Nina Wabra in Gal Jakič: Usoda jima je namenila drugačne načrte

Gal je kot prvi invalidni študent Fakultete za šport pred odgovorno nalogo, da študij uspešno dokonča, in pred še večjo, kako uskladiti sobivanje dveh oseb na invalidskem vozičku.

Z vsem srcem se predaja skrbi in pomoči za svojo izbranko, pri čemer dobesedno uživa. Nino osrečuje tudi to, da se vsak dan ob pomoči požrtvovalnih asistentk lahko odpravi v službo, kjer kot piarovka opravlja dela v protikorupcijski komisiji.

Parček ima veliko jasnih in dosegljivih načrtov, ki jima jih življenje ponuja. "Voziček je ovira le toliko, kot si vi to dovolite," pravita.

Ali so bile na delu višje sile, da sta se spoznala?

Gal: Zagotovo je imela usoda prste vmes. Z Nino se prej nisva poznala. Srečala sva se na Soči, ko sem hodil na terapije. Tam sva se enkrat srečala s skupnim prijateljem, in to je bilo to. Mislil sem si, pač luštna punca, in skoraj pozabil nanjo.

Nina: Julija 2011 sva postala par, to je pet mesecev po moji rehabilitaciji, in v svoji glavi sem imela še milijon nerazčiščenih stvari. Kako naprej? Ogromno ovir, strahov, drobnih in večjih zadreg, ki sem jih z njegovo pomočjo neverjetno hitro tudi premagala.

Tako lepo me je peljal čez tisoč in eno blokado v glavi, na tako preprost način, da se tega niti nisem zavedala. Res pa je, da sva se skoraj dva meseca dogovarjala za tisto prvo kavo na Soči, kamor sem prišla s svojo celotno plesno skupino Zebra, in danes vem, da sem Gala spravila v zadrego. Meni je bila pa to velika opora.

Gal: Počutil sem se res grozno. No, potem sem bil že povabljen k Nini domov in še danes ne veva, kdo je bil 'kriv' za prvi poljub ... Naj ostane tako.

Kako se spominjate nezgode?

Nina: Same nezgode se ne spominjam, niti ne vemo pravega vzroka. Celo dan pred nezgodo imam 'izbrisan'. Pred letom in pol sem bila na poti v Maribor s svojim kužkom in na avtocesti pri Celju sem zapeljala s cestišča in utrpela hude poškodbe vratnih vretenc in notranjih organov. Kužka je sila katapultirala iz avta in jo je odnesel brez poškodb.

Bila je noč in v bližini ni bilo hiš. Pes je tekel in iskal prvo hišo ter toliko časa lajal, da je opozoril na nesrečo, da so poklicali reševalce. Še danes pravim, da mi je rešil življenje in je moj angel. Morali so me oživljati, ker nisem več dihala.

Kakšne so bile napovedi za okrevanje?

Nina: Kljub slabim napovedim so me vendarle nekako sestavili. Napovedovali so mi, da ne bom več sama dihala, premikala rok … Vendar sem šla tudi čez vse to. Po treh mesecih bolnišnice me je čakala še polletna rehabilitacija. Največ pa se je 'premaknilo' doma ob ljubečih starših, ki sta vse tri mesece preživela v avtodomu na parkirišču bolnišnice v Celju, in danes ob ljubeči osebi.

S katerimi vprašanji ste se po nezgodi najprej ukvarjali?

Nina: Najhujši strah sta bila skrb in občutek nemoči ter odvisnosti. Jaz sem svoje življenje pred nesrečo obvladovala brez težav, vse sem želela sama, nikoli nisem želela nobene pomoči, kar naenkrat pa sem se znašla v situaciji, ko sem to morala sprejeti.

To je res najtežja lekcija, ki sem jih morala usvojiti. Tukaj imam še zdaj težavo, ker bi mi Gal res prav rad pri vsem pomagal, jaz pa se zaradi tega ne počutim najbolje. No, počasi sprejemam tudi to, da je ob tem njemu vendarle lepo, zato to lažje sprejmem.

Ali ste vzeli to kot novo priložnost?

Nina: Kako malo je manjkalo, pa je ne bi imela. Bila bi nora, če je ne bi zagrabila. Še bolj se veselim vsega. Malokdo ima to možnost, da v določenem trenutku spozna, koliko je dejansko vredno življenje.

Najbolj bi bilo nesmiselno jamrati, biti slabe volje in gledati nazaj, kako je bilo, česa več nimam, česa več ne morem … ampak kaj spet lahko in kakšne nove možnosti sem ponovno dobila.

Pravzaprav sploh ne razumem, kako je lahko kdo v taki situaciji črnogled in pesimističen ter objokuje svojo usodo … Saj ti je usoda dejansko dala še eno priložnost. Zato je ne smeš objokovati, moraš biti hvaležen zanjo.

Vaša izkušnja je malo drugačna.

Gal: Pri meni je šlo za redko zadevo, ki se dogaja res starim ljudem, zato niti nismo vedeli, kaj me v resnici čaka. Star sem bil 13 let, ko sem šel spat kot zdrav fant in se zbudil od pasu navzdol hrom. To se je odvijalo aprila leta 2002. Nenadoma sem se znašel na vozičku z diagnozo infarkt hrbtenjače.

Kreativnost moje fizioterapevtke me je pripeljala do tega, da sem se naučil svoje krče izkoriščati v korist hoje s pomočjo hodulj. Tudi na faksu se trudim hoditi, drugače bi me morali nositi, ker žal nimamo prilagoditev. Na to, da bi me moral nekdo nositi, sem zares alergičen, če res ni nujno, tega ne dovolim. Z veliko truda to kondicijo ohranjam, prav tako sem se z veliko volje znebil tudi plenic.

Kako ste se vi kot najstnik soočali z resnico?

Gal: Nisem bil še v resni puberteti, bil pa sem navajen samostojnosti in odgovornosti. Treniral sem atletiko, hodil na tuje jezike v Pionirski dom in kot vsak običajen najstnik sem bil tudi športnik.

Prva najhujša stvar zame je bilo spoznanje, da je konec atletike in učenja jezikov, saj v Pionirskem domu še danes ni urejenega dostopa za vozičke. Naslednja stvar pa je ta odvisnost, ko te prhajo starši in nosiš plenice – v bistvu si dojenček. To je res hudo. Takrat si še nisem znal predstavljati, kaj vse bom še potreboval.

Kaj pa samopodoba?

Gal: Samopodobo sem si dvigoval do konca osnovne šole, do gimnazije, vse dokler se nisem lotil novega športa – smučanja na monoskiju. Prvi rezultati, treningi s smučarsko reprezentanco, prve paraolimpijske igre v Torinu leta 2005, čeprav le kot predtekmovalec.

No, leta 2010 pa sem bil edini slovenski udeleženec na paraolimpijadi na igrah v Vancouvru, kjer sem zasedel peto mesto. Zdaj že tretjo sezono ločeno od slovenske reprezentance treniram v Koloradu. Imam osebna sponzorja Zavarovalnico Triglav in Elan, drugo pa je prek kluba z namenom promocije tečajev – SK Albatros, za kar sem zelo hvaležen …

Kakšna Nina ste bili pred nesrečo? Tudi tako pozitivna in motivirana za življenje?

Nina: Nina pred nesrečo je bila precej drugačna. Moram reči, da se v tej novi 'koži' veliko bolje počutim. Veliko bolj pozitivna sem in veliko raje živim. Prej sem se vrtela v začaranem krogu stalnega nezadovoljstva. Od življenja sem pričakovala preveč. Čakala sem na bog ve kaj, da bi bila končno zadovoljna in srečna.

Nisem videla vsega lepega, kar je bilo že ves čas pred mojim nosom, vsak dan v majhnih vsakodnevnih radostih. Kot da sem prej pričakovala, da mi mora v naročje pasti nekaj nezemeljskega, fantastičnega, nekaj, kar najverjetneje sploh ne obstaja. Zato sem brzela v smeri večnega nezadovoljstva brez pravega cilja. Naj se sliši še tako čudno, ampak nesreča mi je rešila življenje.

Osrečujejo me drobne iskrice, ki so se prej zdele samoumevne ali nevidne. Vsak dan imam veliko razlogov za dobro voljo in srečo. Ko te enkrat neskončno osreči to, da lahko prvič zadihaš brez respiratorja, da spet poveš z besedami, kje te tišči, da se lahko sam popraskaš, da si lahko sam umiješ zobe, da lahko objameš tistega, ki ga imaš rad, da lahko sam napičiš krompir in ga neseš v usta, da si sam obuješ nogavico, da lahko plešeš ... Potem imaš res nešteto razlogov za pozitivizem.

Ali je humor tisti, s katerim premagujeta vse te male zadrege? Tudi na svoj račun?

Nina: Humor pri vsem tem je vsekakor najlažji način za premagovanje zadreg in zadregic ... Ko ti vse leti iz rok, ko se prekucneš, ko padeš, ker ti odpovejo roke, ko ti izza kavbojk na dan pokukajo plenice.

S čim vas je Gal tako prevzel?

Nina: Pri Galu mi je neskončno všeč njegov pozitivizem. Ogromno se smejiva, všeč so mi njegova vztrajnost (brez tega midva ne bi bila takšna), odločnost, pozornost, iskrenost ... Zaradi tega mu popolnoma zaupam. Ni človek, ki bi igral, prikrival ali drugače izkrivljal resnico.

Všeč mi je, kako mojstrsko me vodi mimo vseh pomislekov, strahov in skrbi, ki jih imam. Nikoli na silo, vedno tako, da še sama ne vem, kdaj sem mimo. Zaljubljena sem v njegove možgane, Gal je zelo inteligenten in neskončno razgledan človek. Je zelo radoveden in ves čas žejen informacij, zato ni stvari, ki bi mu bila tuja. Prava zakladnica znanja je.

Kadar pa je vendarle nekaj novo zanj, vso energijo usmeri v to, da stvar razišče. Ob njem se počutim varno. Če me kaj plaši, če se v določeni situaciji ne znajdem, mi on odpira vrata in mi pomaga naprej. Neskončno mi je tudi všeč, ker je strašno vsestranski, veliko stvari počne, še več ga zanima, ima ogromno talentov in privlačnih ciljev, ki so – sem prepričana – vsi dosegljivi. Res je krasen človek.

In s čim vas je Nina tako očarala?

Gal: Nina me je začarala s svojim smislom za humor, zagnanostjo in neskončno voljo do življenja. Da je izjemna tudi njena zunanjost, pa tako ali tako ni treba izgubljati besed. Poroka za naju ni življenjskega pomena, je pa lep dogodek za veselje z družinskimi člani in bližnjimi prijatelji. Za zdaj konkretnih načrtov za poroko nimava, a je v prihodnosti ne izključujeva.

Kako sta se soočala s situacijo, življenjem, prihodnostjo v dvoje, strahovi …?

Gal: Zanimivo, da se je največ teh debat odprlo in načelo prek klepetalnice oziroma Skypa, ko sem bil v Ameriki. Največ sva drug o drugem odkrivala prav tedaj. Pa o sebi prav tako.

Nina: To so bili neskončni pogovori, ki so včasih, vsaj zame, še lažji, kot če bi govorila v živo. Takrat sva si postavila ogromno ciljev, ugotovila sva, da imam veliko novih želja, da naju je ta razdalja še bolj povezala, postavila sva temelje zveze.

Na začetku, kmalu po nesreči, sem imela celo pomisleke glede svoje starosti. Pred nesrečo sem imela partnerja, vendar je bilo njemu pretežko … Ni mogel gledati plenic, katetra in podobnega.

Takrat si nove zveze res nisem želela, preprosto se nisem počutila kot ženska, v sebi sem morala odkriti neko novo dekle, novo žensko, si postaviti kriterije. Sploh pomislila nisem, da bi karkoli imela s kakšnim fantom. Sama s seboj sem bila nezadovoljna, niti vedela nisem, kje sem.

Najprej sem si morala dovoliti, da se komu odprem in koga spustim tako blizu v svoj intimni prostor. To res ni bilo lahko, ampak me je Gal do sem pripeljal tako previdno in spontano, da tega nisem niti opazila.

Gal je tipičen primer fanta, ki se mu je zgodila težka preizkušnja v zgodnjih letih mladosti in taki otroci veliko hitreje odrastejo in na življenje gledajo drugače. To mi je bilo res v veliko pomoč. Zelo mi je pomagal postaviti se na prave tire in hitro pospraviti podstrešje. Ta razlika v letih, 12 let sem starejša od njega, je med nama popolnoma zabrisana. Zlasti v pogledu na najino skupno življenje. Med nama praktično ni razlike.

Gal: Priznam, ko sem spoznal Nino, sem bil osredotočen le na dekleta brez vozička in sem imel pomisleke glede najine zveze. Ni lahko. Zavedal sem se, da je vse še dvakrat ali trikrat težje. Kajti so situacije, ko ji ne morem pomagati, čeprav bi to srčno želel. Z vso odgovornostjo do nje in sebe sva se pogovorila tudi o takšnih tehničnih zadevah.

Kako negujeta svojo zvezo?

Nina: Zelo pomembna, da se krepi in gradi zveza, je odprta komunikacija, pa naj se sliši še tako čudno. Če tega pri naju ne bi bilo, se Galu zagotovo ne bi tako predala in mu zaupala. To je res pomembno. Prav tako pa tudi podpora, spoštovanje in da mi je mentalni izziv. Predvsem pa, da je enakovreden sopotnik.

Gal: Nikoli nisva razmišljala o ljubosumju, popolnoma si zaupava. To je res lažje. Super mi je, da gre Nina lahko tudi sama na druženja s svojimi prijatelji, isto velja zame. Ta prostor si dajeva in tako bo tudi ostalo.

Videti je, da Gal v svoji vlogi ob vas zelo uživa.

Nina: Gal mi je res v veliko pomoč. Na začetku mi je bilo neprijetno, ker največji del fizičnih opravil opravlja on, česar nisem vajena. Seveda poskušam čim več narediti sama. Pri veliko stvareh pa potrebujem pomoč. Pomaga mi obleči se, me presedati, ponoči mi pomaga, da se obrnem.

Vse, kar zahteva spretnost in natančnost, je njegova domena. Res je požrtvovalen, najlepše pri vsem tem pa je, da je res srečen, ko lahko pomaga, in pomaga mi z veseljem. Nič mu ni težko. Uživa v tem, da se njegova Nina dobro počuti. On je moji roki in nogi!

Kako se vidita čez deset let?

Nina: Jaz ne vem, ali bo to čez deset let ali dve leti, ampak jaz naju vidim kot neko enoto, po možnosti z eno malo širšo družinico, ne samo v dvoje in pes, ampak si želiva ustvariti življenje po svoji meri. Otroci so ob Galu popolnoma izvedljivi. Ob njem se počutim varno in vse je možno.

Napisala: Marija Kač, fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja