Marko Pogačnik: Naravi ne vračamo, kar potrebuje

Ustvarjalni navdih so iskali v poljedelstvu, skupnosti, organski ekonomiji in celostnem načinu življenja. Nadaljeval je sam z družino in začel z geomantijo – zdravljenjem zemlje, prostora in pokrajine.

Marko ne ustvarja le sam, ampak tudi s sodelavkami in sodelavci iz društva VITAAA (življenje na potenco!). V okviru tega društva vodita s hčerko Ajro Pogačnik šolo geomantije in osebnega razvoja. Tako izšolata ljudi, s katerimi Marko razvija projekte, kot je tisti na meji med Hrvaško in Slovenijo na Kolpi ali pred tem na tromeji med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko na lendavskem področju. Tako nastaja geokultura – kultura povezanosti z zemljo.

Verjetno ste si morali pomagati še z marsikaterimi novimi znanji in raziskavami, da ste razvili nastajajočo umetnost in kulturo povezanosti z zemljo?

Na deželo smo prišli z navdušenjem, ampak potem smo videli, da ni tako preprosto. Morali smo se korenito spremeniti, če smo hoteli vzpostaviti stike z nevidnimi svetovi narave, kot smo si želeli. Gre za inteligenco narave, kjer se ne da nič 'šušmariti', ampak je možen samo odnos od srca do srca.

Tukaj nimamo opravka z razumsko inteligenco, s katero se da manipulirati, temveč z vilinskim svetom, ki lahko obstaja samo v pogojih čistega namena. Da dobiš prvinski stik z njim, se moraš tudi sam prečistiti in zares usidrati v samem sebi.

Ste črpali iz naše kulturne dediščine in mitologije?

Mitologija s pravljičnim jezikom je že eden izmed načinov, ki je zvest inteligenci narave in vilinskemu svetu. Naši predniki so ga izumili, da bi lahko razvili pogovor s svetom, ki je čisto drugačne narave od našega. Danes uporabljamo znanstveni jezik, ki je bolj suh. Na srečo sem umetnik in znam uporabljati tudi bolj imaginaren jezik, podoben pravljičnemu. Ni pa to pravljično v smislu, da ni resnično, temveč je resničnost tako čudovita, da je pravljična.

Kaj pa jezik civiliziranih ljudi?

Civilizirani ljudje smo se preveč osredotočili na razum. Razum je tisto, kar pripada samo človeku, narava ga ne pozna. Razum je dar, katerega naj bi človek prinašal naravi kot nadgradnjo njene inteligence. Inteligenca narave pa je čustvena, intuitivno zaznavna, senzibilna. V igri so kvalitete, ki smo jih ljudje v veliki meri izgubili s tem, ko smo se oprijeli razumskosti.

Z razumskostjo ni nič narobe, samo morali bi jo vključiti v večjo kozmično celoto, katere temelj je občutljivost. Se pravi, da gre bolj za ženske kvalitete, s pomočjo katerih človek lahko občuti božanskost življenja, neskončnost, vilinski svet, čustvena valovanja ...

Smo naravno ravnovesje porušili s tem, da naravi več ali manj jemljemo?

Če nimamo temeljnega odnosa do narave, se pravi, da se ne znamo z naravo pogovoriti, jo začnemo jemati kot objekt, predmet in ta predmet uporabljamo ter izkoriščamo. V naravi pa vedno vse kroži. Naravi ne vračamo več, kar potrebuje. Potrebuje našo pozornost, našo ljubezen, potrebuje nas, ker mi lahko naredimo marsikaj, česar ona sama ni mogla razviti.

Gre za našo ustvarjalnost, kar znamo ljudje narediti iz lesa ali iz kamna, narava lahko naredi samo v sodelovanju z nami. Mi smo se takšnemu cikličnemu sodelovanju z naravo odtujili. Kar vzamemo si, kar hočemo, in nič ne vračamo. Tu ni kroženja. Narava potrebuje cikluse in ravnovesje, za kar smo nehali skrbeti. Zato smo zašli v hude težave.

Poznate način, kako ponovno vzpostavit ravnovesje in pomagati naravi?

Trudim se razviti modele ponovnega soustvarjanja z naravo. Lotil sem se nekaterih situacij, ki najbolj bodejo v oči. Ukvarjal sem se s travmami nekdanjih bojišč, kot je Soška fronta, zadnja vojna na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa z ekološkimi problemi, ki jih povzroča gradnja avtocest ... Da navedem primer. Ravnokar je bil postavljen 'akupunkturni' kamen ob hitri cesti skozi Vipavsko dolino, in sicer nad vasjo Podnanos. Tam obstaja pomembna energijska točka Nanosa, kjer ta mogočna gora komunicira z Vipavsko dolino.

Gore so kot nekakšni kristali, ki zbirajo energijo vesolja, jo predelajo in širijo v prostor, da omogočajo življenje. Že pred leti me je povabil župan Vipave, da še pred gradnjo pregledam traso hitre ceste, če ne bo kje prišla v nevaren konflikt z naravo. Identificiral sem tak kraj in zdaj, ko je gradnja končana, tam po naročilu občine Vipava postavil 'litopunkturni' kamen. Ta kamen je postavljen na akupunkturno točko prostora in ima vklesano znamenje – kozmogram – ki govori v jeziku narave.

Ste vi razvili svoj jezik komuniciranja z naravo?

Narava uporablja slikovni jezik, izraža se z liki, ne uporablja verbalnega jezika kot mi. Da bi lahko pomagal določenemu kraju, kjer je porušeno ravnovesje in je pretok energije posledično blokiran, sem izumil poseben jezik. Prek kozmograma kraj nagovorim in ga spomnim na njegovo izvirno funkcijo tako, da kraj to funkcijo lahko obnovi.

Najprej grem nazaj v spomin prostora tako, da rekonstruiram, kaj je bila izvirna vloga tega prostora in poskušam to vlogo ponovno oživeti, narava pa se potem obnovi sama. Deluje podobno kot pri homeopatiji, ko se telesu dajo določene informacije, da se izgubljene funkcije ponovno vzpostavijo.

Kako pridete do kozmogramov?

Poglabljam se v dani kraj. Naučim se tako rekoč govoriti jezik tistega kraja tako, da lahko jaz razumem njegova sporočila in da me on lahko dojema. Na osnovi teh spoznanj oblikujem kozmogram na način, kot da govori narava sama.

Imajo ljudje kdaj ciničen odnos do vašega načina dela?

Vedno se pričakujejo dokazi. Tu pa imamo opravka z umetniškim delom in umetniško delo ne potrebuje dokaza za svojo resničnost. Takšno delo ni racionalne narave, kakor ima tudi življenje določene razsežnosti, ki niso racionalne. Jaz delam prav s temi razsežnostmi. Težava je, da ko začnemo zaznavati svet izključno razumsko, se ta zoži samo na tisto dimenzijo, ki je dosegljiva razumu, s tem pa je večina življenjskih svetov izključena.

Zato se trudim razviti večdimenzionalno sliko sveta, da bi ljudje dovolili tistim bolj občutljivim energijskim nivojem, da polno zaživijo in mi z njimi. Življenje začne umirati, če ga poskušamo zriniti v kletko izključne razumskosti. Hkrati zgubljamo neverjetne potenciale, ki jih hrani življenje na tako imenovani bioenergijski ali eterični ravni.

Posledica je, da moramo elektriko na silo 'vleči' iz rek, hkrati pa živimo sredi gigantskega energijskega organizma, do katerega nimamo nobenega odnosa. Sploh ne pomislimo na to, da smo pred 200 leti mislili isto o elektriki. Da je ezoterična zadeva kot neka magija, danes pa je najbolj normalna stvar. Tudi v tem primeru menim, da odkrivamo prihodnost, ki se danes zdi še popolnoma nerazumna. Prepričan sem, da bo tehnologija bodočnosti temeljila na komunikaciji oziroma na ljubečem dialogu z inteligenco Zemlje, narave in vesolja.

Kako recimo?

Vzemimo za primer pregrevanje ozračja in z njim povezano nevarnost uničenja življenja na Zemlji. Zadnjih deset let raziskujem pota, ki jih je ubrala inteligenca Zemlje, da bi prebrodila krizo. Zemlja ima v svoji notranjosti shranjene energijske sisteme, s katerimi lahko obvlada tako izzivov polno situacijo.

Na zalogi ima energijske sisteme, s katerimi lahko spreminja frekvence, na katerih niha realnost. Tako lahko življenje 'preseli' na druge ravni bivanja ter se tako 'umakne' nevarnosti uničenja življenja. Ker o tem ljudje nočemo ničesar vedeti, je Zemlja prisiljena narediti te rešilne korake sama. Mi se pri tem ne čutimo udeleženi in se nam zato zdi, da so kot posledica efekta tople grede katastrofe v naravi neizbežne. Zemlja je večdimenzionalna, mi pa tega ne zaznavamo in sami sebe priklepamo na tisto raven bivanja, ki se ruši. Žagamo si vejo, na kateri sedimo.

Imajo kozmogrami razen zdravilnosti tudi umetniško sporočilo?

Moje delo je v svojem bistvu umetniške narave. Vendar sem se že v začetku odločil, da grem s svojo umetnostjo ven v življenje. Sicer včasih z veseljem razstavljam v galerijah, ampak sem se že v 60. letih z gibanjem OHO potrudil, da se umetnost pripelje iz galerij v življenje, v naravo in na ulice, da umetnost spet postane del vsakdanjika.

Galerije so pomembne, ker je umetnost z njimi dobila svoj avtonomni prostor. Ni več dekla za vse. Vendar danes opazujemo, kako se umetnost izprazni, če ne najde svoje neposredne vloge v življenju.

A ni ravno moderna umetnost ljudem postala nedostopna?

Je, postala je nekaj, kar je namenjeno kulturni eliti. Jaz temu nasprotno trdim, da ima vsak človek kreativne sposobnosti, in kogar veseli, učim nove oblike dojemanja sveta, celo oblikovanje kozmogramov in njihovo klesanje v kamnu. Potem lahko ljudje ustvarjajo zase, za svoj vrt ali pa v sodelovanju z mano razvijajo projekte za dobro življenja doma in po svetu. Tako se vedno več ljudi vključuje v ustvarjalno dejavnost, posvečeno preobrazbi odtujenega sveta. Umetnost spet postaja vsakdanja umetnost življenja.

Verjetno niste več sami, glede na šole, predavanja in delavnice, ki jih vodite v širnem svetu?

Ja, v ta namen sem v raznih deželah sveta skupaj s sodelavci razvil posebne šole, denimo v Sloveniji, Nemčiji, Švici, na Švedskem, v Združenih državah … Dobro stran socialne in ekonomske krize vidim v tem, da se ljudje začno zavedati, da je treba najti alternativna pota, da živeti na star način kmalu ne bo več mogoče. Zaradi tega so ljudje tudi bolj odprti za nove poglede na življenje.

Narava ima sposobnost, da nam nastavi ogledalo, ne more pa nas prijeti za roko in peljati po poti, ki bi bila smiselna. Zna pa človeka povleči za lase! Kar naprej delam z ljudmi po svetu, neposredno v obliki delavnic. S prebivalci mest se odpravim h krajem, zaznamovanim z blokadami, in skupaj sodelujemo pri zdravljenju prostora. Ti ljudje potem sami nadaljujejo v malih skupinah, varujejo svoja mesta. Tako zmeraj več ljudi dobi izkušnjo, da obstajajo tudi druge razsežnosti bivanja, ki so pomembne za življenje.

Kako lahko mi prispevamo k ravnovesju narave?

Predvsem z osebnimi spremembami. Ljudje smo del narave in Zemlje. To, kar se dogaja z nami osebno, se zgodi tudi Zemlji. Zemlja nas doživlja kot del sebe, in če se mi spremenimo, to pomeni, da sta se spremenila tudi Zemlja in vesolje kot celota. Spremenimo se lahko tako, da postanemo to, kar v resnici smo: da poslušamo svoj notranji glas, intuicijo, svoje srce.

Za srce pa smo nedavno izvedeli od znanstvenikov, da ima celo svoje lastne možgane – srčno inteligenco. Lahko smo pozorni na to, kar nam zemlja in narava osebno govorita. Da smo se včasih pripravljeni ustaviti in začutiti kakšno posebno drevo, ker to da povratno informacijo Zemlji, da se ljudje zanimamo za njena bitja na globinski način. S tem se gradi odnos zaupanja z Zemljo in s tem možnost bodočega sodelovanja.

Druga stopnja že zahteva nekaj šolanja, da ponovno razvijemo svojo ­občutljivost za druge razsežnost. Da se izvijemo iz razumske kletke. Človek kot celota je organ zaznavanja, ker zaznavamo s hrbtom, rokami, podplati ... Občutki so kot nekakšno energijsko polje, kot avra okrog nas, in z občutki ves čas tipamo v prostor, samo da temu ne posvečamo nobene pozornosti.

Razum občutenje prostora in bitij enostavno odpiše kot nesmiselno, če pa smo pozorni nanje, se komunikacija med človekom in naravo ponovno začne. Nadaljnja stopnja sodelovanja z naravo so pravilne odločitve, kje bomo kaj gradili ali ne bomo gradili, kako bomo delali s svojim vrtom, kakšne tehnologije bomo uporabljali …

 

Suzana Golubov Foto: Goran Antley

vir: Lisa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja