Petra Cvelbar je glasbena in fotografska odvisnica. Njena črno-bela fotografska razstava v Mali galeriji Cankarjevega doma bo letos del spremljevalnega programa 52. Jazz festivala Ljubljana. Poimenovala jo je Sladka odvisnost, ker natanko to je.
Glasba je zanjo zdravilo in energija, ki jo žene naprej. S fotografijami, ki nastanejo ob poslušanju glasbe, poskuša deliti lepoto tega sveta. Zato ves svoj prosti čas namenja potepanju po različnih festivalih in koncertih, kjer se pod odrom, včasih pa tudi na in za, prepušča džezovskim notam in pluje z energijo glasbenikov.
Poznavalci fotografije so jo označili za fotografinjo detajla in luči - 'poleg osebne figuralike špilavcev, ki utegne biti pri njej naravnost humorna, se v njene podobe naselijo nadrobnosti in elementarna odrska svetloba, torej tisto, kar nam, navadnemu občinstvu, vso zadevo obenem omogoči in kar prav zato tudi tako radi spregledamo. Petra Cvelbar je k sreči naše čuječe oko', je o njej zapisal publicist Miha Zadnikar.
Njena sladko odvisnost bo na ogled do 17. julija.
Kako vidiš svojo fotografsko pot? Ni veliko fotografov, še posebej ljubiteljskih, ki bi tako hitro zasloveli s svojim delom.
Stvari, ki jih počnem v življenju počnem s srcem. Fotografija mi je prišla naproti ravno takrat, ko sem jo potrebovala. Prepletla se je z glasbo in skupaj sta zame nekaj čarobnega in hkrati zdravilnega. Pomagata mi živeti in hkrati izražati stvari, ki se kuhajo v meni … Fotografija je zame način življenja, enostavno ne morem več brez nje. Ko te enkrat zagrabi, potem te ne spusti več. Dogaja se na vsakem koraku, samo da vedno nimam aparata v roki. Nimam se za kaj posebnega, samo človek sem, ki ima rad življenje in hvaležna sem, da lahko počnem to kar imam rada. To je vse.
Kaj je za tebe fotografija?
Fotografija je medij, ki mi omogoča izraziti najglobja čustva, ki se nabirajo v meni. Njen jezik mi je blizu in z njim znam povedati to, kar z besedami največrat ne znam prav dobro. In všeč mi je, ker me vedno znova sili v odkrivanje novega in to odkrivanje je kot nekakšna igra, ki je zame kot magnet.
Še posebej ti je blizu črno-bela fotografija, kaj je na njej tako vznemirljivega?
Ko sem se začela spoznavati s fotografijo, smo ogromno delali na črno-bele filme in veliko ur sem preživela v temnici. Črno-beli filmi so bili cenješi od barvnih in nekako sem črno-belo fotografijo precej dobro spoznala. Najbrž to zleze človeku pod kožo. Res pa je tudi, da črno-bela fotografija nekako bolj izpostavi bistvo fotografiranga in tudi bolj dramatična zna biti. Pravzaprav ne poznam odgovora na to, ampak enostavno mi je blizu.
Kaj je tisto, kar te vleče h koncertni fotografiji in še posebej k jazzu?
Glasba in fotografija sta dve moji veliki ljubezni, tesno sta prepleteni. Jazz me močno privlači zaradi improvizacije, ki je meni zelo blizu. Improvizacija se ne dogaja samo na odru, gre za način življenja. Sama sicer spadam bolj med čustvene poslušalce, saj ne igram nobenega inštrumenta, mi je pa zelo pomembno, da začutim iskrenost tistega, kar se dogaja na odru. Ne fotografiram izključno jazza – vleče me vsa dobra glasba, je pa res, da me jazz pač privlači zaradi neke svobode, ki jo nosi v sebi, in ker se mi zdi, da imam rada improvizacijo na vseh ravneh življenja … in najbrž prav svobodnost izraza, ki jo jazz ponuja, omogoča tudi zgodbe in s tem fotografije, ki imajo neko svojsko patino.
Kaj doživljaš na koncertnih odrih, medtem ko fotografiraš?
Kot rečeno, je glasba zame precej magična zadeva. Začara me in ji sledim. Fotografiji in jazzu je skupna prav svoboda izraza. Kjub nekemu danemu okviru ponujata nešteto možnosti in interpretaciji. In ko se združi ta svoboda in čarobnost, ki se dogaja na odru, potem začnejo nastajati zgodbe.
Kaj je potrebno, da nastane dober portret? Kako globoko greš v portretirance, kadar poskušaš s fotobjektivom povedati njihove zgodbe?
Treba je seveda imeti tehnično znanje fotografije. Brez tega ne gre. To je osnova. Tudi subjekt, ki ga fotografiraš, je treba vsaj okvirno poznati. V mojem primeru to pomeni, da preposlušam vsaj nekaj glasbe izvajalca, ki ga grem fotografirat. Ostalo pa se zgodi pod odrom … nikoli v naprej ne načrtujem, kaj bom posnela. Pustim, da me zapelje tisto, kar se dogaja na odru. Spontanost je tu zelo pomembna. Pri sledenju dogajanja pa poskušam biti čim bolj nemoteča, neopazna. Ne maram vsiljivosti. Dostikrat je glasba tako močna, da pozabim kaj počnem pod odrom in takrat tudi nastanejo najboljši posnetki.
Kaj je tisto, kar te žene k umetniškemu ustvarjanju?
Ne vem. Enostavno moraš, ne znaš si pomagati. Vse skupaj je ena taka sladka odvisnost ;-)
Kašno sporočilo poskušaš podati skozi svoje delo?
Mogoče bo tole malo čudno zvenelo, ampak srečna sem, da sem živa in, da imam možnost delati nekaj, kar me veseli. In življenje je nekaj precej preprostega, samo pustiti si moramo biti to, kar smo in živeti za trenutke ter uživati na poti. In predvsem biti iskren v vsem svojem delovanju.
V. F.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
