Kitajsko veliko Eno, v katerem izginejo vsa nasprotja

O  utemeljitelju taoizma krožijo legende.

Ena bolj znanih pripoveduje, da se je Lao Ce v visoki starosti podal v širni svet in da ga je na poti ustavil čuvaj nekega prelaza, ki se je z njim zapletel v pogovor o njegovih pogledih. Na prigovarjanje znanja željnega sogovornika napiše 'stari mojster' Tao te čing (v knjigi Klasiki daoizma kot Dao de jing, v slovenščino 1992. prevedel M. Miličinski), svojo 'Knjigo o pravi poti in o kreposti', preden na svojem vodnem bivolu dokončno izgine v gore.

Delo, ki ga uvrščajo v tretje stoletje pred Kristusom, obsega le 5000 znakov, tako kratko torej, da bi zgodba lahko bila resnična.

V središču je nedeljivi tao, opisan tudi kot 'prava pot', kot 'praizvor celotnega bivanja', ali kot 'veliko Eno, v katerem izginejo vsa nasprotja'.

Da bi spoznali tao, ni potrebno nikakršno intelektualno naprezanje in tudi ne kakšna velika dejanja. Odločilno je nekaj drugega: wu wei, 'nedelovanje'.

Popolni tao 'navadnega' rezbarja!

Kako doumeti ta paradoks, pove zgodba iz obsežnega dela drugega velikega taoista Čvang Cija (Zhuang Zija), znanem po delu Resnična knjiga o deželi cvetja. Govori o človeku po imenu Čing, ki je predstavljen kot 'mojster rezbar' in je oblikoval stojalo za zvonove – tako popolno, kot bi ga 'ustvarili duhovi'.

Čing, ki ga je vladar povprašal po skrivnosti njegove umetnosti, je tako odgovoril:

“Tvoj podložnik je zgolj rokodelec, le kakšno skrivnost bi lahko posedoval?”

Nato pa je nadaljeval:

“In vendarle je nekaj. Ko sem se lotil izdelave stojala za zvonove, sem pazil, da ne oslabi moja življenjska sila. Zbral sem se, da bi svoj duh pripravil do brezpogojnega miru. Po treh dneh sem pozabil na plačilo, ki bi ga lahko zaslužil. Po petih dneh sem pozabil na slavo, ki bi jo lahko pridobil. Po sedmih dneh sem pozabil na svoje ude in telo. Tudi misel na tvoj dvor, za katerega naj bi delal, je izginila. Vse je bilo osredotočeno na mojo umetnost, nič je ni zmotilo od zunaj.”

Kdor misli, da se je zdaj začelo rezljanje, se moti.

Čing nadaljuje:

“Nato sem odšel v gozd. Ogledal sem si različna drevesa. Ko sem zagledal eno, ki je imelo pravilno obliko, se mi je prikazala podoba stojala za zvonove in lotil sem se dela. Če ne bi našel tistega drevesa, bi moral opustiti delo. Moja prirojena narava in prirojena narava drevesa sta se združili. Kar je bilo pripisano duhovom, je zgolj v naravi bitja.”

Vsakdo, kdor se z vsem srcem posveti neki stvari, ki mu veliko pomeni, pozna ali čuti stanje lahkotnosti brez želja, ki ga tukaj opisuje Čvang Ci.

O modrosti v njegovi anekdoti izrecno ni govora. Pa vendar njegov skromni junak idealno uteleša njeno vzhodno različico: zatopljenost v misli, samoumevno harmonijo med človekom in naravo, nadarjenost, da dosežemo cilj z lahkoto – ali pa se mu odpovemo, če razmere niso ustrezne.

Modrost, piše sinolog Wolfgang Bauer, na Kitajskem ne pomeni 'nujno tudi sistematično iskanje resnice, ki jo sicer povezujemo z zahodnim filozofskim pojmom'. Prednost ima praksa.

Konfucijev plemeniti človek

To velja tudi za velikega tekmeca taoizma, Konfucija.

Njegov ideal, 'plemeniti človek', postavlja konvencionalne prioritete. Je 'obziren in poslušen', prilagodi se redu, spoštuje obrede in namesto wu wei goji klasične vrline: zanesljivost, poštenje, iskrenost. Spoštovanje hierarhije igra pri Konfuciju osrednjo vlogo – vzporednica, ki ga povezuje z učenjem Ma’at starega Egipta.

Nasprotno sta Lao Ce in Čvang Ci z naklonjenostjo do prepustitve in nedelovanja bliže modrecem Indije.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja