Moja preobrazba s hrano

Ko sem se pred več kot 10 leti srečal z rajsko hrano, si niti predstavljati nisem mogel, kam me bo to pripeljalo. Imel sem "urejeno" življenje. Dobro državno službo, kjer se nisem ravno pretegnil od dela, in niti ne tako slabo plačo, punco, ki me je imela rada in jaz njo prav tako; živela sva prav "srečno" življenje v sicer najetem, a prijetnem stanovanju v umirjeni okolici, imela svoj avto, se zabavala, hodila na počitnice … Življenje "po knjigi", kot so nas učili, da mora biti. Na opis in prvi pogled pravljica, kajne? Hm … Ali res?

Danes vem, da obstajajo ravni, področja v umu, kjer si trenutno s svojo pozornostjo in tvoja pozornost odseva tvojo realnost. Z mislimi, verovanji in prepričanji izbiramo svojo "realnost". In zame v tistem času in v tistem zornem kotu pogleda na življenje je bila to ta realnost; da mi nič ne manjka in da je vse 'fajn'.

Nato pa nekega dne nisem mogel več ignorirati svojih notranjih občutkov, ki so rinili na površino, občutkov, ki so kričali po spremembi in ki sem jih vztrajno z močjo volje nezavedno več let potiskal nazaj, občutkov, ki so me "silili", da vidim širšo sliko, ne le sliko nevednega, plehkega, površinskega užitkarstva in navidezne varnosti, ki sem je bil deležen. Zbral sem pogum in se postavil pred ogledalo. Nato sem se RESNIČNO pogledal in … otrpnil. V mene so zrle žalostne, neizpolnjene, zabuhle oči. Opazovale so 106 kg težko, utrujeno, okorno telo v lasti 29-letnega moškega, ki deluje in je videti vsaj 15 let starejši. In zadelo me je! To vendar NISEM jaz! Ne morem biti jaz. Ne želim biti takšen!

Želim si biti vitek, mladosten, igriv, radosten, vesel, z zdravim, prožnim, čvrstim telesom, v katerem se bom počutil dobro. Želim si čist, jasen, umirjen in odprt um, um, ki je moj prijatelj, moj zaveznik, um, ki mi pomaga živeti v tem sistemu, tej civilizaciji, v tem svetu. Želim si doživljati in čutiti življenje z vsemi svojimi čuti. Želim uravnotežena čustva, ki se na harmoničen, kreativen, zabaven način izražajo v svetu. Želim si odločen, pogumen, a hkrati otroško igriv, iskriv, radosten duh. Želim si BITI. Tukaj in zdaj. Polno prisoten. Želim si – POLNO ŽIVETI. Ta trenutek zavedanja je bil ključen za vse moje kasnejše spremembe v življenju, ki pa so, kot po nekem pravilu, bile vedno le na boljše. In začelo se je s – HRANO.

Poslušajte, prijatelji. Jaz sem bik. In to dvojni, tudi v ascendentu. Za vse, ki se ne spoznamo na astrologijo, v prevodu pomeni, da sem uživač. Uživač v življenju. In eden od mojih pomembnejših užitkov je prav gotovo tudi hrana. Jedel sem vse. Bolje rečeno, užival sem v vsaki hrani. Ni je bilo hrane na mojem jedilniku, ki je ne bi s tekom pojedel, vendar so bile moja največja ljubezen pica in jedi iz testa. Lepo zapečeno testo iz krušne peči, vonj po siru in pršutu … mmmm. Nikakor si nisem mogel predstavljati življenja brez kruha. Ali sira. Ali piva. Vendar pa sem se po teh obilnih obrokih počutil težkega, utrujenega, zaspanega … Sitega in zadovoljnega že, a vendar zaspanega, otopelega. In več kot enkrat se mi je tudi zgodilo, da sem se zelo najedel in bil kljub vsemu nekako nezadovoljen, nepotešen. Pojavil se je močan občutek, da mi še nekaj manjka. Takrat sem ponavadi planil še po kakšni sladici in za nekaj časa imel mir.

Vendar pa so bili vse pogostejši občutki, ko me niti sladica na koncu obilnega obroka ni več zadovoljila. Kljub polnemu želodcu in obilnemu trebuhu sem še vedno imel občutek, da sem lačen. Nisem vedel zakaj. Ni bilo logično, saj sem se pošteno najedel. Mislil sem, da tako pač je; da le hranim in polnim kakšno čustveno luknjo. Sedaj razumem in vem, da je moje telo kljub obilici hrane stradalo. In to iz preprostega razloga, ker kljub hrani, ki mi je prijala v ustih, telo ni dobilo niti približno vseh sestavin za optimalno delovanje. Za RESNIČNO dobro počutje. Danes, ko uživam v rajski, živi hrani, je tudi moje telo živo, mladostno, elastično, čvrsto. Moj um je jasen, odprt, bister. Čustva in duh tako razigrana kot umirjena. V svojem 46. letu lahko mirno izjavim, da se večinoma počutim izvrstno in da lahko počnem stvari, ki jih pri 25 letih nisem mogel.

In če mogoče za primerjavo pogledamo še mojo fotografijo na naslovnici iz leta 1995 in tisto iz leta 2011, se najverjetneje vsi strinjamo, da je razlika očitna. Marsikdo  bo najverjetneje pomislil, da to ne more biti ena in ista oseba. In tudi ni! Oboje sem seveda jaz, vendar verjemite mi, sprememba ni le v kilogramih in skladnejšem, naravnejšem telesu. Osebno sem doživel in še doživljam preobrazbe in spremembe na vseh življenjskih področjih. Verjetno se vam bodo pojavila tudi vprašanja, kot so "Le kako je to možno?'', ''Le kako mu je uspelo?'', ''V čem je njegova skrivnost?"  Ali pa "On je verjetno nekaj posebnega. Ima fantastično voljo in odločnost. Meni prav gotovo ne bi uspelo." In podobno. A vendar je resnica zelo enostavna, prav tako kot so enostavne vse velike stvari. In eden od možnih odgovorov na vsa vaša vprašanja, ki se vam trenutno pletejo v glavi, je DETOX Z RAJSKO HRANO.

Kaj pa je pravzaprav rajska hrana, živa hrana?

Naše telo in s tem naše celice za svoje optimalno delovanje potrebujejo ENCIME. Encimi so katalizatorji, ki sodelujejo pri čisto vseh procesih in operacijah, ki se dogajajo v našem telesu brez naše možganske kontrole. Tako encimi sodelujejo kot nekakšni nadzorniki tudi v procesu prebave in presnove hrane, o tem pa ponavadi ne vemo skoraj ničesar. Pravzaprav niti ni potrebno, da bi vedeli, kajti vsi procesi in operacije se dogajajo sami, brez našega vedenja, brez naše kontrole. Saj veste, potem ko smo zaužili oz. pojedli hrano, se ne ubadamo pretirano, kaj se bo zgodilo potem. Dokler nas telo ne opomni, da bi bilo dobro iti na stranišče, ker v nasprotnem primeru bi bilo za nas in okolico veliko bolj, no, dajmo reči, smrdeče in neprijetno, niti ne pomislimo več na hrano, ki smo jo vnesli v telo. Ni nam treba misliti o procesu prebave in ni nam treba misliti o procesu presnove, ko naše telo vsrkava  in vgrajuje sestavine v svoje celice, v svoj organizem.

Naš fantastičen biološki ustroj, naš izvrstni samodejni, samopopravljivi in samoobnovljivi mehanizem v telesu poskrbi za vse ostalo. Vendar pa, da bi vse sestavine, minerali in vitamini prišli na pravo destinacijo in s tem služili svojemu namenu, potrebujemo encime. In to ŽIVE encime. Veste, encimi so zelo občutljive sorte. Pri segrevanju na 48 stopinj Celzija se zelo ulenijo, pri 54 stopinjah se ustavijo in pri vseh višjih temperaturah od te se ne gibljejo več. MRTVI SO. In ker je tako zaužita hrana, ki je bila toplotno obdelana nad 54 stopinjami Celzija (po domače povedano, KUHANA hrana), redno na našem jedilniku, imamo v telesu MRTVE encime, ki niso več sposobni opravljati svojega dela. Tako imate čez nekaj časa v telesu vagone in vagone hrane brez nadzornikov, ki bi jo pravilno razporedili po celotnem telesu. In ker imamo ponavadi vsaj tri obroke hrane dnevno in jemo večinoma prav vsak dan, nam po nekaj letih takšnega načina prehranjevanja telo v obupu, ker je brez ŽIVIH nadzornikov, začne kazati različne znake, da nekaj ni v redu, in začne vso to nepredelano, neuporabno, zdaj že zelo toksično hrano, ki se je spremenila v strupe, shranjevati na različna področja v telesu, kot so debelo črevo, trebuh, stegna …

A vedite, da telo vse vedno počne le v najboljšem namenu, da nas zaščiti, da nam vsi ti strupi, ki se niso pravočasno izločili po naravni poti iz telesa skozi kožo in ostale organe izločanja, ne škodujejo preveč – v stalnem upanju, da se bodo končno pojavili ŽIVI nadzorniki, živi encimi in spet opravljali svoje delo, za katerega so ustvarjeni. A živih nadzornikov ni in ni, dokler v naše telo ne začnemo vnašati ŽIVE hrane, RAJSKE HRANE. Hrane, ki je iz mojega zornega kota opazovanja in izkušenj najkvalitetnejše gorivo za naše celice, najprimernejše gorivo za naše telo.

Emmanuel, www.re-lifeholisticretreat.com

Avtor članka je soavtor programa 1. aktivnega DETOX vikenda v Dolenjskih toplicah

se nadaljuje ...

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel