Kolumna: 'Downshifting'

28. 11. 2012
Deli
Kolumna: 'Downshifting'

Nedavno sem slišala za izraz downshifting – družbeno vedenje posameznika, ki svojo poklicno kariero spremeni tako, da lahko zaživi bolj pestro osebno življenje, zmanjša stres ter poskuša najti ravnovesje med delovnim in prostim časom.

Načeloma me ne pritegnejo novi izrazi, toda tokrat sem imela občutek, da se lahko s konceptom poistovetim. Pred šestimi meseci sem se tudi sama odločila za downshifting oziroma za spremembo delovnega mesta, v upanju, da najdem ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Po diplomi sem bila precej časa brez redne službe, zato sem bila presrečna, ko sem dobila možnost zaposlitve. Po letu in pol (uradno, neuradno pa že prej) sem ugotovila, da sem izjemno nesrečna, ujeta v začarani krog in da se nikakor ne morem poistovetiti z vizijo institucije, še manj lahko nanjo vplivam.

Vdanost v usodo ni bil nikoli moj izbor, zato sem ob prvi priložnosti pomislila, da je morda čas za spremembo. V skladu s Freudovo filozofijo se sicer držim tistega, da si za pomembne odločitve vzemi malo časa, za nepomembne pa več, vendar sem tokrat na relaciji Portorož–Piran pet dni med tekom premišljevala, tehtala ZA in PROTI ter analizirala, ali naj sprejmem ponujeno priložnost, ki mi finančno omogoča manj, mentalno pa več.

Odločila sem se, da zapustim varno zavetje, ki sta mi ga nudila redna zaposlitev in življenje doma, kjer je hladilnik vedno poln. Ob tem sem se spomnila na besede moje najljubše igralke Audrey Hepburn o priložnostih, ki se ne pojavijo pogosto in jih je prav zato treba sprejeti. Sprejela sem izziv – odločila sem se za pripravništvo na Dunaju, začela sem se učiti nemščino, iskati namestitev, preselila sem se in zaživela bolj samostojno. Priznam, da sem pred odhodom ponovno prebrala knjigo Louise Hay - Življenje je tvoje in si obljubila, da jo bom poskušala ne le razumeti, temveč tudi 'zaživeti'.

Na začetku sem vsako jutro ob zajtrku z malce negotovosti ponavljala afirmacije iz omenjene knjige in si dopovedovala: 1. da sem se pravilno odločila, 2. da bom zmogla in 3. da si moram zaupati. In kako bi ocenila svojo odločitev zdaj, po dveh mesecih? Zgodba še ni zrela za filmsko uspešnico o dekletu, ki je odšlo v tujino in postalo naslednja Carrie Bradshaw. Je pa zgodba o nekom, ki si dovoli sanjati, sprejeti nove izzive in trdo delati za to, da bi svoje želje uresničil. Pripravništvo je dinamično, delam v tujem jeziku in kot pripravnica oziroma 'deklica za vse' ostajam v stiku z realnostjo, saj opravljam različne naloge in se vsak teden nekaj novega naučim (tudi oziroma predvsem iz napak). Največji uspeh pa je to, da bolj uspešno vzpostavljam ravnotežje med delovnim in prostim časom.

Ob delu imam dovolj energije za druženje, rekreacijo, branje, obiskovanje kulturnih prireditev in tudi možnosti za razvijanje interesov je precej več. Vrnil se mi je tek do življenja, spoznavam nove neverjetne ljudi, pogosto se smejim z očmi in (spet) verjamem, da se trdo delo dolgoročno obrestuje. Sprememba nikoli ni preprosta, saj varnost zamenjaš za negotovost, garancije za uspeh pa nimaš.

Živimo v časih, kjer je imeti službo skorajda privilegij, zato številni mladi resnično cenijo vsako priložnost, jim ni težko zagrabiti za delo, vendar se nemalokrat zgodi, da postanejo tarča izkoriščanja, so preobremenjeni in živijo v strahu pred brezposelnostjo. V današnji družbi se je skoraj nehvaležno in sebično vprašati, ali te delo, ki ga opravljaš, osrečuje, saj nas statistika brezposelnosti nenehno opozarja, da moramo biti hvaležni za službo. Tudi sama sem pomislila, da sem morda nekoliko nehvaležno dala odpoved in se podala na precej negotovo pot. Toda ob spominu na moje življenje pred downshiftingom mi je popolnoma jasno, da sem se pravilno odločila.

Star himalajski pregovor pravi: če vidiš dve poti, izberi težjo. Morda res ne boš osvojil(a) prvotno začrtanega cilja, vendar boš na poti spoznal(a) ogromno novih ljudi, predvsem pa boš spoznal(a) sebe. Pogosto se vprašam, ali sem se pravilno odločila in na najtežji dan, si vedno odgovorim, da je moje življenje bolj polno. Finančno mi gre morda res nekoliko slabše, živim v majhni sobi, ki sem jo označila s sloganom 'klein, aber mein', nakupovanje sem omejila zgolj na najosnovnejša živila, vendar lahko vsak dan skrbim za mentalno higieno (berem, pišem, obiskujem razstave) in neobremenjeno negujem svoj 'naivni optimizem', saj skoraj vsak teden spoznam kakšno krasno bitje (večinoma s 'totega konca'), ki podkrepi mojo vero v dobroto, iskrenost in srčnost ljudi.

Predvsem pa zaupam vase in ni mi več treba vsako jutro ponavljati afirmacij iz knjige Življenje je tvoje, v upanju, da bom morda nekega dne razumela pomen teh besed, temveč si vsako jutro ob poslušanju glasbe z nasmehom v očeh rečem: "Življenje je moje in samo jaz lahko odločam, kakšno bo". Zato je v mojem primeru downshifting pravzaprav sinonim za uplifting.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez