Ivo Boscarol: "Ovir ni, so samo v glavi!"

30. 10. 2011
Deli

Ko govori o prepričanosti vase, je podjetnik Ivo Boscarol, 'letalonosilec' v številnih pogledih, neomajen. “Če delaš, kot misliš, da je prav, tudi za tiste, s katerimi delaš, in če to delaš s filozofijo na dolgi rok, si notranje pomirjen. Če se ne bojiš, kdo ti bo zvečer pozvonil na vrata, kdo ti bo prišel v pisarno, kdo te bo dobil na telefon, si verjetno notranje pomirjen, prepričan vase, kar je gotovo močna gonilna sila.”

Kakšna je zgodba v zvezi z banko, ki jo oglašujete na plakatih?

Ivo: Zgodba glede NKBM je naslednja: imajo vprašalnik in tisti, ki smo šli v reklamo, smo ga morali izpolniti; s tem, da nismo vedeli, za kaj gre. Odgovoril sem in izkazalo se je, da sem 100-odstotno pripravljen. Ne vem natančno, kaj to pomeni, ampak očitno je vprašalnik tako zastavljen, da so moji odgovori 100-odstotni.

Je človek lahko na vse pripravljen?

Ivo: Če si pripravljen na izziv, si vedno pripravljen. Le ovire se ti ne smejo zdeti nepremagljive. Drugo pa je, če rečeš: To ni mogoče. Potem nisi pripravljen na nič. Toliko moraš biti samozavesten, da veš, da si sposoben nekaj narediti.

Če nisi prepričan, nimaš kaj iskati v poslu, verjetno tudi v današnjem življenju, ki je napeto, potrošniško ... ne. Ne poznam nikogar, ki bi si sam zgradil bajto s svojim denarjem. Mogoče imam srečo, ker sem oven, ovni pa smo samozavestni, to je značajska sposobnost.

Lani za novo leto sem na Pipistrelovi interni prireditvi povedal, da nas čaka zelo težko leto, ker sem prepričan, da recesije še zdaleč ni konec, in obenem dodal, da bomo naslednje leto tretjič zmagali na Nasinem tekmovanju. Nekaj časa je bila kar tišina, nekdo se je hotel hihitati in šele nato so začeli počasi ploskati. Povedal sem, da ne bo šlo, če ne bodo verjeli vase in vame.

Seveda je bilo hudo, to leto ni bilo preprosto. Malo so mi tudi očitali, ali je res prav, da toliko denarja vložimo v to. Kaj bomo tam, Nemci imajo za sabo Siemens, Airbus, desetkrat več denarja kot mi … Res moraš verjeti vase, verjeti, da boš zmagal, potem gre. Naše podjetje je takšno, da je treba zaupati na prazno.

Dejstvo je, da nimamo nikakršnih možnosti, da bi kakšno stvar lahko realno ocenili in bi šla skozi, kot si jo zastavimo, ker imamo premalo denarja in nas je premalo. Moramo skakati čez jarke, tu ni mostov! To nas rešuje, zato smo tudi v krizah močni in fleksibilni … Tisti trenutek, ko priznaš ovire, je konec. Ovir ni, so samo v glavi!

Kar nekaj poslov ste že izpeljali, kaj je pretehtalo, da ste se odločili za letala?

Ivo: To, kar je zdaj, je le eno obdobje v mojem življenju, letalstvo ni zadnje, sploh ne! Ampak vse, kar sem v življenju počel, sem počel, kot je bilo najboljše možno. Ko sem fotografiral, sem želel postati mojster, ko sem delal priponke, sem jih hotel delati na pravi način.

Karkoli sem počel, sem želel početi maksimalno dobro, tudi v letalstvu. Ko tukaj ne bom več videl izziva, se bom šel nekaj drugega. V glavi imam polno stvari. Zjutraj se odločim, kakšen bo dan. Če od mene želite načrt za naslednje leto, niste prišli v pravo podjetje. Težko načrtujem, ker se odločim zelo hitro, smo prilagodljivi in zato tudi uspešni.

To pomeni, da imate tudi nekakšen čut, občutek?

Ivo: Zaposleni se šalijo, da če mi odrežejo desni palec, je s Pipistrelom konec, ker navadno rečem: Čez prst bomo konec leta imeli 400 tisoč dobička, ob čemer se računovodkinja nasmehne. Na koncu leta pa pride k meni z vprašanjem: Kako ste vedeli?

Imam čut predvidevanja, tudi malo vizionarstva, kam bodo šli trendi v načrtovanju letal in produktov. Moj del je prav koncept letala, kakšno bo, dvosedežno, električno, za ta ali tisti trg. Strategija je moje delo, ker znam predvidevati, tudi ekonomija.

Ni mi žal, da sem študiral ekonomijo, čeprav po naključju. Bistveno lažje je pridobiti tehnično znanje kot organizacijske sposobnosti in predvsem sposobnosti za delo s kolektivom. Lahko je biti uspešen, če lahko vse zamenjaš in imaš idealen kolektiv. Bodi uspešen z ljudmi, ki jih imaš, in iz vsakega potegni to, kar zna najbolje delati ter kar povrhu še rad dela.

Kako ste se iz fotografiranja, tiskanja plakatov, izdelave priponk usmerili v bolj tehnično smer?

Ivo: Letenje je najvišja možna oblika umetnosti. Ko v jadralnem letalu ugasneš motor, občutiš piš vetra in se prepustiš, je ni lepše simfonije. Imaš naravo, ki je najlepši umetnik, ko pa še začutiš to, kar človeku ni dano, se pravi, da letiš, greš v sfero nadnaravnega. To je zelo povezano z umetnostjo, povrhu imajo vsa naša letala čiste linije, so elegantna, bele barve ... Če je letalo lepo, tudi dobro leti.

To pomeni, da ste estet in stremite po lepem?

Ivo: Mogoče se pri meni obe polovici prepletata, tehnična in estetska. Ne nazadnje sem decembra, ko smo izdali erotični koledar, povedal, da gre za tehnično erotiko. Tudi v tehniki je estetika.

Prej kupimo nekaj, kar nam je všeč?

Ivo: Tako smo naravnani ljudje. Proizvajamo moške igračke. Navadno pa jih kupujejo ženske, ker odločajo, ali si bo gospod lahko kupil igračko ali ne. Na sejem prideta oba in gospod, ki je že pripravljen, pove: To je tisto, kar bi rad kupil.

Gospa pravi: To letalo je kot iz kinder jajčka, glej, kako je lepo, pa še lesene kljuke ima. Potem pa pride najbolj kruti del: Ampak koliko to stane? Na žalost ima zastopnik cenik za žene in še dodatni cenik za dodatno opremo za moške.

V osnovni ceni letalo leti, elektronska pošta za dodatno opremo pa pride posebej čez tri tedne in gre malo mimo. Lahko nanese 30, 40 odstotkov od osnove cene. Odvisno je tudi, za kateri trg gre. Za Nemčijo mora biti vsega minimalno, a takega letala v Italiji ne prodaš, tudi če si papež. Za Italijana mora biti letalo kot novoletna jelka, z lučkami naokoli, velikimi monitorji, daljinci ...

Kako vam gre od rok odgovornost do zaposlenih?

Ivo: Nekateri so z mano od začetka, 25, 20, 17 let, poznaš družine, ljudi … Ne moreš biti neodgovoren, poleg tega nisem tip ameriškega podjetnika, da bi danes odprl podjetje, ga jutri zaprl, zamenjal ljudi … Sem bolj čustveno navezan na produkt in na zaposlenega, tako je odgovornost še toliko večja.

Verjetno je zato marsikatera noč neprespana, kakšno težko potovanje za mano. Ne morem jokati pred parlamentom, temveč moram za vse poskrbeti sam. Razmišljaš in tvegaš, greš v to in ono, zato me včasih boli, čeprav sem se že navadil, ko me primerjajo s posamezniki, ki so do tistega, kar imajo, prišli na malo drugačen način, a nas v Sloveniji mečejo v isti koš.

Vsi smo tajkuni, ne glede na to, da eni začnemo delati zjutraj ob šestih in delamo pozno v noč in nimamo kaj za pokazati. Zaradi tega sem se tudi zapel z revijo Manager. Eno je, če ocenjujejo, koliko je podjetje potencialno vredno na trgu, drugo pa je, če napišejo, koliko denarja ima nekdo na lestvici stotih najbogatejših.

Prepričan sem, da je v Sloveniji na tisoče bogatejših od mene, ker imam potencialno res vredno podjetje, nimam pa zaradi tega denarja. Nimam jaht niti vikendov, vse, kar imam, sta zadovoljen kolektiv in zadovoljstvo, da zjutraj ob šestih pridem na dopust in sem na dopustu do desetih zvečer, potem grem malo spat, naslednji dan pa spet pridem na dopust. Tega mi ne more nihče vzeti. Ni pa mi vseeno, če me dajo ob bok hildam in smo vsi tajkuni.

Ste besedo dopust uporabili namenoma?

Ivo: Tako doživljam svojo službo, imam to prednost, da mi je služba hobi in hobi služba. Hvala bogu! Zato hočem, da imajo tudi zaposleni take pogoje, kot da bi bili doma. Danes pol življenja prespiš, pol pa ga preživiš v službi. Navadno vstanem ob šestih in sem že pred sedmo v službi, grem za uro ali dve v hrib, nato grem spet malo delat, nato pogledat, kaj se je dogajalo, med 22. uro in 2. uro pa sem navadno na Skapu, ko imam na zvezi Američane.

Bi lahko rekli, da se zavedate človeškega faktorja, ki ponuja neskončne rezerve?

Ivo: Človek je temelj vsega. Če je delavec zadovoljen, je produkt dober, če je delavec motiviran, je produkt inovativen. Stroj se ne upravlja sam. Nimam nobenih mehanizmov, da bi lahko znanstvenike plačal, kot bi jih nekdo drug.

Če ostajajo tukaj in vidijo motivacijo, potem očitno denar, tako kot meni, še nekomu ni na prvem mestu. To vam da vedeti in misliti, da zadeve pelješ na način, ki ga tudi drugi sprejemajo. Ljudje, ki teh zadev ne poznajo, rečejo: Glej, znanstvenika plača kot zunaj čevljarja.

Če bi mu podvojil plačo, bi se mi trikrat povišali prispevki, dajatve, ker nimamo socialne kapice. Za inženirja, ki je prišel k meni iz Nemčije, me isti neto, kot ga je imel v Nemčiji, na mesec stane dva tisoč evrov več. Pravzaprav znanstvenikov ne morem plačati več kot toliko.

So pa vzdušje in izzivi, ki jih imajo pri nas, tisti, ki so jim pomembni, da ostanejo pri meni. Ne vem, ali jih je v 20 letih šlo pet od mene.

Večina delodajalcev nima te miselnosti …

Ivo: Gre za eno razliko. Če moj delavec ni zadovoljen in je jezen name, vprašanje, ali se bom še vedno z lahkim srcem usedel v produkt njegovega dela in ga preizkusil v zraku. Delavcem moram 100-odstotno zaupati. Ne samo moje življenje, tudi življenja vseh naših kupcev so odvisna od njih.

Če je en delavec nezadovoljen in ne pričvrsti matice, je s Pipistrelom konec. Če sem odkrit, konkurenca to čaka. Ne morem imeti norme. Več mi pomeni, da je izdelek dobro narejen, pa je tega raje malo manj, ampak varno. V podjetju si moramo zaupati.

Delujete kot družina?

Ivo: Pravkar smo bili dva dni v Prekmurju, imamo piknike, seveda v okviru možnosti. Razen ob priložnostih, kot je bilo Nasino tekmovanje ali kaj podobnega, zaposleni končajo delovnik okoli pol štirih, ob sobotah in nedeljah ne delamo. Če nismo sposobni narediti, kar je potrebno, v delovnem času, potem je s podjetjem ali z mano nekaj narobe. Fantje morajo na delo priti spočiti.

Od kod ime Pipistrel?

Ivo: Ko sem v bivši Jugoslaviji začel leteti, je bilo zastonj. Takrat sem še študiral in sem lahko prišel šele popoldne, letala pa so bila že v zraku in letenje se mi je vse bolj oddaljevalo.

Nekoč sem v Italiji zagledal motornega zmaja, ki se mi je zdel krasen. Sestaviš ga, razstaviš, daš na travnik in letiš, kadar hočeš. Postopoma sem ga prešvercal in sestavil, le da je to takrat bilo nelegalno.

Upravnik mi je rekel: S tvojo anteno za drugi program, motorko od zadaj in dežnikom za Fructal, lahko letiš, ko bom zaprl vrata hangarja, da te ne bom videl, če se boš ubil, in ne bom nič kriv.

Največkrat sem letel zvečer, oblika zmaja je v mraku spominjala na netopirja. Ajdovci so začeli govoriti: Boscarol in netopir sta spet v zraku … Naredili smo enega za prijatelja, za prijatelja od prijatelja … in rekli, da bomo podjetje preregistrirali.

Postal sem prvi zasebni proizvajalec letal v Jugoslaviji. Ker smo morali izvažati v Italijo, smo si nadeli ime, ki so ga razumeli. Po latinsko Pipistrel pomeni netopir. Naša letala zdaj letijo precej bolje kot netopirji, ampak je znamka že tako znana, da smo ime pustili.

Po naključju ima tekmovalni pilot Dave Morss, ki je za nas letel v Ameriki, vzdevek Batman, njegov kopilot pa se imenuje Robin kot v Batmanu. Moji fantje so to takoj 'poštrikali' in naredili Batmanov znak z dvojnim Batmanom, ker ima naše letalo dva trupa, kar je bila največja atrakcija za vse televizije.

Kako ste prišli do rešitve za zmagovalno letalo?

Ivo: Letalo smo naredili kot nedeljsko kosilo. Ko sva se z inženirjem peljala s sejma, me je vprašal, ali bomo šli naslednje leto na Nasino tekmovanje. Bilo je še pred odločitvijo, da gremo. Odgovoril sem mu, da ne vem, ker je za zmago treba narediti aeroplan, ki ga še ni.

Vprašal me je, koliko imamo denarja, in sem mu odgovoril, da ve, koliko. Rekel je, da bomo naredili tako, kot mama naredi nedeljsko kosilo: gre v hladilnik in postrga, kar je notri. Natančno tako nam je uspelo.

Koncept se je izkazal za genialnega zaradi teže, ker sta dva trupa in se teža odšteva oziroma boljše razporedi. Čudili so se, od kod ta ideja, porodila pa se je, ker nismo imeli dovolj denarja, da bi naredili popolnoma nov aeroplan. Čeprav so vsi sistemi, ki so na njem, takšni, da jih bomo uporabili na novem štirisedu, in nam je pravzaprav to letalo služilo kot platforma za testiranje.

Torej je bilo pomanjkanje izhodišče za kreativnost?

Ivo: Natančno to. Zato pravim, da je najbolj pozitivna stvar za gospodarstvo kriza, ker te prisili, da začneš drugače razmišljati. Imamo srečo, da imamo krizo vsak dan. Zjutraj, ko se zbudimo, je nova kriza. Ne vemo niti, kako bomo preživeli, od kod bomo dobili denar in kaj bomo jutri delali, kateri trg se nam bo ponovno sesul, ker bo dolar spet upadel …

Mar ni to stres na stres?

Ivo: Stres je stvar, ki me najbolj osvobaja. Kakovost življenja je krasna, le bolj intenzivno je. Če se mi nič ne dogaja ali kakšni stvari nisem kos, sem hitro bolan.

Ste kakšno kreativno ušpičili že kot otrok?

Ivo: Prva stvar, ki se je spomnim sam in vsi moji, je, ko me je mama poslala v trgovino s takratnimi petimi dinarji in besedami: Za polovico kupi moko in za polovico bombone ali kaj drugega. Pameten, kot sem bil, sem razmišljal, kako mi je uboga mama dala le en bankovec za dve stvari. Razmišljal sem logično in bankovec dal na pol ter v trgovini zahteval za eno polovico moko in za drugo bombone.

Ste tudi med služenjem vojske bili tako domiselni?

Ivo: Vojska je bil moj najlepši dopust v življenju. Takoj sem se zelo aktivno vključil v različne dejavnosti, organizirali smo prireditve … Z mano sta bila še režiser Igor Likar in slikar Todorče Atanasov, vsi smo bili malo starejši. Takoj so mi dali temnico.

Oktobra sem šel v vojsko, 1. novembra sem že šel domov in pripeljal črnega renoja. Imel sem mladega komandirja, ki me je z besedami: Med tednom bom preganjal punce jaz, med vikendom pa ti, spodbudil, da pripeljem avto.

Delovala sva zelo dobro. Tudi potnega lista mi niso vzeli, tako sem vsa 'vojna lica' zalagal s kavo, rezervnimi deli in bil car. Dejstvo pa je, da hrana v vojski ni bila najboljša.

Kako ste si pomagali?

Ivo: Na različne načine. Imeli smo tudi prostor, kjer smo si lahko kuhali, in ko sem bil na vrsti, nismo pa imeli sestavin za palačinke, sem se odločil za improvizacijo. Fantom sem rekel, naj na mizo prinesejo, kar imajo, in bom že kaj sčaral.

Eden je imel jabolka, drugi banano, mislim, da eden celo hruško, pomarančni sirup in sladko smetano, v hladilniku od komande je bila še lučka. Prepražil sem sadje, narezano na kocke, palačinke namazal s pomarančnim sirupom, jih nadeval s prepraženim sadjem ter dodal stepeno smetano in sladoled.

Še kaj jadrate, si vzamete čas zase?

Ivo: O ja. Normalno, da imam kakšne razvade. Nor sem na tajsko masažo. Grem enkrat na teden, ko uro in pol ni telefona. To je drugi svet, odklop.

Ste večni otrok?

Ivo: Sem nedorasel otrok. Vse življenje živim svoje sanje, povsem otroške. Lahko v življenju pričakuješ kaj lepšega? Človek je izpolnjen, ko reče, da ne ve prav za nobeno stvar, ki bi jo rad spremenil. Sam ne bi ničesar spremenil, delal sem tisto, kar mi je bilo všeč. Tudi če bi še enkrat živel, bi živel tako. Ne razumem ljudi, ki stalno jokajo za nazaj. Očitno so nekaj zašuštrali.

Veljate za zanesljivega?

Ivo: To je seveda stvar kriterijev. Moram povedati, da verjamem vase.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley