Zgodba osebe, ki so ji psihiatrična zdravila skoraj uničila življenje • Osebna rast • Sensa.si

Sensa

Zgodba o tem, ko zdravila skoraj uničijo življenje, namesto, da bi ga pozdravila. 

Bila sem čisto povprečno dekle. Krasno otroštvo, dobra vzgoja. Pridna v šoli. Žal pa sem oseba, ki ima visoko razvito empatijo in predvsem se ne oziram stran. Zatorej večkrat trpim, ker ne morem pomagati ali kaj spremeniti.

Pravijo, da nam življenje ponudi toliko preizkušenj, kolikor jih lahko prenesemo, vendar včasih temu le ni tako. Pade vse, tudi um.

 Prvi znaki neutolažljive žalosti so se pričeli porajati, ko sva se z možem 4 leta trudila za otroka in nama ni uspelo. Šla sva tudi na IVF postopke, več teh. Ves trud je trajal dobrih 12 let, a zaman. Vedno sem splavila. Neprestani splavi in želja po otroku je le še poslabševalo moje psihofizično stanje. Hormoni, ki jih prejemaš za voljo uresničitve tako želenega cilja, so neznosni. Za človeka samega in okolico. Negativni izid vsega pa pripelje, do še hujše bolečine. Dušne.

Predstavljala sem si, da je psihiater človek, ki ti pomaga

Ne vem točno kdaj, vendar nekega dne sem se zbudila in pričela jokati. Jokala sem dober mesec in pol, dokler me ni osebni zdravnik predlagal za pregled pri psihiatru, za vmesno obdobje pa mi je predpisal blažje antidepresive. Z njimi sem kar nekako shajala, bi lahko rekla. Jok se sicer ni umiril, vendar sem imela pred seboj upanje, da bo nekega dne bolje, da se bom pozdravila, ko bom prišla do psihiatra.

Predstavljala sem si, da je psihiater človek, ki ti pomaga. Ne le piše recepte, vendar sodeluje s teboj in ti pomaga prebroditi obdobje hude stiske, ti pokaže pot. Karkoli. Vendar zavoljo zdravstvene reforme in vseh omejitev, ki jih imajo zdravniki, le temu ni tako. Psihoterapevti, ki dejansko pomagajo, si vzamejo čas in te vodijo, pa so dragi in zelo težko finančno dostopni.

Prvi pogovor pri psihiatru je trajal dobro uro, vendar tu smo govorili bolj o anamnezi, o stanju, kako je do te globoke žalosti prišlo. Dobila sem diagnozo Depresija. Morala sem se strinjati, saj enostavno nisem videla izhoda. To so strokovnjaki, ki vedo, kaj delajo. Prejela sem antidepresive, nove. Močnejše in zelo visoko dozo. Tako so mi dejali. Poleg le teh so mi dali še pomirjevala in psihotike za spanje.

Zaradi jemanja psihiatričnih zdravil sem ostala brez vesti

Prvi mesec je kar nekako šlo, sicer močne anksiozne motnje, strah, da mi bo počilo srce, povišan utrip, nizek krvni tlak. Nastalo je neko kaotično stanje, ki ga nisem znala najbolje obvladovati. Je pa res, da nisem več jokala. In to je bil za mene velik dosežek.

Po treh mesecih jemanja vseh teh zdravil, so se pričeli prvi znaki, ki so jih sicer bolj opazili domači in prijatelji, kot jaz. Prvo, kar je bilo najbolj očitno: moj izraz na obrazu in (kot so opisali) »mrtve oči«. Popolnoma za nič se nisem obremenjevala. Za NIČ. Ne za življenje, sebe in ne za druge. Postala sem človek brez kančka vesti, etike in morale. Pričela sem si barvati obraz, ker sem se tako videla lepšo, ko sedaj pogledam slike za nazaj me spreleti srh. Kot oseba iz predstave kabaret. Pobarvala sem vse stanovanje, toda ko sem se »streznila«, res ni izgledalo dobro. Nisem pospravljala, zanemarila sem se tudi z vidika higiene. Čeprav sem načeloma pretiran čistun, kot mi radi rečejo prijatelji. Še vedno sem oz. spet sem taka. Rada imam vse urejeno in čisto. Včasih malce pretiravam s časom, ki ga vložim v to, pa vendar, vsak ima nekaj. Takrat pa se nisem niti umivala.

Mož me enostavno ni več obvladoval. Domači so združili glave in se strinjali, da pač potrpijo, me pazijo in počakajo, če bodo še morda kakšne spremembe na bolje in je to le prehodno obdobje.

Vendar od tu dalje je šlo le še navzdol. Nikoli nisem bila vešča voznica, takrat pa sem bila prepričana, da sem najboljša voznica na tem svetu. Da je svet moj. Moja cesta, pločniki, vse. Stvari so se stopnjevale. Imela sem sicer preglede pri psihiatru, ki si je lahko po zakonu zame vzel 10 do 15 minut, da je napisal recepte. Vprašal me je, kako sem in moj odgovor je bil: »SUPER! Še nikoli bolje.«

In, če potegnemo črto, sem bila uspešen primer psihiatričnega zdravljenja.

Izgubila sem občutek za telo in skoraj ubila fanta na pločniku

Ozadje pa je bilo temačno in daleč od super. Po 5 mesecih jemanja visoke doze antidepresivov, pomirjeval in psihotikov sem poleg občutenja uma in duševnega stanja izgubila še občutenje telesa. Tako sem v sunku vožnje na pločniku zadela mladega fanta. Sicer ni bilo nič tragičnega z njim. Tragična je bila moja reakcija: »Kreten, pa kje hodiš!«. Bil je na pločniku.

Nekega dne sem po radiu slišala novico, da je v nesreči umrla mlada voznica in prepričana sem bila, da sem to jaz. Saj nisem čutila telesa. Možu sem napletala zgodbo, da sem vedno vedela, da on vidi duhove in da je čas, da gre po antidepresive, ker jih potrebuje, da je on nor. Da jaz vem, da ne obstajam več, ker se ne čutim. Da bi ugotovila ali čutim telo ali ne, sem se s kamnom tako zelo pretepla po nogah in rokah, da so se modrice zdravile več mesecev. Še vedno imam znake razpokanih žilic.

Pod vplivom antidepresivov nisem čutila mraza in vročine

Naravo sem videla naslikano. Umetelno narejeno drevo, ki je zgledalo kot iz slikanice. Vse okoli mene je bilo narisano. Torej tudi stvari, ki so dejansko obstajale, sem jaz videla tako, kot jih je manifestirala moja domišljija. Poleg vsega tega pa seveda še marsikaj zraven, kar niti ni obstajalo. Bilo je precej naporno drugim razložiti, da oni pač vidijo napačno. In jaz prav. Nekatere zadeve so bile videti pomanjšane, nekatere povečane. Nekatere naslikane. Nekateri pajki so imeli vidna usta in nasmeh. Torej - resnično se mi je zmešalo! Popolnoma zmešalo. Voda je bila kot nek gel, vse kar sem prijela, je bilo lahko, peresno lahko. Stvari so mi letele iz rok, ker sem, ali neprevilno prijela ali pa s takim sunkom, da so mi odletele iz roke. Ko sem sedla na kolo, sem se kar peljala, ne glede, kako zahteven in strm klanec je bil, nisem čutila nič, ampak le peljala. Nisem čutila ne mraza in ne vročine. Roke sem imela popolnoma opečene od prijemanja vročih posod, posledice so vidne še danes. Mehurji opeklin me sploh niso boleli.

Prejemala sem antidepresive, ki vplivajo na več reči, ne le na serotenin. Tudi sama ne vem več točno, kako je bilo. Prijateljica, ki dela v zdravstvu, se je dogovorila z mojim možem za pogovor. Skupaj sta šla skozi situacijo, saj ljudem res ni bilo vseeno za mene. Poglobila se je v sestavine antidepresivov in jo je je močno pretreslo. Za pol zadev se sploh ne ve, kako učinkujejo, veliko je še v fazi preizkušanj. Mož je sicer predlagal, da ona obišče psihiatra in mu povem, vendar ga je prijateljica prepričala, da ne. Ker bi to pripeljalo le do hospitalizacije v Polju, kar pa ne bi rešilo problema.

Vendar vsa ta prizadevanja domačih in prijateljev so bila zaman. Jaz sem hodila v drugem svetu in se nisem zmenila za moledovanje ljudi, naj vendar preneham s tem ali vsaj zmanjšam dozo. Naj se pogovorim z zdravniki, naj vendar nekaj storim. Zame so bili popolnoma vsi nori.  Zakaj bi to storila, če sem prvič v življenju res srečna, nič me ne boli, nič me ne gane.

Želela sem narediti samomor

Tako je pršel dan, ko sem se odločila, da »tu« nimam več kaj početi. Dvignila sem roko nadse. Ni uspelo, za kar sem neizmerno hvaležna prijateljici, ki ji najino popoldansko srečanje ni in ni dalo miru.

Mož je bil na službeni poti, medve sva bili na kavi, vendar iz mene so letele takšne besede, ki jih nikdar ne bi izgovorila. Kasneje mi je povedala, da se me je prav bala. Moj pogled je bil leden, monoton način izgovarjanja nerazumljivih besed, ki niso imela popolnoma nobenega smisla, ne repa ne glave, predvsem pa so bile pretirano nastrojene in paranoidne. Jasno me je bilo strah, saj sem imela prisluhe in tudi privide. Občutek sem imela, da živim izven telesa. Vsak zvok je imel odmev.

Ker ji ni dalo miru, me je zvečer obiskala in nadalje ukrepala. Od takrat dalje sem brez teh »nujno« potrebnih zdravil. Še vedno so dnevi, tedni, ko sem slabo in bi najraje posegla po njih, vendar ne. Od njih me hitro odvrne, že samo ogled fotografij posnetih v tistem času, ko vidim v kakšen stanju sem bila. Najhuje pa je, da se dogodkov na fotografiji niti ne spomnim. Manjka mi leto življenja. Tudi spomin se mi na splošno ni popravil, še vedno imam velike težave s spominom in raztresenostjo. Kaotično razmišljanje in podobno.

Naj omenim, da sem v času jemanja zdravil ostala brez službe in ob meni je ostalo le nekaj malega ljudi, ki so verjeli, da sem za vsem tem, kar vidijo in slišijo, še vedno nahajam in da bo nekega dne vse v redu. Sedaj hodim na psihoterapijo, skozi sem dala že kognitivno vedenjsko terapijo, vendar me še ena čaka. Ker še ni vse v redu oz. je bilo tako težko obdelovati vse slabo, kar sem naredila v času jemanja teh zdravil, da do bistva še nisem prišla. Zdravljenja so dolga, težka in naporna, vendar vredna truda.

Ni vse slabo, nikogar ne blatim, vendar ljudje smo si različni in vsak odreagira na določena zdravila drugače. Žal takih zgodb ni malo, nasprotno, še hujše so. Ko se um popolnoma zamegli in ljudje počnejo grozne reči, saj ne čutijo ničesar. So primeri, ki jim zdravila pomagajo, ali pa le mislijo, da jim. Kaj vem. Tudi sama sem mislila, da so mi pomagala. Vendar nekaterim ne pomagajo in jaz sem ena izmed teh.

Lahko pa trdim, da bi bilo za vse ceneje, če bi ljudem omogočili brezplačno zdravljenje s psihoterapijo, kognitivno vedenjsko terapijo in podobno, in da bi se predpisovalo manj zdravil, za katera sploh še ni jasno raziskano, kako delujejo.

Nekateri uživalci teh zdravil so naredili samomor

Oni dan mi je znanka omenila, da je bila na nekem srečanju bolnikov z dotično diagnozo in ji je bilo grozno sedeti tam, saj je bila le ona sposobna razmišljanja in normalnega govorjenja. Ostale gospe so bile vse na takšnih zdravilih. Dejala je, da ji je ta izkušnja dala misliti in da bo raje prebrodila stisko brez teh ali njim podobnih zdravil.

Samomor je v ožjem opisu kontraindikacij v navodilih teh zdravil. Govorila sem z veliko ljudmi na to temo in nekateri so na samomor pomislili dnevno. DNEVNO! Nekateri pa so ga tudi izvedli. Žal.

Vem pa tudi, da bom s pomočjo terapevtov, ki so se kasneje, po poskusu samomora, zavzeli za mene, nekega dne ponovno svobodna, v srcu.

Hvala za posluh.

Vir: založba-planet.si 

Preberite še: Jan Pirnat: "Potrebno je ceniti stvari, ki se večini zdijo samoumevne, pa niso. Nihče ne ve, kaj bo jutri."

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri