Velike težave smo nedvomno ustvarili s preobremenjevanjem sistemov na našem 4,5 milijarde starem planetu, ki mu gre naglo na slabše.
Kakšen odnos imate do sprememb? Verjeto ste se (kot vsi ljudje v vseh situacijah) odzvali na način »boj« ali »beg«.
»Beg« pomeni, da problem za vas ne obstaja (mimogrede, obstaja), da obupujete, ker se ne da nič narediti (mimogrede, da se), da »pometete pred lastnim pragom«, sicer pa živite kot prej. Čeprav je možnost »bega« trapasta izbira, večina ljudi še vedno beži. »Boj« pa v tem primeru pomeni, da razmišljate o tem, kaj pomeni in kaj lahko naredite kot posameznik.
Ljudje smo kot tista žaba – ko so jo vrgli v krop, je skočila ven. Ko so jo dali v mlačno vodo in jo počasi segreli do vrelišča, je ostala, kjer je bila, in se kuhala do smrti. No, naša voda bo zdaj zdaj zavrela.
Kaj torej lahko storimo? Sprostite se in globoko vdihnite (četudi je zrak okrog vas onesnažen), potem pa sprejmite odločitev, da boste premogli dovolj poguma in se spopadli s problemom. Globoko pomislite, kaj se dogaja in kje je vaše mesto v boju za spremembe. Ne imejte slabe vesti zaradi stvari, ki ste jih počeli, niti zaradi tistih, ki jih niste ... niti zaradi vsega, kar je ali ni naredilo človeštvo.
Še danes začnite znova: sproščeni, brez pritiskov, brez slabe vesti – in potem nekaj NAREDITE. Malo ali veliko. Samo naredite.
Če vas vse skupaj še vedno spravlja v obup in »beg«, si poskušajte pomagati s tole mislijo: v času v zgodovini človeštva, ko premoremo tehnologijo, s katero lahko na tisoče koscev razbijemo drug drugega (in preostanek sveta z nami), je to morda edina stvar, ki nas lahko poveže.
Odziv narave na industrializacijo (v obliki naravnih katastrof) bi znal biti tako poguben, da nam ne preostane drugega, kot da pozabimo na nesoglasja in se tega problema lotimo z združenimi močmi.
Verjetno bomo ugotovili, da smo med sabo povezani, prav tako, kot bomo spoznali, da smo povezani s planetom in njegovimi sistemi.
Tik preden nas vse pobere, nam bo verjetno postalo jasno, da smo vsi eno, da je vse eno – kot že toliko časa nakladajo guruji in ostali duhovni učitelji.
Kakšna ironija, glede na to, da je prav dojemanje ločenosti (od drugih in od narave) tisto, kar nas je pripeljalo sem.
Povzeto po knjigi John C. Parkin, K**c gleda
Pa ne pozabite, vsako dejanje šteje. Lahko le kupite lokalno zelenjavo, namesto tiste, ki je pripotovala iz drugega konca sveta, se en dan odpoveste mesu, saj živinoreja bolj škoduje podnebju kot promet, se izognete plastični embalaži, greste v trgovino s svojo vrečko... Vsak mali korak doprinaša.
Seveda pa ne pozabite, da lahko onesnažujete tudi z neučinkovito rabo čustev - zato pozorno tudi pri tem!
Preberite še:
- 7 temeljev, če želimo spremeniti svet na bolje
- Svet je lahko lep, a nekaj ni lepo, in to je ignoriranje...
