Nebo brez oblačka. In naslednjih nekaj dni bo tako. Kot bi nas nekaj v naravi hotelo spomniti … Oblaki pridejo in gredo … nebo, platno, na katerem se vse dogaja, pa ostaja. In enako je v mojem umu. Oblaki so misli, občutki, dogajanje … Resnična jaz pa sem tista prisotnost izza vsega dogajanja, neskončen prostor. In neskončna globina, tišina …
Včeraj sem poslušala zanimivo stvar v zvezi z odvisnostjo od čustev. Stvari, ki jih tako ali tako že vsi vemo, ampak včasih kdo pove stvari na nov, svež način in nas spomni … Skratka, šlo je za to, kako so se naše celice skozi leta navadile in postale odvisne od kemijskih snovi, ki jih naši hormoni proizvajajo, ko doživljamo strah. In ker mora vsaka odvisnost biti potešena, telo vedno znova pošilja možganom signale, potrebo po še več te kemije. Nato možgani proizvedejo še več misli, ki proizvajajo strah in povzročajo ter pritegujejo v naše življenje situacije, ki ustvarjajo še več strahu. In tako v začaranem krogu. Kar tako, mimo nas … ne da bi nas kdo za karkoli vprašal …
In kaj je vzrok takega dogajanja? Nezavednost. Vedno in povsod, kadar se v nas *mimo nas* dogajajo stvari, za katere mi sploh ne vemo, je na delu nezavedanje. Proces se dogaja samodejno. Tako kot dihanje ali bitje srca. In kaj je rešitev? Po moje si nihče od nas ne želi vedno novih odmerkov strahu in okoliščin, ki ga proizvajajo. Moja rešitev je vnašanje zavedanja. Vnašanje časa v misli, občutke, reakcije. Da si damo priložnost, se vsake toliko ustavimo in opazujemo dogajanje v sebi. Včasih sem, ko opazujem svoje filme, res presenečena. Vedno znova … Ko človek opazuje samega sebe, se vse nekako upočasni, več časa ustvari več prostora. In ko imamo več prostora, dobimo možnost izbire, odločanja. Ko se globoko zavemo procesa v telesu, ki ga povzročajo misli strahu, ko se v resnici zavemo in začutimo, da nam take misli povzročajo bolečine in neprijetnosti, se jim na neki točki čisto spontano odrečemo. Stvari naravno odpadejo …
Torej, dan, priložnost, da med naše notranje oblake vnesemo modrino in neskončnost neba …
Namaste.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
