Alenka Rebula: V življenju je treba skočiti z ladje in zaplavati

14. 5. 2016
Deli
Alenka Rebula: V življenju je treba skočiti z ladje in zaplavati (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Enkrat ali večkrat v življenju je treba skočiti z ladje in zaplavati, medtem ko se drugi predajajo kratkočasju in zanašanju na kapitana, ki ne obvlada plovbe. Raje se naslonimo na vodo, ki vzame nase našo težo in nas zvesto spremlja do obale. Povedala nam bo, da nismo sami, ko rešujemo svojo dušo.

Ta imenitna ladja se bo kmalu potopila.

Zunanjost ladje je solidna.

Potniki zaupamo v njeno nosilno moč, v naklonjeno vreme, v svojo pravico do nemotene in razkošne plovbe.

Toda v nas se gosti tesnoba, v naši mislih plahuta nekaj zloveščega. Občutek, da se premikamo v nevarno smer in da plovilo ni na višini svoje naloge, se krepi iz ure v uro.

Ne moremo deliti svoje slutnje z drugimi. Pripisujejo nam sumničavost in pomanjkanje zaupanja. Naš posluh za prihajajoče je nedokazljiv in nadležen.

Mi pa čutimo, da nimamo več sredstev za varno plovbo in da smo nezaščiteni pred dogajanjem, ki se bliža.

Vemo, da ladja ne bo prispela na cilj. Vemo, da je prišel trenutek, ko se moramo izročiti svoji slutnji.

Treba se je odpovedati zavetju na skupnem krovu in prevzeti odgovornost za odhod.

Skočiti z ladje, dokler še plava, je nekaj drugega kot čakati, da postane potapljanje očitno in neizogibno. Šibkost, zaradi katere oklevamo, se ne sme razrasti. Vedno manj bomo sposobni zbrati pogum.

Kdor čaka na krovu, da bo dokončno jasno, da res ni drugih možnosti, ne bo mogel varno zdrsniti v morje in izbrati smeri. V valove bo pahnjen.

Svoje neodločnosti ne bo presegel sam, zagrnilo ga bo večje od njega.

Potapljajoča ladja ne rešuje svojih potnikov.

Treba se je spustiti v vodo že prej, ko gladina še spokojno čaka na naš prihod. Treba se je predati milosti, ki spremlja pogumne, se pridružiti toplemu toku, ki nas bo nosil do obale.

Treba je uporabiti svoje sile zdaj, ko globoko dihamo sredi prebujene zavesti.

Najti moramo rešilni tok, držati smer do kopnega, se pustiti nositi od modrine do nove obale in izplavati.

Enkrat ali večkrat v življenju je treba skočiti z ladje in zaplavati, medtem ko se drugi predajajo kratkočasju in zanašanju na kapitana, ki ne obvlada plovbe.

Raje se naslonimo na vodo, ki vzame nase našo težo in nas zvesto spremlja do obale.

Povedala nam bo, da nismo sami, ko rešujemo svojo dušo.

Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez