Jože Ciuha: "Ne častim bolečine!"

Svetovljan Jože Ciuha, likovnik in pisatelj ter večni iskalec svobode, človek nepredvidljivega, kjer je vseskozi ustvarjanje, zadnjih 30 let v glavnem preživlja v Parizu, poletja pa že 50 let na Šipanu pri Dubrovniku, živi pa tudi v Ljubljani.

Ste obsedeni s tem, da prekosite samega sebe?

Življenje je darilo, avantura, če ga tako vzamete. V domačem ribniku občudujemo bolečino in smo prepričani, da se vse, kar je dobro, plemenito, smiselno ali globoko, porodi iz bolečine. Ustavimo se pri porodu, ki je bolečina, ko pa bi se bilo treba veseliti otroka, nas več ni. Drži tudi, da smo še mladi, nimamo bogatih zgodovinskih izkušenj. Naši pradedje, dedje in očetje so bili kmetje in so se borili za preživetje. Zato imamo to v genih in tudi kot družba smo se tako strukturirali. V sebi imamo še vedno njihovo negotovost, lakoto in pohlep. Za male kraje smo zelo strogi, za denar, ki se je debelo odtekal v neslavne banke, pa nismo nikogar obsodili.

Imate zato svoj svet, v katerem tega ni?

V svetu, ki ga imam, odkrivam sebe. Tisto, kar je najpomembnejše in vzvišeno, kar je tudi naša svoboda, odkrivamo predvsem v sebi.

Kaj pa Bog, božansko?

Bog je metafizična resnica. Vse bolj in bolj in bolj samopostrežna vrednota. Vendar v času, ko odkrivamo nova vesolja, te zvedavosti ne nahranimo s pravljičarjenjem o Adamu in Evi. In tudi premalo vemo o tem, kako so vere hranile in plodile druga drugo. Kristijani ali tisti, ki se za to štejejo, so že rojeni z izvirnim grehom. Vzhodnjaki tega ne poznajo. Zato je njihov odnos do svobode povsem drugačen.

Ste se poglobili v te zadeve?

Naneslo je, da sem bil v Posavju, ko se je začela okupacija. Nemci so likvidirali vse javne knjižnice in knjige ter jih pošiljali v Nemčijo, da so jih reciklirali. Slučajno sem imel prijatelja, skladiščnika na postaji, ki me je povabil v skladišče. Vprašal sem, ali si lahko vzamem kakšno knjigo, kar ni bilo mogoče, saj bi, če bi naju dobili, oba zaprli. Možno je bilo vzeti le kaj malega za v žep. V spominu mi je ostala Daudetova knjiga Pisma iz mojega mlina, ki jo je z akvareli ilustriral Elko Justin.

Te knjige nisem smel vzeti, vzel pa sem mali knjižici - Zapiski iz mrtvega doma Dostojevskega in Uvod v vzhodnjaške filozofije zagrebškega profesorja Bazale. Dostojevskega sem prebral zelo hitro. Pri indijski knjigi pa gre za speve, ki v himnični dikciji govorijo o Njem, ki je vse ustvaril, ki je moder in pravičen, ki vse ureja in o vsem odloča. Spev, ki ga omenjam, se konča približno takole: "/.../ te molim, te občudujem, te slavim, tebe, ki si ali pa tudi nisi." In to me je globoko vznemirilo. In me napotilo na Daljni vzhod.

Ste se ustavili pri spoznavanju vzhodne civilizacije?

Sem produkt civilizacije, ki je naša. Takrat, ko sem to bral, sem bil star 16, 17 let. Najprej sem odkril Nietzscheja, potem Hegla in Schopenhauerja in z njim našo usojenost, v kateri se poraja vse iracionalno.

Kakšno je vaše stališče do svobode?

Svobode ni nikoli dovolj. Svoboda ni darilo. Svoboda se v poklicu, ki ga ljubim, izriše na meji med ustvarjalnostjo in obrtjo.

Je za vas vsaka slika avantura?

Ko bi le bila, si pa prizadevam. Človek je posledica izkušnje, vsega, kar veš in znaš. Če ne nasedeš pomodnosti, če ostaneš pri tveganju, odkrivanju sebe, kot se še nisi, je avantura. Spomnim se Van Goghove razstave v po njem poimenovanem muzeju v Amsterdamu, kjer gre predvsem za dela, ki so bila, preden je bil zgrajen njegov muzej, v družinski lasti. Med temi deli sem se razveselil njegovih zelo osrednjih, da ne rečem slabih slik. Te so mi povedale, da je ustvarjalnost neločljivo povezana z vzponi in padci, kjer so krize neizogibne. Naše delo je enako delu rudarja v rudniku soli.

Ste se izognili samovšečnosti, pritiskom zunanjega sveta?

Eno in drugo je prav. Človek je na stalni preizkušnji, avantura je pogojena z energijo, saj z rojstvom dobimo tudi energetski naboj. Če je ta velik, nimate nobene druge izbire. Delo in z njim povezana svoboda generirata ustvarjalno nujo. Veliko radi govorimo o inspiraciji.

Ta je zgolj opravičilo za lenuhe, če pri tem mislim na razmere, značilne za domačo sredino, bi rekel ob že omenjeni idolatriji bolečine in žalosti naših sonetnih vencev, pogrešam humor in igrivost abstraktnega dojemanja sveta. Lepoto besed in podob, ki niso zgolj to, kar zaznajo naše oči.

Kako ste vi krmarili z vašo energijo in se obnesli v moško-ženskih odnosih?

Imel sem presežke energije, ki jih najbolj merim skozi delo, ki ga opravljam. Ženske sem ljubil in bil dvakrat poročen. Z Radmilo, ženo, s katero živim zdaj, sem poročen 50 let, imava sina, iz prvega zakona pa imam hčerko, ki je že babica.

Koliko je za ustvarjalca potrebno, da se oblikuje kot človek?

Človek išče svoj notranji red. Najprej ga zanima svet, potem išče svet v sebi, nato sebe v svetu in končno sebe v sebi. Gre za faze dozorevanja. Ob tem med drugim rad razmišljam o koreninah, ki nas vežejo na zemljo, na kateri živimo.

Arthur Kössler se je posvetil proučevanju kultur, ki so bile značilne za narode, živeče v Podonavju in tam, kjer danes živimo mi, in presenetljivo odkril, da številni razviti narodi niso zapustili za seboj skoraj nobene sledi.

Mi pa kmetje in dninarji, pa preživeli! Z glavičem grškega stebra in nekaj kamnitimi kladami in srečo, da so nas pred Langobardi zaščitili Julijci in Karavanke pred Bavarci. In na tej zemlji, na kateri smo se obupno borili za preživetje, ostali. Naposled tudi v lastni državi, ko se svet z nami vred spreminja iz dneva v dan. In je, kot mislim v vsem spreminjanju, najbolj dramatična sprememba v tem, da se je v času, odkar sem rojen, število ljudi na svetu z milijarde povzpelo na sedem milijard. Kakšna dramatična sprememba je to, ki močno vpliva na način življenja, ki ga živimo.

Kako ga živimo?

Zahodna civilizacija je v svojem razvoju od 13. stoletja razvijala dva vrednostna sistema. Materialne in duhovne vrednote. V tekmovalni histeriji, značilni za naš čas, so onstran velike luže ugotovili, da vrednosti, ki niso izražene z denarjem, niso presežne vrednosti. Ob odtujenosti, ki je s pomanjkanjem humanistične in čustvene vzgoje vgrajena v naš šolski sistem, je to ena najglobljih ran našega časa in civilizacije.

Imate srečo, da imate svoj svet?

Brez tega ne bi mogel početi ničesar, kar počenjam. Meni je lepo, sem zadovoljen, tudi če ne častim bolečine. V mojih slikah je tudi humor, s katerim se upiram čaščenju nemoči, bolečine, obupa, kar je v naši poeziji zelo lepo ubesedeno. Zelo lepo bi bilo, če bi kdo kdaj pri nas doma pod Triglavom do Sotle navzdol napisal sonete sreče.

Se kdaj počutite osamljeni v svojem svetu?

Za svoje delo potrebujem veliko samote. Samota me ni nikoli ogrožala, vedno mi je bila v izziv, in če sem kaj delal, sem potreboval čas za koncentracijo. Na srečo imam ženo, ki razume, da sem ves svoj čas v večji meri požrl sam.

Je to egoistično?

To je zelo asocialno, ampak če gremo nazaj k vrednotam vzhoda, velja pravilo, da največ, kar lahko storiš, stori zase. Krščanski vrednostni sistem nas navaja na altruizem, na vzvišenost žrtvovanja po Kristusovem zgledu. In znova smo pri svobodi in odvisnosti. V spregi z manipulacijo. Če ostajaš zavezan predvsem sebi, to ni mogoče.

Vas je kdaj zamikalo, da bi bili važni, ker ste umetnik?

V domačem logu nisem imel kakšne posebne naklonjenosti ali sreče. Propadla je fundacija in ni mi bilo dano, da bi naredil pregledno retrospektivo. Seveda sem v zato primernem času ob letih, ki so se mi nabrala, tudi zaprosil, pa ni šlo. Tudi iz zbirke, razstavljene v Moderni galeriji, so me izločili. Ostajam v depojih kot uspavana Trnuljčica. Ne da bi tudi kaj sanjal. Sicer pa nisem nikoli mislil, da sodim med tiste, ki spreminjajo svet.

Ste se temu izognili?

Dobro mi je v letih, v katerih sem, dobro pa mi je tudi zato, ker še vedno delam.

Kako vas sprejemajo drugje?

V bivši Jugoslaviji sem povsod dobrodošel, imajo me za nekoga, ki sodi v stare čase, ko je bila umetnost cenjena dejavnost. V času, ko so me odstranili iz nacionalne zbirke, sem prejel visoko francosko priznanje, najvišje avstrijsko in postal ruski akademik. Ne da bi si prizadeval in sešteval točke in dekorativna priznanja.

Kaj pri vas šteje?

Delo, in to ne tisto, ki sem ga naredil, temveč tisto, ki ga še nisem naredil. To je latentna energija, ki mora ven. Tisto, kar mislim, da bom naredil ali vsaj poskušal narediti. Pomembna je pot. Cilj je samo sredstvo, če že ne iluzija. Ponavljam, da mi je lepo, tudi zato, ker se znam ščititi.

Potrebujete bolj malo?

Ne veliko.

Kaj se vas je skozi življenje dotikalo?

Veselje, energija in ljubezen.

Koliko ste sploh v Ljubljani?

Zadnje čase sem bil malo več, ker je bila žena bolna, sicer pa ne preveč. Nisem se izselil, ampak dobro je, da imam Pariz. Tudi zato, ker mi je težko ob nenehnih razprtijah, s katerimi se parlament s skoraj vedno istimi igralci spreminja v cirkus. Ob tem je res, da smo se Slovenci priučili temu jeziku. Je pa neodgovorno in tragično, da nas pričujoča politika vrača v leta po vojni. V sovraštvo. Sprašujem se, kje smo z našo zrelostjo.

Niste nikoli želeli ostati v Franciji?

Zakaj bi ostal, ostal sem in še vedno ostajam. Imel sem srečo, da sem tam srečal nekaj pomembnih ljudi, ki so veliko pomenili. Predvsem mislim na Pierra Restanyja, Alaina Bousqueta, Jonesca, Durrella, pa tudi na Predraga Matvejevića, Danila Kiša, Vidosava Stevanovića, Jagodo Buić ...

Pri vsem tem je zanimivo, da sem se z vsemi njimi komaj kdaj pogovarjal o politiki. Sicer pa: ali nismo Slovenci v odločilni vojni, ki je grozila tudi z uničenjem naroda, ki mu pripadamo, zmagali?

Tekst: Suzana Golubov, foto: Goran Antley in osebni arhiv

• Preberite si še: Intervju z Alenom Kobilico: Sprejemati in delati dobro

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja