Včasih hud poraz pomeni zmago.
Svoje najgloblje težave navadno rešujemo tako ... da se jim izogibamo. To delamo nehote, a praviloma vedno in vsi. Preračunavamo in trepetamo, pa ne vemo, da to počnemo, in oprezno živimo, da bi ne zašli na prepovedana pota.
A prav to, da tja nočemo, jasno pove, da vemo, kaj je tam.
Življenje pa nam prekriža načrte in nas vrže v sredo peklenskega ognja. Ve, da bi sami nikoli ne stopili tja, strah pred mučnim spoznanjem je prevelik.
Tam je ogromna bolečina, povezana z nemočjo, grozo in obupom.
Vrženi v sredo gorja, s katerim nismo hoteli imeti opravka za nobeno ceno, se končno soočimo s trpečim delom sebe, ki je tam ostal kot ostro stekelce v živem srcu. Nismo se smeli več premikati v tisto smer, da smo lahko preživeli.
Življenje stiska naše srce in stekelce prihaja na dan.
Takrat zakrvavimo in izdihnemo – nekaj starega umre in nas potegne globoko navzdol. Včasih traja, včasih se zgodi v hipu, včasih se ponovi večkrat po malem. A cilj je isti: srce se hoče osvoboditi in ne gleda, koliko nas bo to stalo.
Kar nas je mrtvičilo in zastrupljalo, pade pred nas in zdaj vemo, kaj je bilo, pomešano s krvjo in solzami.
Po dolgi noči okrevanja, za katero nihče ne ve, koliko bo trajala, zagledamo prvo zeleno bilko in za njo še druge.
Sto in tisoč trav odganja, vse zveni v novi svetlobi in zelenje zavalovi v vetru.
Prerojenje je tu in samo mi vemo, da smo zmagali.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
