Carmen L. Oven: Sprehajalka gospodovega psa

Kaj vam pomenijo sprehodi?

Carmen: Odpirajo mi misli. Več vrst sprehodov je; če greva na sprehod s sinom, je povsem drugače, kot če gremo vsi trije ali če grem povsem sama. Če grem sama in vem, da bom pustila otroka doma pri očetu in babici, si obujem športne copate in držim tempo, da se prepotim in se znebim napetost.

So pa tudi sprehodi kar tja v en dan, vsaj na začetku so videti tako, zdi pa se mi, da so v resnici ti sprehodi najboljši, ker od njih ne pričakuješ nič, prinesejo pa ti marsikaj. Neke vrste sprehod je tudi vožnja z avtom.

Zadnjič sem vodila Sašo Pavček v Mariboru in se sama vozila tja in nazaj. Ves dan mi je šlo na živce, ker sem se morala peljati v Maribor, dokler se nisem usedla v avto in si rekla: Dobro mi je, to sta moji dve uri.

Potem je bilo super, domov sem prišla polna domislic. Še en sprehod je: po pesku v puščavi. Ta je poglavje zase, ker so tam povsod po tleh ogledalca, nekako se ne moreš skriti pred sabo.

Se na sprehodih sprehodite tudi do sebe?

Carmen: Zagotovo, predvsem gre za prihajanja k samemu sebi. Temu pravim, da lovim dušo. Zato imam najraje morje, ker sem tam tako disciplinirana, da grem zjutraj že pred zajtrkom k morju in se sprehajam, včasih tudi tečem.

Odkar sem rodila se sprehajava z Nacetom, ki je zelo dovzeten. Najraje imam sprehode v puščavi ali ob morju, ki so si diametralno nasprotni, hkrati pa imajo skupno točko. Tam sem jaz, ujamem dušo ali ona mene.

Vas vleče na Bližnji vzhod?

Carmen: V bistvu me privlačita Arabija in Perzija. Arabija zato, ker sem tam spoznala veliko prijateljev, h katerim me vleče po vseh poteh. Perzija pa že sama po sebi ... Hafis in Rumi, literatura in ljudje. Iranci so zame krasni.

Kako to mislite?

Carmen: So popolnoma drugačni, naša podoba o njih je takšna, kot nekdo želi, da jo imamo. Ko sem se pripravljala na pot v Iran, sem se spraševala, zakaj grem ravno tja, kjer mečejo bombe. Kakšne bombe neki, ljudje sploh ne ločijo Iran od Iraka.

To sta dve različni zgodbi, Iran je nekdanja Perzija. Iranci se mi zdijo posebni tudi zato, ker sem tja šla v posebnem stanju in so mi povsod prišli na pot z dobroto ter velikodušnostjo.

Vas zanima njihova kultura?

Carmen: Pri Irancih me je v povezavi s Hafisom navdušilo to, da ga na nekakšen način še vedno živijo. Še vedno ga uporabljajo kot orakelj. Recimo v Shirazu, kjer naj bi bil pokopan oziroma je pokopan, starček ali mladi par, ki ne ve, kaj bo z njim, postavi vprašanje, odpre njegovo knjigo in dobi odgovor, neke vrste prerokbo.

Bi za Hafisa, perzijskega sufija, lahko rekli, da je pisal tako, kot bi živel danes?

Carmen: Pisal je pred sedemsto leti. Če ga bereš, imaš dejansko občutek, kot bi se pogovarjal s prijateljem, je precej moder, sodoben in življenjski.

V nekaterih iranskih družinah ga ob praznikih še vedno berejo. Imela sem izkušnjo, da me je prijatelj potegnil v knjigarno in povedal: Sama sebi se smiliš, tega ne bom gledal, postavi si vprašanje in odpri Hafisa, in res sem dobila primeren odgovor.

Ne glede na vse pa si Iranci, sploh mlada intelektualna srenja, želi ven.

Bežijo od tradicije?

Carmen: Ne toliko od tradicije kot od represivnega sistema, malo pa tudi od religije, ki je represivna. Recimo, še vedno je zapovedano, da so dekleta pokrita in nosijo tuniko, dolgo do sredine stegen, tudi turistke, kar je super.

V kakšnem smislu?

Carmen: Ko sem bila pokrita, sem ugotovila, da čeprav se pokriješ, se odkriješ, pravzaprav sem se počutila zelo seksi.

Mlade Iranke imajo zelo popoln make up, če niso iz družine, ki je ortodoksno religiozna. Sedemnajstletnice so takšne, kot bi bile narisane, obrvi imajo popolnoma populjene. To je tudi njihov edini imidž. Čeprav zdaj nosijo rute na sredi glave in si barvajo lase.

Kaj bi se vam zgodilo, če bi se sprehajali brez rute na glavi?

Carmen: Sedela sem na Imamovem trgu v Esfahanu, ki je drugi največji trg na svetu, takoj za trgom Nebeškega miru v Pekingu. Iz rute mi je visel le en pramen, ki mi je ušel. Mimo je prišel starejši gospod in mi rekel, naj pokrijem lase, in sicer s takšnim tonom, da niti pomislila nisem, da si ne bi takoj potegnila rute čez. In to v angleščini, ki jo starejše generacije sploh ne govorijo. Čeprav smo po drugi strani, ko sem bila pri njih doma, bili vsi odkriti, dokler ni vstopil oče.

Se pravi, da mladi vozijo 'slalom'?

Carmen: To pa ja, le dekleta iz zelo religioznih družin niti ne pomislijo, da bi kršila. Po drugi strani pa je najbolj smešno to, da žensk ne zatirajo, kot pravijo.

Tam je na univerzi toliko žensk, kot jih tukaj skoraj ni, še spodbujajo jih, le nekaterih pravil se morajo držati.

Tudi ženskost je tam drugačna. Normalno, da si tudi one želijo biti lepe, toda ženskost je pri njih drugačna.

Kakšna?

Carmen: Vse ženske so mi tako lepo dišale, ne znam povedati, po čem, spominjalo me je na med. Te ženske dišijo tako naravno, po drugi strani pa imajo takšno srčnost.

Nekatere pa so zelo namazane, obraze imajo dobesedno narisane. Tam je vsega, ne morem reči, da je nekaj tako, nekaj pa tako. Ljudje so fantastični.

Od kod vam metafora za naslov knjige: Sprehajalka gospodovega psa?

Carmen: Naslov me spominja na Toneta Pavčka, ki je povedal, da določene stvari pridejo z neba.

Ko sem se vračala iz Sinaja, kjer imam prijatelje in jih vsako leto obiskujem, tudi beduine, kar pomeni, da grem ležat v pesek pod zvezde, delat zapestnice z malimi beduinkami, mi je na letalu začelo po glavi hoditi: Sprehajalka gospodovega psa.

Nisem vedela, kaj naj s tem. Vedela pa sem že, da bom nekaj napisala. Na neki način sem to vzela kot sporočilo, da je to lahko naslov romana. Vedela sem, da bo roman, zgodba o Slovenki, ki gre v Iran, kjer doživi, kar doživi, in potem sem iskala povezave z naslovom.

Prebrala sem celega Hafisa, angleške prevode, še francoske sem šla gledat, če se kje pojavlja kakšen pes, da bi povezala z njim, ker se ta kar pojavlja v knjigi.

Mila, glavna junakinja, ga ima zelo rada in iz njega črpa. Naslova nisem mogla povezati z njim, temveč sem se domislila, da Mili Iranka reče: Postani sprehajalka gospodovega psa.

Če bi knjigo opisala z enim stavkom, bi povedala, da je knjiga o vzgojenem egu, psu. Ko vzgojiš psa, ta hodi ob tebi in sta najboljša prijatelja, gresta na miren sprehod, sicer pes teži in vleče na svojo stran. Enako je z egom, ko ga enkrat ukrotiš, Feri Lainšček pravi obrusiš, lahko z njim shajaš.

Mar ni tudi vas pot v Iran dodobra obrusila?

Carmen: Šla sem s popolnoma drugačnimi pričakovanji. Mislila sem, da grem na romantično potovanje, na katerem se bom imela lepo, kar se mi je zdelo samoumevno.

Prej sem bila neke vrste 'control freak' in določala, kako bo. Še vedno sem na en način, le da se zavedam, na katere stvari lahko vplivam, na katere pa ne.

Navsezadnje sta se mi pozneje zgodila dva spontana splava in takrat sem vedela, da v življenju  nisi ti tisti, ki določaš, temveč nekdo drug, in če si pameten, boš temu sledil in prisluhnil. Magija je, ko spustiš iz rok, kar je naredila tudi Mila, ko je čustveno in fizično izkrvavela.

Ni tudi ona splavila?

Carmen: To je tudi razlog, zakaj sem toliko časa pisala knjigo. Najprej sem napisala, da je splavila, nato pa se je to zgodilo še meni.

V trenutku sem pomislila: Si življenje določam vnaprej? Nehala sem pisati, ker mi je bilo to strašljivo.

Sedem mesecev se nisem dotaknila knjige, nisem smela slišati o njej, pa mi je prijateljica, ki je tudi pisateljica, rekla: Kaj ti je, napiši srečen konec, če si že določaš življenje vnaprej. Začela sem se sama sebi smejati: Zakaj bi si komplicirala življenje? Napiši srečen konec.

Se potovanje v Iran ni zakompliciralo?

Carmen: Zakompliciralo se je toliko, da se moja pričakovanja niso izpolnila, in ko sem začutila, da fizično več ne morem biti tam, s tistim in tako, kot sem bila, mi je ostala odločitev: ali grem domov v nikogaršnje naročje, da me nekdo boža, ali da zagrizem, se usedem na letalo in grem nekam, kjer še nikoli nisem bila in bom sama.

Šla sem v Egipt, na Sinaj, kamor je šla tudi Mila. Vedela sem, da moram nekam, kjer je sonce, ker če bi bila megla, bi me pobralo. Morala sem nekam, kjer bom sama, če bo zraven še morje, bo tudi fino, če pa bo še veter, bo sploh fino, če pa bo še pesek, potem pa bo sploh fino. In tam je vse to bilo.

Kako je bilo?

Carmen: Tam sem bila šest tednov sama, ni bilo nikogar od mojih, v resnici pa niti za trenutek nisem bila sama. Čez dan sem prevajala mladinsko knjigo, ponoči plesala in hodili po vetru.

Kje ste plesali?

Carmen: Tam je bil klub, v katerem sem plesala po pet dni na teden, domov sem prišla sama zelo natrenirana. Sicer sem bila že prej plesalka, a je šlo za to, da sem morala 'iznojiti sranje', čeprav je proces kar še trajal, ko sem prišla domov. Zatem sem zelo hitro spoznala moža Roberta.

Rekla sem si: Zdaj bom malo sama. V treh dneh je bil 'bum'. Mislila sem si, da se bova imela malo fino, čez osem mesecev pa sva kupila hišo, čez leto dni sva se poročila, po dveh letih pa imava otroka, in to je to.

Imate tudi kakšne izkušnje z beduini?

Carmen: Nekaj časa sem živela pri njih. Sicer danes tudi beduini niso več, kar so bili, sploh na Sinaju. Bila sem v okolici Dahaba. So taki poslovneži, da glava boli.

Da ne govorim o Emiratih, kjer so šefi itak le beduini, medtem ko so Tuaregi v Libiji bolj prvinski, čeprav se znajo tudi oni iti.

Ne morem reči, da sem doživela čisto prvinskost, toda meni je bilo prvinsko že to, da sem spala pod zvezdami na pesku, da ni bilo signala za mobitel in je vladal tišina, ki tam ni nikoli tiha. Če tam nisi pomirjen s sabo, je tako kričanje, da ti gre precej na živce.

Nekako je kot pri jadranju, ko veter postane tvoj prijatelj, če si miren. Če ne, te lahko zelo hitro zmeče. Na jadrnici moraš biti miren, da se lahko odzoveš, v puščavi je podobno.

Bi lahko rekli, da ste se vrnili z dobrimi izkušnjami?

Carmen: Vrnila sem se polna spoznanj, uvidov, po domače povedano sem dobila po prstih, kar me je prizemljilo. Takrat mi je bilo težko za umreti, ampak danes sem hvaležna.

Dolgo sem se sama sebi smilila, potem so mi iranski prijatelji dali vetra, peljali so me tudi med ljudi, ki bi se lahko smilili sami sebi, pa se ne.

Pozneje sem živela v oazi, kjer ljudje nimajo ničesar, razen nekaj palm, na katerih so dateljni, od katerih živijo, hkrati pa imajo tako srce, v katerem so svobodni.

Tudi knjiga je posvečena svobodi, in to srčni svobodi. Nazaj sem prišla s spoznanjem, kaj pomeni svoboda, saj sem prej mislila, da pomeni nekaj povsem drugega – da si svoboden, če imaš materialne dobrine, kar zdaleč ne velja.

Svoboda je to, da lahko misliš, delaš in čutiš, kar v resnici si, da ti nekaj ni vsiljeno. Iranci so kljub svojemu sistemu, govorim o ljudeh, ki sem jih srečevala, v srcu svobodni, fizično pa malo manj, ker ne morejo vsak trenutek tja, kamor bi radi šli in tako kot bi radi šli.

To pomeni, da je človek sam sebi največji ječar?

Carmen: Seveda, dokler ne skleneš sporazuma z gospodovim psom oziroma se ne spoprijateljiš z egom. S tem je tako ali tako vsak dan veliko dela. Ni tako, da nekaj spoznaš in je to to. Kje pa, pes oziroma ego se vsakič znova še malo strga z verige ali jo povleče.

Za kaj gre takrat?

Carmen: Takrat ugotoviš, da ga nekje ponovno 'biksaš', vsaj jaz.

Koliko časa ste bili v Iranu?

Carmen: Sedem, osem tednov, ampak zelo intenzivno, stalno je bilo nekaj. Bila sem odprta, čeprav sem na neki način bila ranjena.

Doma bi bila zelo zaprta, tam pa so me odpirali ljudje. Pravzaprav niti nisem imel druge izbire. Nekdo mi je bos prinesel skledo dateljnov, vodo in sveže pečen kruh, vendar sem vedela, da nima, da je vse svoje otroke poslal v glavno mesto, da lahko preživijo.

Nasmejala sem se iz srca in ves dan z njimi pela pesmi, vsak v svojem jeziku, a smo se vseeno razumeli. To se mi je dogajalo ves čas. Menda imajo taruf, da je pri njih gost kralj. Razlagali so mi, da jim veliko pomeni, da gostje njihovo deželo ohranimo v lepem spominu.

Čutijo se res počaščene, da prideš tja in hkrati obvezani, odgovorni, da od tam prideš srečen. V mojem primeru jim je to stoodstotno uspelo.

Ste tam srečali tudi sebe?

Carmen: Če ne drugega, sem se vsaj malo 'pofočkala'. Nisem se sebi povsem odtujila, malo sem zašla s poti in bi najbrž še nekaj časa hodila po napačni poti, če me ne bi fino udarilo.

Koliko Perzije ste srečali v današnjem Iranu?

Carmen: Ne morem reči, jo še zelo živijo, prepleta se z življenjem, njihova Perzija je pravzaprav Hafis, Shiraz, sploh okolica Hafisovega groba.

Se v mislih in sicer še vedno vračate na pot v Iran?

Carmen: Ne le s knjigo, temveč tudi z mariborsko organizacijo Mitra, s katero ves čas organiziramo Perzijske večere. Začeli smo se tudi pogovarjati o zvočni podobi Rumija, ker smo Hafisa že posneli.

Na javnih prireditvah velikokrat berete Hafisa?

Carmen: Interpretiram ga, kar poskušam narediti čim bolje, in sicer z iranskimi prijatelji, ki živijo v Sloveniji, predvsem z Behrangom Azhdarijem, ki me običajno spremlja na sazu, njegova žena pa je predsednica organizacije Mitra.

Zelo sem presenečena nad tem, kakšen je odziv na te večere. Ljudi to zanima in se jih tudi dotakne. Ni se mi še zgodilo, da bi brala Hafisa in ne bi kdo prišel do mene z besedami: Jutri grem takoj po Hafisa.

Dobivam mejle, v katerih piše: Hvala ti, sploh nisem vedel, da Hafis obstaja. Moja knjiga je tudi neke vrste poklon Irancem, tistim, ki so takrat bili z mano in s katerimi sem še danes v stiku, kar še zdaleč ne pomeni, da je to zaključeno poglavje. Je pa res, da sem začutila, ko sem zaključila knjigo, da sem se za nekaj časa poslovila od Arabije, glede na to, da je v knjigi tudi Sinaj, Egipt.

Prej sem vsako leto morala tja, da se nahranim. Zdaj pa mogoče, ker je v življenje Nace prinesel nekaj drugega, razmišljam o Novi Zelandiji.

Mogoče sem morala en del še odsanjati, če je karkoli povezano s prejšnjimi življenji, mogoče sem morala še kaj 'odtakniti', če je kaj karmičnega. Tudi to verjamem, mogoče sem kaj 'odtaknila', mogoče ne in se bo čez sedem let vrnilo po spirali.

Napisala: Suzana Golubov v reviji Lisa, fotografije: Goran Antley in Carmen L. Oven

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja