Savina A. Ritter: Zdi se skoraj nadzemeljska...

Pravi, da je srečna in hvaležna, da živi, čeprav ni bilo vedno tako. Ko je bila še čisto majhna, je njena mama zbolela za kožnim rakom, pri petih letih je doživela hudo prometno nesrečo, pri devetih letih jo je začel spolno zlorabljati očim, nato ji je umrl še bratec. A vse to je ni zlomilo. Nasprotno, prav zaradi tega je postala izjemna oseba.

Imeli ste težko otroštvo, a kljub temu danes živite polno in srečno življenje. Kaj vam je dalo tako moč?

Savina: Dokler sem bila mlajša, mi je bilo zelo težko in spominjam se trenutka, ko sem pri 15 letih že stala na oknu in želela končati vse skupaj, saj se mi je zdelo, da ne zmorem več in da ne bom mogla prenesti niti ene preizkušnje več.

A v otroštvu sem bila krščena v šestih verah in pri vsakem krstu so mi govorili o tem, da se naša pot s smrtjo ne konča.

Ko sem tako stala tam na tistem oknu, sem razmišljala, da v bistvu nimam kam pobegniti, in sprevidela sem, da moram stvari začeti urejati tukaj in zdaj. Je pa tudi res, da je bilo že moje rojstvo dramatično, in ko so se zdravniki borili za moje življenje v inkubatorju, so rekli mami: Ta pa je borka.

Kot majhna punčka ste doživeli hudo prometno nesrečo, po kateri ste skoraj ostali brez noge. Kako je to vplivalo na vas?

Savina: Ko sem bila stara pet let, sva šli z mami v Medžugorje in na poti nazaj je voznik zaspal. To se je zgodilo v Zenici, v Bosni, in zašili so me kar brez narkoze.

Takrat so videli samo mojo hudo poškodovano nogo, niso pa opazili, da imam zdrobljeno tudi križnico. Dali so me na šleper, ki me je do Slovenije tresel, in ko sem prišla do kliničnega centra, sem že skoraj izkrvavela.

Bila sem nepokretna, noga se mi je zelo vnela in zagnojila, zato so mi jo hoteli celo odrezati. Spet pa so spregledali zdrobljeno križnico. V bolnišnici sem bila dolgo časa in nisem dokončala niti male šole, ven pa sem prišla na vozičku, ki sem se ga s šepanjem počasi otresla, nisem pa smela nič delati s telesom.

S puberteto so se nato začele neznanske bolečine, bolelo me je, ko sem rasla, bolelo me je, ko se je zamenjalo vreme, skratka, bolelo me je nonstop in takrat so me prvič dali na rentgen. Pokazale so se kalcinacije okrog križnice in vretenc in rekli so mi, da bom pač vse življenje na pol invalid. Nato sem šla najprej k dr. Planinšku, da mi je popravil nogo, hkrati pa sem se odločila, da bom začela hoditi na jogo, čeprav moje telo sprva ni hotelo sodelovati.

Spominjam se, da mi je šlo na jok, ko sem zraven sebe gledala gibčno 60-letnico, ki je zmogla vse, česar jaz nisem, in bila sem tako razočarana, da eno leto sploh nisem hotela več na vaje. Potem sem se le odločila, da spet poskusim, nakar se mi je nekajkrat vnelo živčevje in sem imela hude išiasne bolečine. Bližnji so mi prigovarjali, naj neham, a jaz sem bila odločena, da bo telo začelo sodelovati, in počasi se je res začelo odzivati.

Z jogo sem naredila ogromno, potem pa mi je nekaj dobrih fizioterapevtov pomagalo učvrstiti formo in zdaj tisti, ki ne ve, da sem imela kakršnokoli poškodbo, sploh ničesar ne opazi. Noga je sicer ostala malo krajša, še vedno imam tudi brazgotino pod kolenom, sicer pa sem kot nova.

Kakšen vpliv je vaša mama imela na potek vašega življenja?

Savina: Mami je zbolela za hudo obliko kožnega raka, pri čemer so ji zdravniki napovedali zanesljivo smrt in življenje se nama je takrat obrnilo na glavo.

Odločila se je, da se ga bo lotila s tradicionalno kitajsko medicino, ajurvedo, nutricionizmom, čiščenjem. Ker tega znanja takrat pri nas še ni bilo na voljo, sva začeli potovati. Pustila je službo in ves čas namenila izključno temu, da sva dobrih deset let potovali po svetu, s seboj me je vozila od Amerike, Švice do Brazilije ...

Njena potovanja so sčasoma postajala zahtevnejša, saj jo je duhovni razvoj čisto prevzel in tako sem bila nenadoma krščena v šestih verah.

Ko sem bila stara 16 let, pa sem ravno zaradi vseh maminih ekstremnih diet doživela tretji kolaps imunskega sistema zapored in zdravniki se kar niso mogli odločiti, kaj bi mi takrat izrezali – mandlje, žrelnico ali kar vse. Posledice je na mojem telesu pred tem pustila še prometna nesreča in moje telo preprosto ni moglo več funkcionirati.

Kako pa ste se potem sploh lahko pozdravili?

Savina: Bila sem zasičena z vsemi podatki o samozdravljenju in drugih stvareh, a sem morala izbrati, kaj od tega mi bo pomagalo. Tako sem se začela sistematično poglabljati v knjige in začela nekako potovati po vsem znanju.

Največji napredek pa se je zgodil, ko sem začela vaditi jogo obraza. Takrat sem se začela gledati, čutiti in takrat sem dojela, kar sem prej slišala od učiteljev – da se vse v življenju zgodi zato, da nam pomaga pri osebni rasti.

V meni je bilo veliko zagrenjenosti in obtoževanja, bila sem jezna, ker nisem imela otroštva, bila sem jezna zaradi spolne zlorabe. A takrat sem dojela, da je samo od mene odvisno, kaj se bom iz tega naučila, in to je bil ključen moment, da sem nehala prelagati odgovornost.

Gledala sem mami, ki je nenehno iskala srečo in varnost zunaj sebe, a ju ni nikoli našla, zato sem sklepala, da je srečo in zadoščenje treba iskati znotraj sebe.

Imate pa tudi znanje iz klasične medicine, kajne?

Savina: Že prej sem imela veliko znanja iz alternativne, pri 19 letih pa me je začela zanimati še klasična, natančneje biofotonska medicina. Navezala sem stik z nemškim zdravnikom, ki je bil takrat nominiran za Nobelovo nagrado, in s kliniko v Nemčiji, ki se je s tem ukvarjala. Nato sem imela veliko srečo, da sem se lahko povezala tudi s Krko oziroma s podjetjem, ki je takrat pokrivalo večino trga na področju rehabilitacije in zdravstva.

Veliko sem delala z zdravniki, hodila na kongrese in kmalu sem začela vleči vzporednice. Zanimivo se mi je zdelo, da so zdravilci v oranžnih haljah in brez čevljev – ki sva jih nekoč obiskovali z mami – razlagali iste stvari kot klasični zdravniki v belem in s čevlji, le z drugega vidika.

Nato sem bila pet let novinarka Cosmopolitana, kjer sem si za članke izbirala teme, ki so me zanimale, in mozaik se je počasi sestavljal.

Od 16. leta pa se ukvarjam tudi s taoizmom, od 20. leta me uči Dušan Donko, mojster taoistične metafizike in najboljši diagnostik, kar jih poznam. Že dobrih 12 let mi na učnih urah vsak teden predaja neokrnjeno znanje – od astrologije, feng šuija do medicine.

Sami ste razvili tudi posebno vrsto joge, tako imenovano face force yogo, ki se je izkazala kot izjemno učinkovita vadba. Kako vam je to uspelo?

Savina: Ko sem začela vaditi jogo obraza, se mi je v življenju sestavil cel mozaik in vse, česar sem se kdaj učila, se je povezalo. Hkrati sem se začela tudi čustveno lupiti in moja ustvarjalnost je takrat dobila polet.

Odkrila sem, kako zelo pomembno, nujno in dragoceno je trenirati z obrazom in obraznimi mišicami, hkrati pa je tudi telo tisto, ki potrebuje redno nego in trening. Face forca yoga je tako nastala nekega jutra, ko sem imela samo pol ure časa zase in sem sedela na blazini ter razmišljala, kaj naj počnem, da bom maksimalno izkoristila čas.

Odločala sem se med jogo obraza, jogo telesa, taoističnimi razstrupljevalnimi zvoki, dihalnimi vajami, masažo prsi ... Ko se nisem mogla odločiti, čemu naj dam prednost, sem vzela list papirja in začela pisati, koliko časa bi morala nameniti za vse te stvari, ki se mi zdijo koristne. Izračunala sem, da bi za vse skupaj potrebovala sedem ur in pol, zato sem začela vse stvari spontano združevati.

Naredila sem eno vajo za obraz, asano za telo, malo sem dihala, si pritisnila kakšno pomlajevalno točko, nakar sem se cel dan super počutila in sem imela ogromno energije. Naslednji dan sem vse to ponovila, nato še nekajkrat in ugotovila sem, da se mi je telo res okrepilo.

Že po jogi obraza sem se začela dobro počutiti, takrat pa se je učinek pomnožil. Potem so me punce na tečaju joge obraza spraševale, zakaj sem tako nasmejana, pa sem rekla, da izvajam čudno jogo, kjer zraven delam še z obrazom in z notranjo silo ('force'). Ko sem jim pokazala, so bile navdušene, zato sem razpisala tečaj in takoj sta bili polni dve skupini, 60 punc je začelo vaditi iz ničle. Prvi mesec so med treningom tri tečajnice omedlele in takoj mi je bilo jasno, da se med to vadbo očitno res nekaj dogaja v telesu.

In to vam je potrdila tudi medicina?

Savina: Takrat sem poklicala nevrokirurga v Indijo, ki dela raziskave za jogo obraza in mu naročila, naj ena izmed sester naredi vajo, ki sem mu jo poslala, on pa naj pogleda kaj se zgodi s hormoni.

Kmalu mi je javil, da je vaja dobitna srečka, saj se je hormonski sistem totalno odzval, še bolj kot pri jogi obraza. Nato sem navezala stik še dr. Sanjo Toljan v Zagrebu, s katero imamo zdaj tudi skupaj ambulanto za bioidentične hormone, in ji rekla, da ji bom poslala pet mojih punc, da jim pogledal hormonsko sliko pred vadbo in nato čez tri mesece še enkrat. Rezultat je bil spet osupljivo navdušujoč.

Potem sva se usedla še z Dušanom Donkom in vaje prilagodila letnim časom. Pokazali so se izjemni rezultati, ogromno punc je zanosilo, čeprav leta in leta prej niso mogle, shujšale so, hormoni so se jim uravnali, gospe, stari 56 let, je epifiza začela delovati tako kot 30-letnici, skratka, neverjetno. A face forca yoga ni tako čudežna, kot je čudežno naše telo, in je le krasen način, da veliko stvari skupaj aktiviraš.

Zakaj pa ste se obrnili na indijskega zdravnika? Niste imeli v Sloveniji nikakršne možnosti za preverbo rezultatov?

Savina: Tu me takrat še nihče ni resno jemal in vedela sem, da bi vse skupaj predolgo trajalo. Zdravniki v tujini so le bolj odprti za te zadeve, v Indiji je na primer ajurveda že toliko let prisotna, da je tako rekoč vgravirana v sistem.

Vedela pa sem, da bo tudi tukaj drugače, ko bom imela potrdilo od zunaj, in res je tako, saj imam tudi v Sloveniji vse večjo podporo zdravnikov – od psihiatrov do onkologov, endokrinologov in ginekologov ...

Sprva je to sodelovanje sicer potekalo malo bolj po tiho, ena na ena, saj se nihče ni hotel izpostavljati, zdaj pa se tudi to spreminja. Potrditve prihajajo iz vseh koncev in v kratkem času sem dobila izjemno podporo.

Kakšno pa je sicer vaše mnenje o moderni medicini, ki temelji na invazivnih metodah in kemiji?

Savina: Odgovornost za zdravje je vedno v naših rokah in pri taki možnosti dostopa do podatkov lahko vedno presodimo, ali je nekaj za nas dobro ali ne. Menim, da živimo v najboljšem možnem času, saj imamo na voljo starodavno znanje razumevanja telesa in tudi metode, s katerimi lahko vse preverimo in znanstveno dokažemo.

Sama se največ opiram na ajurvedo in tradicionalno kitajsko medicino. Tudi moderna medicina vse bolj prihaja v stik s temi starodavnimi znanji, ki ne zdravijo samo simptomov, ampak iščejo vzroke. Če se zgodi neka prometna nesreča, je seveda medicina nujno potrebna, nikakor pa se ne strinjam z uporabo kemije.

Umetni hormoni na primer povzročajo telesu veliko škodo in to, da zdravniki dajejo mlada dekleta v umetno menopavzo, se mi zdi nepojmljivo grozno. Alternativna varianta so na primer bioidentični hormoni, a tudi to je zadnja možnost, na katero se obrnemo, če na primer ni določenega organa, če je žleza trajno poškodovana, če ne delajo več jajčniki ...

Odlična alternativna medicini je tudi uporaba superživil, ki so v uporabi že več kot pet tisoč let. Sicer pa nikoli ne prelagajte odgovornosti za zdravje izven sebe. Vedno je treba k stvarem pristopiti celostno.

Tekst: Urška Košir v reviji Lisa, foto: Urška Košir, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja