Jože Munih in stara svetišča naših prednikov: "Imamo svojo lastno zgodovino in korenine stare že tisočletja."

12. 4. 2018 | Ana Vehovar
Deli
Jože Munih in stara svetišča naših prednikov: "Imamo svojo lastno zgodovino in korenine stare že tisočletja." (foto: Ana Vehovar)
Ana Vehovar

Naši predniki so bili vidci ali vedci. Enostavno - živeli so z naravo. 

Sensa raziskuje Posočje 1. del

Nekateri iščejo modrosti in znanja za življenje pri gurujih v Indiji ali kje drugje po svetu, sama pa bom poskušala najti prežitke starih modrosti kar v domači deželi. V najbolj odmaknjenih delih Slovenije, pod gorami, kjer so se znanja naših prednikov najdlje obdržala. Raziskovanje Posočja me je v zadnjem času povsem prevzelo. Čiste reke in potoki, zanimivi kamni in skale, veličastne gore in hribovja… Kotički, kamor ne stopi vsak človeški čevelj, kjer običajno ne lovi telefonski signal, uloviš pa lahko nekaj drugega…

Nedvomno gre zahvala tudi pisatelju in publicistu Pavlu Medveščku, ki je popisal pogovore z zadnjimi staroverci v Posočju in nam omogočil zavedanje, da je na tem področju še ne tako dolgo nazaj živelo znanje o življenju, ki je bilo povezano z naravo ter kozmičnimi silami.

V iskanju primernega sogovornika, ki bi mi lahko povedal še kaj več, sem našla točno to, kar sem iskala. Jožeta Muniha, ki že več kot 30 let raziskuje stara svetišča in zdravilne vodne izvire, po poklicu strojnik, sicer pa geomant, radiestezist in predvsem velik ljubitelj narave ali še bolje – njen zvesti učenec. Raziskovanje, meritve in dokumentiranje zdravilnih izvirov ter svetih mest so postali rdeča nit njegovega dolgoletnega hobija. Srečala sva se v Tolminu, kjer živi že od nekdaj. Takoj ob prihodu razloži o zanimivostih tega kraja. Zelo zanimiva je ti. tolminska piramida, ki je na tisti dan kukala skozi meglo. Res ima vzpetina nad Tolminom obliko piramide, ki jo je ustvarila narava, sam jo primerja s piramido v Bosni. Domačini ji pravijo Tolminski grad ali Kozlov rob, kozel pa je simbol sončnega božanstva. Torej imamo tudi mi svojo piramido Sonca? Na njej je sprejemna točka kozmičnega žarka, pove.

Zaupa še, da je ne daleč stran v Volčah pri Tolminu najstarejša cerkev (cerkev sv. Danijela) na tem področju iz okoli leta 900 in prvo staro pokopališče. Celo iz Bohinja so nosili pokopavati pokojnike na to področje. Zakaj? Ker so se tudi v Bohinju zelo držali tradicije staroverstva, in ker se niso hoteli spreobrniti v krščanstvo, jim za kazen niso postavili pokopališča, obrazloži Jože. In tako se je pričel pogovor o starem znanju naših prednikov, ki sega daleč pred krščanstvo, o svetiščih v naravi, megalitskih krogih, zdravilnih izvirih ali preprosto o skrivnostih, ki nam lahko pomagajo danes, da zopet vzpostavimo življenje, ki ga je vredno živeti.

Jože, če sva že spontano pričela pogovor s cerkvami… So cerkve res vedno postavljali na mesta, kjer so bila včasih svetišča oz. na energijsko močne točke?

V velikih primerih je res šlo za prekrivanja starih svetišč. Takšen tipični primer je Belinovo svetišče (Belin–bog Sonca in svetlobe). Po pričevanju staroverke iz Livka je bilo na mestu nekdanje cerkve včasih svetišče, kjer so častili boga Belina. Cerkev je bila postavljena v 16. stoletju, ko je prišel ukaz, da se prekrije vsa svetišča ali pa se jih uniči. Do takrat so s staroverci še nekako sobivali. Prvi znak takšnega uničenja je bil tudi Kobariški del, ko so jim uničili Mrzli studenec in izruvali sveto drevo, ki so ju častili. Potem so počasi prekrivali vse, kar je bilo staroverskega. Za prej omenjeno cerkev obstaja dokumentacija: leta 1570 so postavili cerkev sv. Jakoba nad Volčami, leta 1770 pa je bilo ob vizitaciji zapisano, da je vanjo prišla živina in se to cerkev opusti, ker je oskrunjena. Efekt je bil torej izvršen. Svetišče starovercev je bilo prekrito. Podoben primer je tudi pri Bovcu, kjer v hribu stoji cerkev sv. Lenarta in ima približno enako zgodovino. Nad Tolminom oz. nad Žabčami je prav tako cerkev čisto na vrhu strmega hriba, kjer ni logike, zakaj bi tam bila. Prav tako je bila opuščena. Šlo je torej za prekrivanja svetišč. Na teh mestih pa ostane energijski zapis, ki se ga da odčitati in ugotoviti, da gre za posebno mesto.

Kako so naši predniki vedeli, kje so energijsko dobre točke? 

Naši predniki so zaznavali energije po občutku. Čutili so mesta, kjer je res zelo dobra energija, pa tudi mesta, ki energijsko niso bila prijetna. Dobre so spoštovali in na njih postavljali svetišča ali t.i. kačje glave oz. kamne, prodnike. Svečenik je odčital energijo prostora in nato poiskal prodnik z enako energijo ter ga tam postavil. Ko se to postavi, se pretok energije še poveča.

Primer kraja, kjer se morda ne počutimo najbolje je denimo v Tolminsko-bohinjskem pogorju - Tolminski Migovec, kjer so jamarji odkrili malo manj kot 40 km povezanih jam. A te zaprte votline sevajo energijo, ki nam ne paše najbolje, čuti se, da je tam neka motnja. Čutiš, da ti ni prijetno. Ljudje so včasih dobro zaznavali, kje je prijetno in se dobro počutijo. Na teh dobrih točkah so se ustavili in tam kasneje postavili skromno svetišče. Podobno je z izviri. Vedeli so, kateri je dober in za kaj je dober ter kateri niso dobri. Rekli so, če piješ tisto vodo, postaneš zaspan ali te omrtviči. To znanje so imeli.

Vse to sploh ni vera, ampak je vedenje. Vedeli so, bili so bolj vidci ali vedci, kakor staroverci. Vedeli so, katero drevo je primerno, katera točka, kateri kamen… Enostavno - živeli so z naravo.

Sedaj govorimo o znanju, ki je bilo na področju doline Soče, kaj pa drugi kraji po Sloveniji?

Tukaj mi je blizu in lažje raziskujem, ker lahko kraje večkrat obiščem. Bil sem veliko tudi drugod. Enako je tudi izven te pokrajine, tako z izviri kot z dobrimi točkami. Megalitski krogi so bili po celotni Zemlji, najdemo jih povsod. Izvire prav tako, piramide tudi. Po Sloveniji je kar nekaj dobrih energetskih točk, megalitskih krogov, svetišč… Dejstvo pa je, da je bilo tukaj malo bolj odmaknjeno, zato je marsikatera stvar ostala in preživela. Na ravnine je prišlo poljedeljstvo, gradili so hiše, pobrali kamne in material, tako so se stvari uničile. Tukaj pa so ostale. Ustno izročilo se je najdlje ohranilo tam, kjer je bilo bolj odmaknjeno. Najhitreje pa se je izgubilo tam, kjer ga je najbolj močno prekrilo krščanstvo.

Levo Stol in Breginjski kot, na sredini Kobarid in Soča

Kateri kraj bi še izpostavili v Posočju?

Izredno zanimiv je tudi Breginjski kot, kjer je potekala meja med Beneško in Avstro-Ogrsko republiko. Ker gre za odmaknjeno področje, je tam ostalo še dosti izročila. Sredi pobočja Stola je cerkev sv. Marjete. Krščanska zgodba pravi, da sta sv. Helena in sv. Marjeta bežali pred zmajem ali poganskim mladeničem. Sv. Helena se je med bežanjem skrila v cerkev pri Podbeli, Marjeta pa je bežala naprej k energijsko zelo močni skali, ki leži nad Breginjem, kjer je tudi počivala. Tam so domačini tudi kurili kresove in izkazovali spoštovanje do tistega mesta. Bežala je še naprej do sredine pobočja Stola, kjer ji je zmanjkalo moči in se je skrila v skalo. Poleg te skale v kateri je viden lik ležečega telesa so kasneje postavili majhno cerkvico, kjer ponovno ni logike, zakaj bi tam bila. Okoli Breginja je namreč že veliko cerkva. Z domačinom sva si ogledala prostor svetišča. Takoj mi je padla v oči skala pred cerkvijo. Na njej sem ugledal ležečo Marjeto. Nad njo se ob pravi svetlobi vidi še moški obraz, kar bi lahko pomenilo, da sta se združila. Domačini tega prej niso opazili. Sam sem našel povezavo z omenjeno krščansko zgodbo. Čaščenje tega mesta pa je bilo nedvomno starejše kot krščanstvo.

Jože Munih pri energijskem krogu v Kobaridu (Mrzli studenec)

Kaj pa Mrzli studenec v Kobaridu?

Ko sem raziskoval izvire, sem slišal za zgodbo o Mrzlem studencu. Neprepustna plast iz Stola omogoča, da se vsa voda steka proti Kobaridu, zato je v Kobaridu kar nekaj izvirov. Našel sem ta izvir, ki je energijsko dober, katerega so častili naši predniki, preden je nad Kobaridce prišla križarska odprava in ga zasula. Leta 2001, ko sem ta izvir odkril, je bil prostor zapuščen in poln smeti. Prosil sem takratno županjo Darjo Hauptman, ki je imela veliko posluha za moje delo, da se ta prostor očisti in uredi. Sedaj lahko na tem mestu vsak svobodno časti studenec in drevo, ki je v sredini energijskega kroga. S tem pa tudi izkazuje spoštovanje do narave. Energijske prodnike za krog sem poiskal v čudoviti reki Nadiži. Poleti 2017 je bil na simpoziju starovercev v Kobaridu podan opis dogodkov iz leta 1331 pri Mrzlem studencu.

Želim deliti zavedanje, da imamo svojo lastno zgodovino oz. korenine stare že tisočletja. Sicer pa, kar se tiče naših korenin… V Šebreljah je jama Divje babe, kjer so našli piščal - najstarejše glasbilo, ki je stara že več kot 60.000 let. Že zares dolgo smo torej tukaj.

Odkrili in popisali ste že kar lepo število megalitskih krogov.

Te stvari se mi odkrivajo kot čebula, plast za plastjo. V knjižici Kamnite sestre zvezd sem popisal 21 krogov, no danes jih je že več. Zadnje odkritje smo imeli na Krnskem krogu, kjer gre za enako postavitev (dimenzije, razmik med megaliti, energije) kot pri znanem angleškem Stonehengu. Ugotovili smo, da pri tem krogu ne gre samo za en kamniti krog, gre za sistem. Naši predniki so častili vse štiri elemente: zemljo, zrak, vodo in ogenj. Pod Krnom imamo en krog, ki je glavni – povezan z zrakom, nebom – torej astralnega vidika. Blizu pa je še drugi krog – zemeljski. Poleg so imeli vodo, kjer so opravljaji tudi obredno očiščevanje. Pa tudi ogenj, ki je stalno gorel v naselbini. Ko so vsi štirje elementi aktivirani, sistem v celoti deluje. Pod Krnom sta odkrita dva takšna sistema, potem je tukaj še sv. Jakob, Čadrg, Polog, Razor planina, pa nad Mostom na Soči… Veliko pa jih je še v raziskavi. V Čadrgu sta dva kroga, ki imata povezavo s kamnitimi linijami. Iz glavnega kroga se usmerja energija v spodnji krog, ki predstavlja zemeljski vidik in je bil namenjen za zdravljenje. Ko govorimo o krogu, naj pojasnim, da je to dejansko oblika elipse. Tako obliko so naši predniki povzeli po opazovanju gibanja nebesnih teles nad njimi. 

Krog blizu kraja Soča med Bovcem in Trento

Zakaj so postavljali megalitske kroge?

Krogi so imeli tri osnovne funkcije: koledar, svetišče in zdravilišče. Imeli so upravljalca, svečenika, ki je bil posebej izbran. Svečenik je znal odčitati letni čas, datum in tudi uro. Vedel je, kdaj je solsticij in čez kateri kamen takrat posije sonce. Znal je tudi zdraviti in določiti mesto v krogu, ki je bilo za obolelega najbolj primerno ali pa mu je pomagal vzpostaviti pretok energij v telesu ter vzpostaviti normalno stanje. Skrbel je za krog, ki je bil namenjen tudi obredovanju. Imajo pa krogi določeno geometrijo. Nekateri pravijo, da so to bile le za ograde za živino. A v ogradah ne dobiš energijskega zapisa. Energijski zapis v krogu je torej pogoj, da je šlo res za svetišče.

Drugi pogoj pa je geometrija. V sredinskem delu kroga prihaja navzdol kozmični žarek, tako kot na piramidi Sonca v Bosni, in se potem od minerala ali rudnine v notranjosti zemlje odbije. Ta odboj potem hrani oz. bogati prostor kroga z energijo. Ta prostor so naši predniki ogradili s kamni. Ti kamni prav tako niso bili naključno postavljeni. Gre za skrbno izbrane energijske kamne, ki so postavljeni na π - 3,14 metra v krogu. Sledijo si – kamen z zemeljsko energijo, nebeško in kamen z astralno energijo. Na sredini je eden ali več kamnov, ki sprejemajo kozmično energijo. V Krnskem krogu so v sredino postavili štiri megalite, ki so pravilno orientirani na vse štiri strani neba. Značilnost kroga je še tetiva, ki je določala prostor za svečenika. Tetiva je običajno v zgornjem delu kroga. Tudi ta ima razmerje π, od roba kroga do črte je običajno 3,14 metrov. So tudi primeri, ko v krogu ni tetive, ampak manjši krog, ki je bil prav tako poseben prostor za obrede svečenika. Kako so se izvajali obredi v krogu, lahko le predpostavljamo ali pa se prepustimo intuiciji, da nam kaj pove. O tem žal ni izročila ali zapisov. Mogoče pa je sklepati, da so častili naravne sile vključno s kozmičnimi.

Kako naj se obnašamo na teh svetih mestih danes, ko denimo obiščemo enega od krogov ali svetišč?

Obiski svetih-energijskih mest so pogosto turistične narave, vendar se moramo zavedati, da vstopamo v svet energij in temu izkazati spoštovanje. Če nekdo potrebuje energijsko pomoč, vstopi na sveto mesto z namenom, da se lahko napolni z energijo. Ko je človek bolan ali ima težave, rabi v sebi veliko energije, da lažje premaga bolezen. Z vzpostavitvijo nemotenega pretoka in dvigom energije v sebi dobimo moč, da telo vzpostavi zdravilni proces. Zbolimo zaradi napak, ki jih delamo in so vzrok za bolezen, nato pa moramo tudi sami spodbuditi zdravljenje. Če imamo v sebi dovolj moči, lahko bolezen premagamo. Človek se mora odločiti v sebi, da se bo pozdravil, potem pa ima na voljo pomagala od zunaj; naj bo to energija, pitje izvirske vode, zdravila… V karkoli verjame.

Sama sem obiskala Krnski krog na zadnji dan leta. Samo jaz, sonce, sneg in moč kamnitega kroga. Počutila sem se blaženo. Čudovit dan. Ko sem se vrnila izpod Krna v dolino, pa je prišel val čustev, predvsem velike žalosti brez konkretnega razloga. Mi je morda krog pomagal, da so se iz podzavesti dvignila čustva, ki so morala oditi?

Seveda, to je čiščenje. Človek pride v drugo energijsko fazo in je sposoben čiščenja. Tudi sam sem pod Krnom najraje v samoti, da se lahko zares prepustim energijam. Nekateri pravijo, da je nevarno iti v krog. Iz izkušenj mojih prijateljev in mene to ne drži. Potem človek tudi v nobeno cerkev ne bi smel, če je ta postavljena na dobro energijsko točko.

Kako pa je vplivala vojna na te kraje iz energetskega vidika?

V naravi je vojna nedvomno naredila ogromno škode. V Mengorah je denimo okoli 80 kavern, strelskih jarkov je tukaj okrog ogromno. To je poseg v zemljo, prav tako pa se pozna duhovni poseg. V preteklosti smo imeli energijska čiščenja. Danes še čutim na gori Batagonica, kjer sta med vojno obe vojski delali obsežne sisteme kavern in drugih rovov. Italijani so pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci so odkrili italijanski rov, iz njega prenesli razstrelivo pod italijanske položaje in ga aktivirali. Bila je velika eksplozija, ki je dvignila in zasula ogromno vojakov, ki so tam ostali. Tam še čutim energijo, ki se še ni prečistila. Sicer pa je tudi narava že dosti prečistila, saj ima to sposobnost.

Kaj pa jame? Medveščkovi zapisi velikokrat omenjajo svetišča v Kavkni in Babji jami, ki sta tukaj v bližini.

Jame so zbujale spoštovanje. Še posebej Babja jama je veljala kot najbolj znano svetišče starovercev. Pater Karel Geržan dobro opiše faze žensk: dekle, žena in baba. Baba je modra ženska, ki zna svetovati in ima dobro intuicijo. Včasih so spoštovali žensko pod imenom Baba kot superžensko, tako kot Rusi denimo babuško. Ni to slabšalno kot danes, ko rečemo: “Lej jo babo.” V sami Babji jami pod Gorenjim Logom sam nisem zaznal kakšnih posebnih energij. Najmočnejša pa je energija pred vhodom v jamo. Tam so staroverci sprejemali nove člane. To mesto se s Škurbljo (kamnit stolp na katerem so ob veliki vodi plesale čarovnice, ob gradnji železnice pa so ta stolp odstranili) in kotlom povezuje v energijski tročan. Značilnost tročanov je lik trikotnika z ostrim kotom 23,5º, na vsakem vogalu pa je drugačna vrsta energije (zemeljska, nebesna, astralna). Ko te točke medsebojno energijsko povežemo, dobimo v trikotniku prostor brez slabih energij.

Poleg svetišča Babje jame, je morda še bolj zanimivo svetišče pod Krnom v strmi strugi Mrzlega potoka, ki je bilo tudi poseljeno s puščavniki. Opisuje ga tudi Medvešček, ki pa nikoli ni bil tam. To mesto ob strugi Mrzlega potoka mi je uspelo najti. Do njega je sicer kar težek dostop. Tam so častili luno, zraven Mrzlega potoka pa je bila skala, Ostrogi so ji rekli. Na njo so postavili kroglo iz lehnjaka. V tisto kroglo so vrisali vse tri lunine mene in jo obračali glede na luno. Če je bil mlaj, so jo pokrili z vejami. Tam so imeli puščavniki svoje naselje. Zemeljsko izravnavo za objekte se še danes lahko vidi. Je bilo pa to naselje izdano nekje pred 1. svetovno vojno. Pripadniki krščanov so tam vse razdejali in razbili, puščavnike pa pometali čez slap v tolmun, samo eden se je uspel rešiti. Čuti pa se še vedno energijski zapis, na terenu pa ostanki naselja. Pri Babji jami ni bilo poselitve, tja so odhajali samo občasno. Tukaj pa je šlo prav za poselitev. Po pričevanju staroverca Frlina je bilo enako pomembno svetišče kot Padence in Babja jama.

Kaj vam predstavlja kamen ali skala, je to nekakšen prevodnik kozmične energije?

Kamnina je nastajala v različnih energijskih pogojih. Zame so zanimivi tisti kamni – prodniki, ki so nastajali v močnem energijskem polju in imajo zato vgrajen energijski naboj, to je lahko astralni, nebesni ali zemeljski. Naši predniki so takšna kamna vgradili v temelj hiše, tretji pa je bil izven nje in tako so na prostor stavbe vgradili energijski tročan, ki je dajal hiši dobre energije. Tudi pri postavitvi megalitskih krogov, ki sem jih tudi sam na osnovi izkušenj že nekaj postavil, je bilo potrebno to upoštevati. Najprej sem pogledal, kje v prostoru dobim kozmični žarek, kakor so to počeli svečeniki, ko so iskali primerne kraje ob naselbinah. Poiskal sem torej mesto, kjer pride kozmični žarek in se tudi odbije, da ga lahko zaznaš. Potem pa je potrebno dobiti poseben kamen, ki ima sposobnost sprejeti ta žarek. Nato sem v krogu postavljal kamne, ki sem jih izbral, da so energijsko dobri – en zemeljski, nebesni in astralni ter naprej v tem vrstnem redu. Ko se to poveže, krog deluje in te lahko energijsko prečisti ter uredi.

Kamen s fosili srčastih školjk v Kobaridu pred restavracijo Kotlar

Do kamnov imam posebno ljubezen. Predvsem rad grem k reki Nadiži, kjer dobim kamne s fosili srčastih školjk ter močnim energijskim zapisom. Ponavadi jih doma še malo zbrusim, da se pokaže lepa struktura. Če so oblike lepo zbrušene, energijsko bolje deluje, kot če ima kamen odlome in ostre robove. Zato so tudi naši predniki izbrali takšne v obliki jajca ali kačje glave, ki so bile bolj pravilnih oblike.

Krnsko pogorje iz vasi Krn

Kam greste vi najraje, ko potrebujete energijsko podporo?

Dostikrat grem v krog pod Krn. Od slovenskih cerkva pa mi je najbolj pri srcu cerkev sv. Ivana v Šerbreljah nad Divjimi babami, kjer je izredno močna energija. Cerkev so zgradili na nekdanjem svetišču sončnega božanstva. Zelo močno energijo se občuti pod zvonikom in če se postaviš na križ, ti kar “cinglja” od energij, ki tam zares lepo tečejo. Okoli cerkve pa je označenih še osem zelo močnih energijskih točk.

Se vam zdi, da ljudi stare modrosti vedno bolj zanimajo?

Zelo veliko zanimanje je prav s strani mladih. Na mojih predavanjih in tečajih radiestezije jih je veliko. Pa tudi od umetnikov do zdravnikov, celo župnika sem že učil. Zdravniki imajo sicer klavzulo, da se ne smejo ukvarjati z “mazaštvom”. A dostikrat kaj pomerijo pod mizo, saj se da hitro in natančno pogledati po telesu, kje je nekaj energijsko narobe in to že pred obolenjem, ali pa najti žarišče bolezni. Lahko me boli glava, pa je žarišče čisto drugje. Žal nismo še toliko dozoreli, da bi znali to dvoje povezati in spoštovati.

Tudi uradna stroka bi glede na nova odkritja morala narediti korak naprej. Objekte pod Krnom iz uradnih inštitucij še nihče ni obiskal, ne iz arheologije in ne iz etnologije. Preveč je stroka omejena le na določeno uradno zgodovino. Megalitski krogi naj bi bili za njih le ograde za živino. Zakaj bi za živino postavili velike kamne, ki pokažejo smer sonca in delujejo kot koledar, zakaj bi jih postavili v popolnem geometrijskem redu ter zakaj bi postavili tetivo za živino?

V čem bi se moral današnji človek zgledovati po prednikih, da bi zaživel bolje?

Predvsem bolj spoštovati naravo. Smo del nje. Ko grem v naravo, ko se želim “urediti”, se najprej z njo povežem, da začutim, da sem eno z vsem okoljem, z rastlinami, s kamninami, z zrakom... Med nami ves čas poteka izmenjava. Zavedati se moramo te povezave in jo spoštovati, tako bomo lahko preživeli. V zadnjem obdobju se je človek obrnil precej proč od narave, sedaj je čas, da se vrne nazaj.

Avtor: Ana Vehovar, fotografije: Ana Vehovar

Nadaljevanje o zdravilnih izvirih in svetiščih z Jožetom Muhihom v reviji Sensa april, maj 2018

Dostopno tudi na spletu: Jože Munih: Zdravilni izviri, čaščenje narave in kozmičnih sil

Poglejte si še: 

 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez