Praznično življenje je možno vsak hip.
Včasih smo bolni, žalostni, pobiti, neugledno razjarjeni, sitni, otopeli. Včasih so temne misli zelo močne in si vzamejo ves prostor, zagrnejo telo in nas potegnejo v hromečo senco.
Takrat vklopim program malih korakov.
Postavim cvetje na mizo kljub temu, da mi ni do tega. Ker praznujem, kar lahko pride, in se odpiram možnemu. Vem, da je življenje tu in da hoče na dan.
Prižgem lučke, čeprav srce molči. Želim se odpreti svetlobi, ki je vedno na poti, želim počastiti najino prihajajoče srečanje.
Pomislim na darilo za drago osebo, čeprav sem brez navdiha. Zadovoljim se s tem, kar zmorem, in častim svoje preživetje. Kljub notranji otrplosti se veselim, kajti to, da ne rušim, je vredno občudovanja.
Bedim ob svojem ognju, uživam njegov žar in se ne sprašujem, kdaj bo vzplamtel. Čudovito je gledati razbeljeno žerjavico.
Vsak hip lahko naredim kaj, kar slavi življenje in prebuja obnovo v meni.
Prazničnost je v tem, da vsak hip častim mogočne in nevidne možnosti življenja.
Prazničnost je v roki, ki ne obleži v naročju, ampak se dvigne in pričara drobno dejanje, ki gradi.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
