Menim, da je to v trenutni fazi evolucije človeka še nemogoče. Če mi bo zdajle kdo zatežil, da on shaja brez vsakršne odvisnosti, ga bom samo zvito vprašala: "In kaj zanimivega počnete v prostem času?" In hop! Njegov odgovor namreč ne bo nič drugega kot njegova odvisnost.
Lahko smo namreč prav nemarno navlečeni na pospravljanje predalov, na obiskovanje fitnesa, posedanje pred tevejčkom, na branje, tek ... No, pa smo obstali pri delitvi na zdravju škodljive in neškodljive ali celo koristne odvisnosti.
Sama sem večino življenja kadila kot laboratorijska podgana, na kateri preizkušajo nove arome tobaka. Bila sem izjemno ponosna na to, in moj življenjski cilj je bil, da si na smrtni postelji še zadnjič odločno vtaknem čik v usta ali v aparat s kisikom ali v tisto, kar že bo dihalo namesto mene.
Potem pa nenadoma nisem več prilezla do prvega nadstropja, nisem šla nikamor, kjer je bila kakršnakoli omejitev kajenja, in nihče me ni več poklical po telefonu, ker se mu je iz slušalke najprej razlegalo polurno kašljanje.
Pa sem si rekla: "Čakaj malo, Muckova ..." Ja, rekla sem si, ali je to sploh še lajf? In (seveda niti slučajno ne z lahkoto) prenehala kaditi. Zdaj je tega tri leta in ne bom rekla, da mi ne paše več, ampak to, koliko zdravstvenih težav je odpadlo, vedno odtehta.
Ozdravljena sem tudi odvisnosti od računalniških igric. Kako se je to zgodilo, nimam pojma. Nekega lepega dne so se mi zazdele skrajno bedaste in dolgočasne in sem nehala cele dneve 'drkati' miško in buljiti v zaslon (tudi to je imelo nekaj neljubih zdravstvenih posledic). Morda bom spet začela čez deset let, ko jih bodo izpopolnili.
Okusu kave se še vedno ne morem odpovedati, vendar sem jo na ljubo poskočnemu krvnemu pritisku zamenjala za brezkofeinsko.
Od posta dalje veliko manj jem. Kruha, recimo, nisem poskusila že leto dni, drugi žalujoči ogljikovi hidrati pa niso uzrli notranjosti moje ustne votline pet mesecev. Ne morem pa reči, da sem se odvisnosti od hrane čisto ozdravila, ker mi misel pogosto obišče kako slaščičarno ali picerijo, vendar zopet zmaga dobro počutje.
Z alkoholom na srečo nisem imela nikoli težav. Tu pa tam sem pod njegovim vplivom prešerno rajala s svojimi prijatelji in pri tem čisto nič pazila, kdo me vidi, ter tako občasno prišla na slab glas. V resnici pa včasih tudi za pol leta in še več pozabim, da je alkohol na svetu.
Tako sem se zadnjič na literarnem srečanju med pogovorom o odvisnostih nasploh glasno vprašala, s čim sem sploh še zasvojena zdaj, ko sem večino škodljivih odvisnosti odpravila ali jih vsaj za silo obvladujem.
Da bi se navlekla na tek ali kak drug šport, dvomim, da bi se mi lahko kdaj zgodilo, ampak nikoli ne veš, kje preži nevarnost ... Svoje gibalne obveznosti sicer redno in disciplinirano opravljam, ampak zares osrečujejo me šele, ko se končajo.
Ja, berem veliko, ampak ne zanemarjam zaradi tega drugih reči, televizije nisem gledala že leto in pol, ker jo sovražim iz dna srca ...
Kaj je torej tista past, ki me bo tokrat pogoltnila?
Kajti neko odvisnost mora imeti vsak, veste. Brez nje ne moremo ubežati naporom in stresom in vsej preostali notranji in zunanji greznici, po kateri brodimo. Odvisnosti so na neki način naravna in nujna zaščita pred zlomom, če niso pretirano škodljive, seveda!
Pa sem se spomnila, da sem trenutno odvisna od živali. One so tisti lumpi, zaradi katerih se ne morem spravit iz postelje, ker se tam crkljam z mucami in psičko in se igramo kot trapasti in se spet crkljamo in mi dol visi za ves svet.
Zato bom Mili, Džuli, Garpa, Bertija, Elvisa in Bučko prijavila na Urad za preprečevanje odvisnosti kot zdravju škodljive substance.
Desa Muck v kolumni za revijo Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
