Lila Prap: "Delam za otroke, ker še niso pokvarjeni, ker so še čiste tabule rase... "

10. 3. 2012
Deli

"... potem jih pa odrasli napolnijo s svojo navlako." Z izumi, ilustracijami Lile Prap – Lilijane Praprotnik Zupančič se ukvarja veliko ljudi: od založnikov, urednikov, vzgojiteljev, učiteljev do trgovcev, medtem ko je ona pod pritiskom in v večnem 'lovu' za novimi izumi, idejami, ilustracijami in pravljicami, ki jih vsaka dežela potrebuje.

Morda je pa le imela malo več sreče z Japonci, ki niso vedeli, da riše z obema rokama, zato ji niso postavili še hujše norme.

Raje stvari poenostavljate ali spadate med tiste, ki komplicirajo?

Lila: Že samo življenje se mi komplicira, tako da poskušam čim manj komplicirati, a se mi zmeraj kaj naplete in nikoli nisem na čistem. Ko že mislim, da je vse v redu, me že nekaj nekje butne.

Se strinjate, da so tudi vaši liki preprosti?

Lila: Iščem osnovne oblike. Vsak ima svoj stil. Meni je všeč, da je toliko različnih stilov. Navsezadnje vsak stil ustreza drugi literaturi. S svojimi preprostimi liki se ne morem pojaviti v romantični pravljici, bolj so primerni za humor, nekateri pa rišejo bolj pravljično.

Želite povedati, da niste romantični?

Lila: Sem, rada berem romantične zgodbe in gledam romantične filme, rišem pa bolj preproste like. Sicer so več na sporedu kriminalke, grozljivke, srhljivke, trilerji ali kriminalne drame. Zelo malo je normalnih filmov, v katerih nobenega ne ubijejo.

Mar ni tudi življenje postalo bolj napeto, stresno, nepredvidljivo …?

Lila: Kaj pa vem, lahko postane še huje. Umetniki vedno zaznavajo kakšne stvari. Nekje sem brala, da je kaditi prepovedal Hitler pred vojno. S tem so testirali, koliko lahko ukazujejo ljudem. Če se niso zaradi tega razburili, so jim lahko prepovedali še marsikaj drugega. Tako sem vsaj brala in menda Avstrijci tudi zaradi tega niso sprejeli kadilskega zakona.

Tudi vam se je življenje zanimivo obrnilo, glede na to, da ste po izobrazbi arhitektka in ste počeli marsikaj, preden ste se lotili ilustracij. Celo poučevali ste …

Lila: Iskala sem delo, za katero bom plačana. Ugotovila sem, da nekatera niso bila zame. Misliš si recimo, da je učiti dobro, pa moraš imeti avtoriteto. Učenci te razkrijejo v eni sekundi, te kar skenirajo in potem si pečen za vse leto. Ko poveš en vic, da se sprostijo, je konec. Za vsako delo moraš biti rojen.

Medtem ko imajo eni srečo, da zelo zgodaj vedo, kaj bodo počeli, se eni iščejo vse življenje.

Lila: Ravno zdaj bosta dve prijateljici pri 50 letih, ki se še nista umetniško izživeli, prišli k mojemu možu na likovni tečaj.

S čim se vaš mož ukvarja?

Lila: Mož v psihiatrični bolnišnici Vojnik opravlja terapijo s pomočjo umetnosti.

Je risanje za vas terapija?

Lila: Ne, to je moje delo. Ko rišem, mi je sicer dobro, ker imam možgane na paši. Ko pa je bilo preveč možganov na paši, sem se morala začeti učiti japonščino. Možgani ti malo zakrnijo, če le rišeš, moraš nekaj spremeniti.

Potrebujete spremembe?

Lila: To, kar zdaj delam, delam najdlje, že kakšnih 20 let. Je pa tako, da moram sama sebi dajati delo, vendar mora za to delo nekdo biti pripravljen plačati. Po vsaki knjigi, ki jo končam, sem pravzaprav na istem kot brezposelni, dokler ne dobim ponovno nove ideje.

Ste po vsakem koncu projekta žalostni?

Lila: V bistvu sem malo zgubljena, vprašam se: Kaj pa zdaj? Vsake toliko časa si rečem: Kako dobro bi bilo biti v službi in dobivati plačo. Če ne dobim ideje, sem izgubljena.

Ste zaradi tega pod pritiskom?

Lila: Počasi ti to začne iti malo na živce. Sem edina mašina v svoji proizvodnji in nihče drug mi ne more pomagati. Ne morem zaposliti nekoga, da bi mi pomagal.

Zdaj poskušam angažirati agenta, če mi bo kaj uspelo. Naša zakonodaja za umetnike je tako zavozlana, da v bistvu preživiš skoraj pol časa s papirji. Zdaj sem registrirana kot zavod, ker kot svobodni umetnik kar naprej padaš v različne kategorije in za tri mesece vnaprej ne veš, kako bo.

Za nekatere knjige ne dobiš honorarja takoj, ampak jih pozneje več naenkrat in padeš v kategorijo, ki se jo pozneje zlepa ne moreš znebiti.

Za umetnike so ti zakoni grozljivi, ker ne razumejo njihovega dela. Honorar je plod 20-letnega dela. Ni kot bi polagal ploščice v kopalnici, računal in šel naprej. V tem pogledu je zakonodaja res grozljiva.

Ste svetovno znani, predvsem vaši liki, pa vendar ste v finančni stiski?

Lila: Davke moraš plačevati, tudi če ničesar ne zaslužiš. Saj če se znajdeš, še nekako gre, če pa ne, plačuješ kot osel.

Sploh potrebujemo ustvarjalce?

Lila: Po komentarjih, ki jih berem pod raznimi časopisnimi članki, je mogoče sklepati, da je, kar se kulture tiče, veliko ljudem dovolj, da gredo v Špar in si kupijo plastičen paradižnik iz Nizozemske pa kitajsko oblekico po zadnji modi, ustvarjalcem pa bi dali krampe in lopate v roke, da bi bili bolj koristni …

Se vam zdi, da nismo tolerantni in razumevajoči?

Lila: Kolikor ljudi osebno poznam, so vsi dobri. Ne vem pa, kdo piše te komentarje.

Kakšen občutek imate glede odnosa do kulture?

Lila: 8. februarja se z njo vsi hvalijo, da bi pa uradniki uredili zakonodajo ali da bi sploh vedeli, kaj umetniki delajo, kakšen poklic je to, tega pa ni. Navsezadnje bi lahko vsa dela prevedli, tujci že tako vse delajo, zakaj bi še mi?

Kako se poslovite od starih junakov, ko se lotevate nove knjige?

Lila: Saj gre za dolgotrajen proces. Ko jih narišeš, jih daš skenirati. Običajno mi vzamejo pol knjige, še preden je dokončana, ker jo dajo na sejem. Ko vse narišem, uredim skene in jih oblikujem na računalniku.

Pri 'zakajih' so zraven še strokovnjaki s posameznih področij, potem pa pridejo na vrsto še lektorji. Vedno mi črtajo kakšno besedo. Menda 'za razliko od' ne smemo več uporabljati, ker gre za srbizem, temveč 'v nasprotju z'.

Vse so srbizmi, ne vem, a še znam slovensko ali ne. Očitno so zelo prečistili slovenski jezik. Meni 'v nasprotju z' pomeni povsem nekaj drugega od 'za razliko od'.

Recimo v stavčni zvezi: predniki ptičev imajo širše kosti v nogah za razliko od današnjih, bi morala napisati v nasprotju z današnjimi. Zame je to grozna razlika.

Včasih se za eno besedo prepiramo tudi po 14 dni. Pri nekaterih se vdam, pri drugih pa ne, odvisno, kakšne volje sem. Ko delaš, vidiš vsako dlako, čez leto dni te več nič ne gane, spregledaš in pozabiš, kaj si sploh spremenil.

Kako to, da od svojega dela ne morete živeti bolj udobno, glede na to, da za vas vedo v Franciji, Nemčiji, Avstraliji, na Japonskem …?

Lila: Iz socializma, ko je bilo za ljudi poskrbljeno, smo padli v ultrakapitalizem in smo avtorji zdaj založbam tako rekoč strošek. Ker smo večinoma individualisti, nimamo kakšne posebne organizacije, ki bi nas povezovala in se borila za naš položaj, nobenega Semoliča nimamo, da bi paradirali v rdečih jaknicah pred skupščino. Tudi poklic agenta je pri nas še v povojih.

Se vam zdi, da se na ustvarjalce gleda kot na privilegirance?

Lila: Odvisno od tega, kaj delaš. Eni delajo projekte, ki jih sofinancira država, drugi pa živimo kot delavci. Narediš in prodaš, le da delavec ve, kdaj in koliko bo plačan, ti pa ne veš.

Na bolniški nisem bila, odkar rišem, ker se je ne splača imeti. Delam tudi, če sem bolna. Raje nimam bolniške, ker imam lahko ogromno zapletov.

Kar naprej je nekaj novega, za kar bi bilo treba plačevati prispevke, in vedno novi obrazci. Sem že dvakrat doktorirala iz plačevanja prispevkov, ker je vse skupaj zelo komplicirano.

Ko sem bila svobodni umetnik, se je zakonodaja v dveh letih spremenila trikrat. Obravnavajo nas kot poslovneže. Kar pa se tiče umetnikov, ki delajo neprofitne projekte, opažam, da jih ljudje ignorirajo.

Redko kdo, vsaj v Celju, pride na razstave. Večina jih ne potrebuje. Res pa je tudi, da se posredovalci umetnosti ne potrudijo kaj dosti približati umetnost ljudem, sploh likovno.

Imate srečo, da rišete za otroke?

Lila: Isto bi bilo, če bi naredila knjigo, pa bi jo vrgla v kot in rekla, naj pride kdo po njo, če jo hoče. Tako gredo te razstave mimo. Danes so pri likovnem ustvarjanju glavni galeristi in morajo vsi ustvarjalci narediti projekt na isto temo. Skoraj nihče več ne razstavlja umetnika in njegovih del, ampak svoj koncept.

Ste načrtovali biti arhitektka?

Lila: Delala sem v Nemčiji, pa sem službo pustila, ker sem se zaradi družine preselila sem. Ženske dobimo popadke, da se moramo poročiti in imeti otroke, sploh v določeni starosti, ko si rečeš: Zdaj pa je dosti heca.

Vam ni mož na začetku celo ilustriral knjige?

Lila: Ilustriral mi je dve knjigi, pa se mu ni več ljubilo. Delala sem prispevke za Ciciban, ki sem jih sama ilustrirala, da bi pa celo knjigo, to pa ne. Sploh jaz, ki počasi rišem. Potem pa se je nabralo za eno slikanico in sem videla, da se to nekako da. Traja pa kar leto dni, da je narejena ena knjiga.

Kdo bi rekel?

Lila: V resnici ima pri mojih risbah arhitektura veliko: oblike, vizualiziranje osnovnih oblik, živali razdelim na kroglice in palčke.

Rišete tudi drugim?

Lila: Drugim ne rišem, ker moj stil ne paše povsod, pa tudi ne maram. Če imam idejo, potem naredim celotno knjigo, hočem imeti izdelek, za katerega lahko odgovarjam. Nimam se za slikarja, da bi ilustrirala še drugim. Zdi se mi, da moj posel ni le risanje, niti me ne veseli, da bi delala le to. Raje delam tisto, za kar sem sposobna.

Vas je vaše spraševanje Zakaj? daleč pripeljalo?

Lila: To je slučajno uspelo. Ubereš smer, ki ljudi zanima. Odzivam se na ljudi, ne bom rinila v nekaj, kar nikomur ni všeč.

Kje dobite največ povratnih informacij o svojem delu?

Lila: Že na sejmih se vidi, koliko držav nekaj kupi. Prvi kritiki so že uredniki, vidiš pa tudi, če te kdo ustavi in reče: Mojim otrokom je pa vaša slikanica tako všeč.

Nekateri pa vas imajo zamrznjeno v hladilniku …

Lila: Ne vem, ali še delajo te hladilnike z mojimi risbicami. V Gorenju sem delala kot oblikovalka. Kolektiv je bil super. Takrat smo zelo držali skupaj, poleg tega smo bili poseben oddelek s prostori zunaj ograje. Lani sem pogledala in so že za ograjo. Zdaj so tudi oni strošek.

Včasih so bili oblikovalec, urednik ali umetnik spoštovani. Bili so osebnosti. Danes so vsi strošek, razen tistega, ki deli dividende, in bančnikov, ki si delijo milijonske odpravnine ter so končni produkt varčevanja, vrh piramide.

Vsi varčujemo, da se lahko oni igrajo s svojimi 'donosnimi' projekti in imajo milijonske plače. Ne razumem, kje je tu smisel.

Mar ni ravno tisto, kar ustvarite, tisto, kar se išče?

Lila: Tu so ideje. Vrednost ustvarjajo izvirne ideje in izumi.

Mar ne potrebujemo ravno tega?

Lila: To potrebuje vsak narod. Če ta le krade in ponareja, potem ne potrebuješ naroda. Meni se narod zdi kot organizem, ki potrebuje tako možgane kot srce.

Mora človek le nekaj delati?

Lila: Za nekaj se odločiš, da boš delal, in potem tisto delaš. Klima pa se spreminja. Včasih je bilo društvo umetnikov in smo bili bolj organizirani, še bilten je izhajal. Prva stvar je bila, da so leta 2005 na ministrstvu za kulturo ukinili novoletna srečanja umetnikov zaradi varčevanja, kot da so bila grozen strošek. Tam si vsaj videl, kdo se ukvarja z umetnostjo, lahko si se s kom kaj pomenil, ga kaj vprašal. Od takrat sem pravzaprav brez stika s svojimi 'sodelavci s področja umetnosti'.

Vas kdaj zagrabi strah, da ne boste imeli ideje?

Lila: To je stalno prisotno, najhuje je dobiti idejo, potem že nekako spelješ. Vlečeš iz petnih žil in si stalno pod stresom.

Imate pri delu odprte roke?

Lila: Ja. Zaupam le svojemu uredniku. Vprašam ga, ali mu je všeč, kar sem naredila, in če mu je, delam naprej. Če mi ne odpiše takoj, sem že povsem živčna. Uredniki so včasih bili kralji in se jih je spraševalo za mnenje, danes pa je skoraj tako, da mora urednik vprašati trgovino, kaj si misli.

Prejšnji sistem mi je bil všeč, ker so bili cenjeni vsi poklici. Na morje smo hodili s snažilko iz podjetja, kar mi je bilo blazno všeč.

Se zavedate, da je vaše ime kar malo pravljično?

Lila: Skrajšala sem ga in malo spomni na liliput. Imam predolgo ime, razmišljala sem o malčkih, ki bi naj izgovarjali Lilijana Praprotnik Zupančič, saj se jim utrga.

Za otroke imam kratko ime, za tujino pa je vseeno, ker Mladinska knjiga vedno napiše Lila Prap in v oklepaju še polno ime. Tako zdaj vsi tujci pišejo 11-kilometrsko ime. Zadnjič sem jim povedala, da naj nehajo pisati tisto dolgo ime, da sem si ga skrajšala, da bi bilo bolj preprosto, ne da porabijo celo vrsto le za moje ime.

Živite življenje povprečne gospodinje?

Lila: Težko.

Si kdaj le kaj skuhate, verjetno ne živite le od umetnosti?

Lila: Ja, pometam tudi kdaj pa kdaj. Nimam pa reda, včasih pometam ob dveh zjutraj. Prej sem ob sobotah najprej bila tri ure v banji, potem pa sem počistila celotno stanovanje. Samo to je bilo še drugo življenje. Potem sem dobila otroka, ki mi je spremenil življenje.

Ko pa ustvarjaš in enkrat dobiš idejo, rišeš tri dni in se ti ravno ne ljubi vmes pometati. Ne moreš vsega naenkrat. Včasih so tudi 'rukerji', sploh ko sem z Japonci delala risanke. Gledali so, ko rišem, in izračunali, da sliko narišem v osmih urah.

Povedala sem jim, da sliko rišem tri dni. Najprej moram dobiti idejo, narisati skico, med risanjem pokadim, dam risbo na tla, si jo ogledam, oni pa so izračunali, da potrebujem le osem ur, in nič več. Na srečo sem si takrat poškodovala koleno in sem potem risala v kleti v posebni drži ter dosegla japonsko normo.

So Japonci neusmiljeni?

Lila: Vse imajo načrtovano do minute, še meni so vse splanirali, ko sem sodelovala z njimi. Na Japonskem pa jim to sploh super uspeva. Vse imajo organizirano skoraj do sekunde.

Je vaš način življenja malo osamljen?

Lila: Nehote, sicer sem v bistvu družaben človek. Prepoved kajenja mi je spremenila življenje. Delam, kar imam rada, sem pa izolirana.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez