tam ostane in se ohrani njen habitat. A na koncu bo človek, ki živi ob tej reki, nekaj moral delati. Kako bi naredili zgodbo bolj dojemljivo za vse ljudi?
Odgovarja asistent Igor Zelnik, Biotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani
“Sam sem biolog in krajinski arhitekt. Turizem moramo gledati bolj kompleksno, kot zgolj neko mesto, kamor se zgrinjajo turisti. Turisti bodo prišli zaradi pestre ponudbe; tako naravne kot kulturne dediščine. Vemo pa, da je naš adut narava. Zagotovo so neokrnjene reke magnet, ki bo vlekel turiste v naše območje. Očitno je to neka perspektivna veja, ki bo lahko po dohodku presegla donos, ki ga primerjamo z električno energijo.
Reke so eden izmed pomembnih magnetov, ki povečujejo privlačnost regije, so pa tudi naša nacionalna ali regionalna identiteta. Kot Slovence nas bi bilo verjetno sram Soče v verigi jezov. Če bi šli v takšne posege, bi izgubili identiteto regije in nacije. Podobnen problem je tudi pri Muri. Je res, da je Slovenija zavezana določenim programom v smislu energetike. Res pa je tudi, da je zavezana vodni direktivi, ki jo vodi Evropska komisija, in tudi tam bomo plačevali kazni, če ne bomo imeli dobrega ekološkega stanja na naših rekah. Drava je ena najbolj problematičnih rek zaradi njene hidromorfološke spremenjenosti. Če razmišljamo o nadaljni gradnji, bomo ta problem verjetno še poglobili.”
Foto: Jan Pirnat
Rok: Kazni se tičejo vseh, kako komentirate to, kako se držati ene stvari in ne zgrešiti pri drugi…
Odgovarja Jože Dimnik, v.d. gen. direktorja Direktorata za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo
“Izogibati se moramo vsake kazni, če hočemo biti dobro razvita družba.
Pred 20 leti sem moral na Štajersko, kjer so se pogovarjali o Muri. Ljudi je skoraj kap, Mura je nedotakljiva, so dejali. Zakaj pa? Neka mokrišča so bila takrat aktualna. Jaz sem dejal, če so Avstrijci Muro pregradili, to pomeni, da prod ne bo več prihajal v Slovenijo, voda pa bo tekla, kar pomeni, da bo prod odhajal na Hrvaško. To pomeni, da tistega, kar želite ohranit, ne boste ohranlili. Nekaj je potrebno narediti, če boste pustili vse pri miru, stvar ne bo ostala takšna, kot je.
Kot sem že prej omenil, če bo kritična masa, da se Muro pusti pri miru in se je energetsko ne izrablja, potem se pač ne bo. Energetika je premajhen vzvod, da bi na silo vstopal v prostor in gradil, to pač ne gre. To smo se naučili že pri nekaterih projektih.
Dodaja Igor Miličič, sektretar Ribiške zveze Slovenije
“Pri Muri smo ribiči zavzeti za to, da se na njej ne gradi novih pregrad. V Muri je do 60ih let prebival sulec, potem je zaradi onesnaženja v slovenskem delu izginil. Zdaj se je, zaradi izboljšanja kvalitete vode in vlaganja ribjih mladic v Muru s strani ribiških družin, populacija popravila. Če bi postavljali nove jezove, bi sulcu popolnoma odvzeli prostor.”
Komentira Stojan Habjanič, predstavnik društva Moja Mura
“…Tudi drevesa se ne prilagajajo hitrim dvigom in padcem vode in gozdovi bodo pomrli.”
Komentira asistent Igor Zelnik, Biotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani.
“Če naredite pregrado na reki v gorskem predelu, preprečite pretok sedimenta, boste na ravninskem delu prišli do te težave, da ne bo naplavnega sedimenta in se bo tam struga poglabljala. Če se to zgodi, potem morate imeti tudi sanacijski načrt, da ta sediment prenašate preko pregrade. Napajanje podtalnice z rečno vodo, ki ima veliko koncentracijo nitratov, je lahko sporna, ker v vodovodne sisteme prehaja voda z ogromno količnino nitratov. Če ta presega 50mg na liter, nima več statusa pitne vode. To je blo na Ptujskem polju že marsikdaj problematično.
Komentira Martin Šolar, direktor WWF Adria, največje naravovarstvene organizacije te regije
“Ja, zvečer bom prižgal televizijo, energijo potrebujemo. Verjamem, da so rezerve v negavatih. Obstajajo pa neki postopki, zato načrti na Muri trajajo že 10 let, in postopki bodo tudi dokazali, da povsod vse ne gre. In tako je prav. Morda se tudi še kje postavi kakšen jez, ampak tam, kjer so reke že tako ali tako uničene in ne ponujajo neke druge priložnosti. Tam, kjer je zadeva ohranjena, ima prednost varovanje. Prihajam iz Gorenjske, kjer obstaja dolina, ki je popolnoma degradirana od tunela Karavanke, industrije v Jesenicah, avtoceste, stare akumulacija itd. Noben investitor še ni pomislil, da bi med tunelom Karavanke in Žirovnico postavil vetrnico, tam je konstanten veter. Umestiš v prostor nekaj, kar je alternativen vir energije. Torej, morda tudi kakšna elektrarna, vendar tam, kjer se ne dela takšne škode.
Foto: Jan Pirnat
Komentira gost iz publike
“Naštel bi pozitivne lastnosti hidroelektrarne Brežice, ki je v zaključni fazi gradnje. V času gospodarske krize je omogočala 2000 delovnih mest, povečala bo samooskrbo z energijo oz. pokrivala hitra nihanja v energiji, izboljšala je poplavno varnost na širšem območju gradnje. Glede biologije so se vzpostavili nadomestni habitati za ogrožene vrste na tem delu, glede rib je z zakonom določeno, da se postavi ribjo stezo oz. neko stezo, ki omogoča prehod za vse žive ogranizme. Glede turizma pa je načrtovana kajakaška steza, vzpostavitev vodnega skoka, kjer bo omogočeno surfanje. Zraven se uredijo sprehajalne poti, kolesarske steze itd.”
Odgovarja Jakob Marušič, sektretar Kajakaške zveze Slovenije
“Ne pravimo, da je vsaka hidroelektrarna slaba. Marsikaj je tudi zelo dobrega. Ravno pri hidroelektrarni v Brežicah pa bo gladina zgornjega nivoja vode nihala za par metrov in bo zgornje jezero neuporabno za turizem. Kar se tiče vodnega skoka in kajakaše proge, ki je bila načrtovana, je pa težava ta, da investitor hidroelektrarne ni tudi investitor objekta zraven. Kakor zaenkrat kaže bo ostalo pri načrtovanju, do izgradnje pa ne bo prišlo, ker lokalna skupnost nima potrebnih sredstev. ”
Komentira Katerina Vidner Ferkov, Zdravo Slovenija
“Iz antropološkega vidika imam eno veliko pripombo. Ko govorimo o energiji in varčevanju energije, se mi zdi, da je precej škandalozno, da se leta 2017 ne omenja živinoreje, za katero vemo, da je največji porabnik energije in ekstremni onesnaževalec okolja.”
Komentira poslušalec iz publike
“Če se pogleda slovensko energetsko bilanco, se vidi, da iz hidroelektrarn dobimo precej veliko količino energije, približno enako kot iz termo elektrarn in toplarn. Ko pridemo do sončne energije in vetrne, pa pridemo do res smešnih številk. Od hidroelektrarn dobimo na leto 5212 GWh energije, iz vetrne 5 GWh, sončne 270 GWh. Ali obstajajo projekti, da bi se razvijale še ostale možnosti? Zakaj se ne bi več energije iz vode pridobivalo denimo z vetrnicami? Vpliv na okolje je majhen, izkoristki so stalni in prihajajo ves čas, namesto tistih parih ur, ko so elektrarne odprte.
Odgovarja Jože Dimnik, v.d. gen. direktorja Direktorata za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo
“Proizvodnja električne energije iz fotovoltaike nas bo v 15-ih letih stala milijardo in 700 eur, to je veliko za relativno mejhen rezultat. Bistveno boljši rezultat dobimo recimo s slavnim blokom iz medijev, ki je stal par milijonov manj. Ali smo dovolj bogati, da gradimo fotovoltaike? Verjetno bi morali iskati rešitve drugje. Kar se tiče drugega vprašanja, lahko date mlin na Muro, ampak tam boste malo pridobili.”
Komentira gost iz publike
“Male hidorelektrarne so tiste, ki niso upoštevale ekoloških minimumov, izkoriščale so vso vodo in niso imele odprtih ribjih stez. Dejansko se je naredila manjša škoda od kakšne večje akumulacije, kot od kupa majhnih pogonov. Te so po mojem mnenju veliko hujša ekološka degradacija.”
Komentira Igor Miličič, sektretar Ribiške zveze Slovenije
“Ribiči se strinjamo s tem stališčem glede malih hidroelektraren. Manjši potoki so glavna drstišča za ribe, kamor migrirajo na drst. Zelo redke so majhne hidroelektrarne, jih skoraj ni, ki bi imele ribje steze.
Bi pa opozoril, kjer se poudarja turizem in hidroelektrarne, da imamo zelo veliko zajezitvenih jezer, a ribiči nismo zaznali zato povečanega turizma. Zaradi pregrad začne voda po nekaj letih kaliti, nabirajo se alge, zato kakšno Zbiljsko jezero ali akumlacija Mavčiče turistom ni privlačna. Kar se tiče ribjih stez, EU vodna direktiva res določa, da morajo imeti vsi živi organizmi prehode, to je bilo rečeno že za leto 2015. V vednost, od vseh slovenskih hidroelekrarn in jezov je pogojno funkcionalna samo ena ribja steza, to je na HE Blanca. Toliko o ribjih stazah. Turisti iz tujine, kjer je hidroelektrarn veliko in področje degradirarno, prihajajo k nam. Ko bomo mi imeli enako, ne bodo več imeli razloga, da pridejo k nam, če govorimo o turizmu, da o habitatih ne govorimo.”
Foto: Jan Pirnat
Komentira gost iz publike Tomaž Ogrin, Zveza društev za varstvo okolja
“Energetika rine v nove investicije, drugi sektorji pa zaostajajo. Imamo dovolj elektrike in smo vpeti v evropsko omrežje. V Elesovem poročilu je omenjenih do 30% privarčevane elektrike in poudarja več scenarijev, do 20% pa je vedno uvoza elektrike. Če smo odvisni od evropskega omrežja, ni noben škandal, če bomo nekaj potrebovali in to uvozili. Lahko bi denimo izkoristili novogradnjo jederske elektrarne na Madžarskem, investriali recimo v 6MWh in bi imeli dovolj za nekaj 10 let.
V Sloveniji ni ministrstva za razvoj, ki bi v celoti gledal na razvoj situacije iz vseh vidikov in potem dal neke usmeritve. Potrebujemo brzice iz samega razloga, ker se napaja voda s kisikom itd. To slišimo že v osnovni šoli. Bitka je v Sloveniji sedaj, da ohranimo, kar še imamo brzic. Od Zidanega Mosta dalje je reka kanal in nočemo več kanalov. Zbiljsko ali Trbojsko jezero; v obeh se nabira mulj, s tem muljem se zabaše dno in filter ne deluje več, tukaj se pravljice o podtalnici podrejo. Na CO2-ju lahko veliko naredimo z drugimi ukrepi. Kar se tiče vetrnic, so velika neumnost. Z vetrnico umestiš industrijsko cono in so le občasni vir energije. Vse pa moramo uvozit. Od takih objektov služijo samo posamezniki, družba nima od tega nič, elektro bilanca bo pri nas ista tudi brez vetrnice. Žal nobeno telo ne pretehtava teh stvari.”
Komentira Andraž Krpič, kajakaš
“V tujini, v zvezni državi Washington, sem zasledil podatek, da bi z optimizacijo in s prenovo že obstoječe infrastrukture lahko dobili veliko več energije kot z izgradnjo novih. V Kanadi sem opazil pravo epidemijo malih hidroelektrarn, v zadnjih letih pa so začeli razkrivati, da ne prinesejo veliko profita, dejansko je šlo za izrabo državnih subvencij in zagotovitev pravic do vodnih virov. Ali je še kakšno drugo ozadje, zakaj se tako poriva vedno nove in nove hidroelektrarne?
Odgovarja Jože Dimnik, v.d. gen. direktorja Direktorata za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo
“Mislim, da ni bila v zadnjih letih dodeljena nobena koncesija za malo hidroelektrarno, tako da kar se tega tiče, kakšnega velikega strahu ni. V energetiki se ne ukvarjamo samo s hidroelektrarnami. S čimer se še pospešeno ukvarjamo je, da lahko v izogib investicijam naredimo nekaj s pametnimi omrežji, pametnimi skupnostmi, kar pomeni, da imamo objekte, v katerih že živimo, povezane preko spleta in jih krmilimo bolj pametno, kot sedaj. Na ta način prihranimo, da bi omrežja okrepili, da bi imeli večje potrebe. Ukvarjamo se z energetskim konceptom Slovenije, kjer si prizadevamo, kako bomo zadostili svoje potrebe. Ne ukvarjamo se samo s tem, kje bomo postavili hidroelektrarne in jezove. Energetika je celovit proces. Ukvarjamo se z učinkovito rabo v stavbah. Iščemo rešitve, kako bi bil prehod v prihodnost čim manj boleč za vse nas.”
Komentira Andraž Krpič, kajakaš
“Koliko je torej rezerve v tem, da se obnovi in optimizira stare hidroelektrarne?”
Odgovarja Jože Dimnik, v.d. gen. direktorja Direktorata za energijo, Ministrstvo za infrastrukturo
“Lahko povem za hidroelektrarno Plave in Doblar, kjer sem bil zraven, tam se je pridobilo nekaj odstotkov pri moči in energiji. To energetiki vse počnejo, ne se sekirati. Vodilo je na področju energetike, da se upošteva stanje zadnje tehnike, da se ne ukvarjamo s tem, kar je že preživeto, zastarelo in kar onesnažuje.”
Rok Rozman zaključi okroglo mizo: “Razprava je bila dokaz, da je ta tema zelo kompleksna, morda bolj, kot si mislimo. Za konec pa še en zanimiv podatek, da malo pomeljemo v glavah. Slovenci imamo lastnost, da se vedno radi zgledujemo po tujini, še najraje po Ameriki. Amerika je letos podrla tisoči jez, Evropa jih ima več kot milijon, letos je padel 3450. jez. Obstaja način. Morali pa se bomo še nekajkrat vsesti, da ga najdemo tudi mi.”
foto: Jan Pirnat
Navdihujočo zgodbo in intervju z Rokom Rozmanom pa si lahko preberete v aktualni številki revije SENSA FEBRUAR/MAREC 2017
Pripravila: Ana Vehovar
Poglejte si še:
- Rok Rozman: “Ko prekineš rečni tok, prekineš življenje.”
- Kratki film "Zakaj?" - Avantura se zgodi, ko si brez načrtov
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
