Jana Zupančič: "Moraš znati slediti in tudi ne izgubiti sebe..."

24. 11. 2011
Deli
Jana Zupančič (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Ena od pacientk psihoterapevta, ki ga v dramski seriji 'Na terapiji' igra Igor Samobor, je tudi igralka Jana Zupančič. Sicer pa svetlolaska v resničnem življenju svojo introvertiranost 'zdravi' na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer z interpretacijo vsake od vlog posreduje tudi svoje osebno sporočilo z željo, da se njena igra na kakršenkoli način dotakne gledalcev.

Od kod ta dvojnost: redno izpostavljanje na odru in introvertiranost?

Jana: Na odru imam očitno rada občinstvo, sicer tega ne bi počela. Na drugi strani pa so moje stvari, ki jih ne maram deliti z drugimi. Zakaj bi koga sploh zanimalo moje mnenje. Povejo mi, da saj se rada pogovarjam, ampak s prijatelji, z neznanci pa zelo težko. V tem smislu sem introvertirana. Glejte me na odru, sicer pa nimam potrebe deliti osebnih stvari z drugimi. Meni to ne pomeni nič.

To pomeni, da niste na Facebooku?

Jana: Tudi po njem nimam potrebe. Pravijo, da te na Facebooku lahko kdo najde. Saj nočem, da bi me kdo našel.

So vloge tiste, prek katerih se razkazujete?

Jana: Mogoče sem si tudi zato za poklic izbrala igralstvo, čeprav ne vem, ali sem takrat pri 18 letih že tako razmišljala in ali me je to gnalo. To je pravzaprav najboljši del mojega poklica, da se 'lahko grem' vse te ljudi. Mogoče pa res zdravim svojo introvertiranost na odru?!

Je pa tudi na odru zelo pestro, ker morate obvladati petje, ples, borilne veščine …

Jana: To s tabo raste od faksa in vsakič znova z novo vlogo in predstavo. Res se mi zdi, da se zadnje čase vedno več vsega kombinira v predstavah. Že na faksu smo imeli veliko gibanja, ukvarjanja s telesom, petja … Zato nam to ni tuje.

Kako pripravljate vloge? Iščete kaj, kar se vas dotakne v zvezi z osebo, ki jo igrate?

Jana: Ko prvič berem besedilo, sem rada doma v miru, ko nimam predstav. Potem me pri moji vlogi vedno zanima, kakšne težave ima lik, kaj ga žene, da deluje, kot deluje, česa ga je strah. Vedno se me mora na neki način dotakniti. Včasih najprej slišim vlogo, kako bi morala govoriti; včasih jo vidim, včasih zelo dolgo nič ne vidim … Nič od tega se mi ne zdi narobe ali prav. Vsakič je drugače. Dobro je, da ni recepta. Dobro je tudi, da se z ekipo, s katero pripravljaš predstavo, družiš intenzivno dva meseca in jo potem zamenjaš z drugo. Tako je prav.

Radi brskate po sebi, tudi kadar ne gre za vloge?

Jana: Čedalje bolj se opazujem in analiziram. Včasih sem bila bolj impulzivna. Sicer še vedno ne znam dovolj dobro, trezno in razumno reagirati, ker mi to še vedno 'udari ven'. Zdi pa se mi prav, da sem se naučila postaviti se malo 'izven sebe' in se v določenih situacijah opazujem. Ne morem se pa vedno, ker sem dokaj čustvena in hitro začnem jokati, kričati …

Se vam zdi dovolj vlogo sestaviti zgolj razumsko?

Jana: Ne. V vsakem primeru sem ugotovila, da to počnem na različne načine, kakor se mi pač zgodi.

Kako ste si pravzaprav predstavljali svoj poklic?

Jana: Nič si nisem predstavljala, želela sem le igrati. Ta del – biti prepoznavna – me ne vznemirja, niti malo. Nasprotno.

Ste se takoj po končanem študiju zaposlili v Mestnem gledališču ljubljanskem?

Jana: Že ko sem bila absolventka.

Vam takšen delovni ritem ustreza?

Jana: Ja, lahko uživam in imam še vseeno svoj mir. Paše mi, da imam službo, ker sem človek discipline, kar se tiče urnikov in reda.

Torej nič brez discipline?

Jana: Če želiš neke rezultate ali če želiš biti dober v tem, kar počneš, potrebuješ neko disciplino, higieno. Nekaj moraš početi na določen način, ne moreš se v stvari kar metati. Meni red ustreza.

Se počutite odgovorni, ko stopite na oder, v smislu, da s svojo igro lahko ljudi pritegnete v gledališče ali jih odbijete?

Jana: Želim si, da bi se gledalcev igra na kakršenkoli način dotaknila, pa čeprav vsak predstavo vidi drugače. Ne prizadene me, če nekdo zapusti dvorano, ker mu predstava ni všeč. Ne ukvarjam se s tem, da bi se bala, kaj bom komu sporočila ali če bo kdo kaj narobe razumel. Želim pa si, da s tem, ko sem na odru, nekaj nekomu povem. Še najbolj bedno mi je, da gleda na uro in reče: Dolgočasno.

Kako lahko z vlogo sporočite še kaj svojega, ko pa morate upoštevati avtorja teksta, režiserja, koreografa, kostumografa …?

Jana: Interpretacija pa je le moja, in ko delamo predstavo skupaj, se o tem veliko pogovarjamo, soustvarjamo. Ni tako, da režiser pove, jaz pa sem le lutka in igram po njegovih navodilih. Tudi jaz povem, kako vidim vlogo. Dobra predstava nastane takrat, ko imamo v ekipi dialog in lahko delam stvari, ki jih čutim in lahko stojim za njimi.

Tam sem torej tudi jaz, Jana, ki z vlogo sporoča nekaj svojega. Ne bi rada delala tako, da zgolj izpolnjujem, kar mi nekdo reče. Šlo bi mi na živce, če bi me nekdo sili v nekaj, kar mi ni všeč. Nimam pa vedno prav, pustim se tudi prepričati o nečem, kar mislim, da je v redu. Ne 'gonim' svojega v nedogled. Sem aktivni soustvarjalec.

Se od svojih likov tudi kaj učite?

Jana: Seveda, saj si z vsem tem odpiram obzorja. Spoznavam stvari, premišljujem o njih, preberem precej stvari, ki se nanašajo na vlogo, pogledam filme, s čimer se mi odpirajo povsem novi svetovi, ki se nalagajo vame.

Kako shajate s predsodki?

Jana: Če imam predsodek pri vlogi, me stvar začne zanimati. Tudi sicer imam sama kakšen predsodek, a se mi zdi, da ko ga zaznam, poskušam ugotoviti, kaj me moti.

Se vam je pogled na življenje z leti odprl, ste se kaj spremenili?

Jana: Upam, da rastem. Glede na poklic pa se mi zdi, da imam privilegij, da se s temi stvarmi ukvarjam vsakodnevno. Vstopam v različna življenja, z različnimi pogledi … Mogoče se mi kaj hitreje odpira.

Kako ste sploh prišli do igralskega poklica?

Jana: Igrala sem v amaterski skupini, igra me je začela zelo hitro vznemirjati. Zdi pa se mi, da to ni edina stvar, ki bi jo lahko počela v življenju. Šla sem poizkusit in bila sprejeta, lahko pa bi počela tudi kaj drugega. Predstavljam si, da bi bilo grozno, če bi me igra nehala vznemirjati in bi mi bilo dolgočasno iti v službo, čeprav so tudi pri igri stvari, ki so mi naporne in jih ne bi rada počela.

Se je kdaj treba tudi potruditi, ker se ne prebujate vedno z nasmeškom?

Jana: Kakor kdaj. Včasih se zbudim super na šest, včasih pa ne. Sem pa vseeno jutranji človek, nisem eden izmed tistih, ki jih moraš zjutraj pustiti dve uri, da pridejo k sebi. Ko se ne zbudim z nasmeškom in ko ga ni tudi čez dan, takrat se rada družim z ljudmi, ki so mi blizu, kaj preberem, kam grem, da zamenjam okolje. Rada pa sem tudi doma, kjer imam mir.

Se vam je kdaj zgodilo, da je kakšna vaša vloga, ki se vam je zdela dobra, šla mimo, je bila neopažena?

Jana: Ja, ampak to je že subjektivno, kaj se komu zdi dobro. Rada puščam ljudem pravico, da sami odločajo, kaj jim je dobro, in me njihova odločitev ne prizadene. Seveda si želim, da bi še kdo kaj videl, če pa ne, pa ne zamerim.

Niste zamerljivi?

Jana: Nisem, sem pa občutljiva. Hitro me kaj prizadene, na dolgi rok pa nisem zamerljiva. Včasih si na račun občutljivosti rečem: Daj že odrasti, ne obnašaj se, kot da si punčka iz porcelana.

Mar občutljivost ni del vašega dela?

Jana: Je, le da sem vseeno morda pretirano občutljiva.

Se učite živeti s to občutljivostjo?

Jana: Tu se da še kaj narediti. Ne govorim o tem, da ne maram svoje občutljivosti, zdi pa se mi, da si kaj preveč vzamem k srcu in me potem to prizadene.

Se lahko v takih primerih zavarujete?

Jana: Učim se, poskušam ločiti pomembne stvari od nepomembnih. Menim, da sem včasih še preobčutljiva za nepomembne stvari, ki so meni še pomembne.

Mar ni prav, da se postavite zase in stvari, ki so vam pomembne?

Jana: Zase se moramo postaviti. Sama tega še ne znam povsem dobro.

Vam občutljivost tudi očitajo?

Jana: Mi, ampak če me kdo na njo spomni, mi da misliti, da sem mogoče res preobčutljiva. Vzamem dobronamerno.

So gledališča pomembna tudi zato, da opozarjajo na človeško plat in človeškost?

Jana: Seveda. Človeškosti, človečnosti je premalo, večkrat bi nas moralo kaj opozoriti nanjo. Če vidim, da je primanjkuje, rada kdaj zbežim v svoj prijazni pravljični svet, stran od realnosti.

Je človeškost stvar odločitve?

Jana: Če imaš v sebi tega človeškega človeka, ne vem, zakaj bi ga brisal. Meni se to zdi nekaj lepega. Ne vem, zakaj bi ga kdo hotel brisati. Ker si ugotovil, da bi ti zaradi tega bilo lažje? Jaz, naivnica, teh stvari nočem videti ali pa jih ne vidim. Se pa tudi ne gibljem v takih krogih, čeprav zelo hitro začutim človeka in človeškost, kar pomeni, da tudi nisem s takimi ljudmi, ki človeškosti nimajo. Ne gre za predsodek, s takim človekom pač nimava skupnih točk.

Kakšen pomen ima za vas kultura?

Jana: Kdor ima potrebo po njej, si jo najde, zagotovi in nudi. Če jo potrebuje, jo poišče ter se zadovolji. Drugo pa je, da te mora z njo nekdo spoznati in ti jo na nekakšen način približati. Mene sta v kulturo zelo hitro vpeljala starša. Mislim pa, da nekaterim ljudem kultura ne pomeni nič, kar je tudi prav. Jim pa kaj drugega pomeni. Me pa veseli, da kultura pomeni veliko še številnim ljudem. In s temi sem si blizu.

Menite, da je kulturo treba prilagoditi življenjskim razmeram, recimo naglici, ali vztrajati pri svojem?

Jana: Jaz bom vztrajala, ker mi tako paše, ker tako potrebujem in mi je to normalno. Naj ljudje delajo, kar hočejo, ne bi obsojala in sodila. Mene igranje na prvo žogo ne zanima, če nimam nič od tega. Niti denar mi ne more tega povrniti.

To pomeni, da se ne bi prodali zaradi denarja?

Jana: Ne. Drugo pa je, če moraš preživeti.

Imate radi situacije, v katerih je treba splavati?

Jana: Zelo dobro reagiram v takih situacijah, čeprav jih nimam rada. To mi je prenaporno, pravzaprav sem lenobna. Bolj mi je všeč počasi.

Vam je trenutna življenjska situacija pisana na kožo?

Jana: Dobro mi je. Če si ne moreš narediti, da ti je dobro, najdi nekaj drugega, kjer boš srečen.

Niste za jamranje?

Jana: Sem. Tudi sama jamram. Vendar če bi rekla, da me to, kar počnem, ne osrečuje, bi si poiskala nekaj drugega.

Bi v takem primeru imeli pogum in spremenili početje ali okolje?

Jana: Upam. Nisem rada nesrečna.

Kaj vas dela zadovoljno?

Jana: Mir. Zelo dobro čutim svoj mir in nemir. V bistvu sem zelo nemiren človek, zelo iščem in potrebujem mir. In ko ga imam, takrat sem srečna. Ko začutim, da sem mirna, to prepoznam kot: Zdaj se počutim dobro. Ne vidim sreče v materialnih stvareh. Učim se reči ne in tega, da s tem ni nič narobe. Navsezadnje te vse stvari, ki so v nasprotju s tabo, delajo nemirnega.

Kako se spopadate z ovirami?

Jana: Zdaj se znam bolje opazovati kot pred desetimi leti in tudi temu primerno živim. Ne živim v zanikanju ovir, jemljem jih kot del življenja. Res pa je, da si se kdaj bolj pripravljen soočiti z njimi. Sicer pa te vse počaka. Oviram se ne moreš izmakniti.

Ste do svojega življenja odgovorni?

Jana: Odgovorna sem do svojega življenja do te mere, da se trudim, da bi mi bilo dobro. Dopuščam pa, da me, usmerja in vodi še kaj drugega, 'večjega' od nas. Vse, kar je čarobno, mistično in skrivnostno, me privlači. Pri merljivem se itak vprašam, kdo je merilo.

Ste se kdaj že znašli na tankem ledu zaradi tega?

Jana: Ne. Menda imam blazno intuicijo in ji znam prisluhniti.

Še vedno zbirate uhane?

Jana: Ja, čeprav imam zdaj obdobje, ko jih že dolgo nisem nosila. Z uhani je tako; ali sem z njimi obsedena ali pa jih sploh ne nosim. Zdaj jih ne morem nositi. Takoj, ko jih dam gor, mi nekaj ne paše. Že leto dni jih ne nosim. Zdaj nosim prstane, včasih pa celo nič. To je smešno. Včasih bi kar kaj dal nase, da bi delal masko, včasih pa …

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley v reviji Lisa

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez