Vsake oči (=spol) imajo svojega malarja; eno dejanje, različna (re)akcija

21. 11. 2015
Deli
Vsake oči (=spol) imajo svojega malarja; eno dejanje, različna (re)akcija

Ko naši najbližji reagirajo na dogodke drugače kot mi sami, ko določeno situacijo vidijo drugače kot mi, ko rečejo stvari, ki jih sami ne bi nikoli, smo zelo presenečeni. Zato je pomembno razumeti, zakaj se to dogaja, zakaj so naši prijatelji, kolegi, ljudje, ki so nam po eni strani podobni, v določenih dejanjih povsem nerazpoznavni?

V komunikaciji pogosto nastanejo nerazumevanja, ker ljudje različno komuniciramo.

Deborah Tannen se v svoji knjigi You Just Don't Understand; Women and Men in Conversation loteva takih problemov s pristopom, ki lahko pojasni, zakaj nastanejo nezadovoljstva v komunikaciji, pri čemer pa nikogar ne obtožimo, da je nesramen ali nerazumevajoč.

Ogledali si bomo nekaj zelo zanimivih vsakdanjih problemov, zlasti pa prikazali, kako tovrstne težave razlaga Deborah Tannen.

Raziskovanje seveda tovrstnih nesporazumov ne more odpraviti, lahko pa odstrani medsebojno obtoževanje. Če si namreč sposoben razumeti, zakaj naši partnerji, prijatelji ali celo tujci reagirajo na način, ki je za nas malo čuden, lahko postane zadeva bolj znosna. In če drugi razumejo, zakaj tako komuniciramo, nas to obvaruje pred njihovim obtoževanjem, da ne znamo komunicirati.

Kako mož (narobe) potolaži ženo in kako žena (narobe) potolaži moža

Deborah Tannen navaja številne primere, ki ponazarjajo različno razumevanje govora in dejanj. Neka ženska si je dala iz dojke odstraniti bulo. V pogovoru s svojo sestro je potožila, da je žalostno biti tako razrezan, da je pogled na šive, ki so pustili brazgotine, neprijeten. Sestra ji je odgovorila, da je enako čutila, ko je imela operacijo. Nato je svoje občutke zaupala še svoji prijateljici, ki ji je odgovorila na podoben način.

Ko pa je svoje misli in občutenja povedala svojemu možu, ji je ta odgovoril: »Lahko imaš plastično operacijo, ki bo prikrila brazgotino in povrnila izgled tvoje dojke«.

Ženska je bila zadovoljna z reakcijo obeh žensk, mož pa je v njenih očeh ni razumel, ampak razžalostil. Ne samo, da ni slišala tistega, kar je želela (da razume njene občutke, njeno žalost), ampak še slabše - predlagal ji je še eno operacijo, in to prav takrat, ko mu je izpovedala svoje žalostne misli v zvezi z že opravljeno operacijo.

Odgovorila mu je: »Ne bom imela več nobene operacije; mi je zelo žal, če ti ni všeč, kako sedaj izgledajo moje dojke«.

Sedaj je bil zmeden mož: »Meni je vseeno, me sploh ne moti«.
Žena pa mu je odgovorila: »Zakaj pa mi potem govoriš, da naj grem na plastično operacijo?«
Mož: »Zato, ker si rekla, da si žalostna zaradi sedanjega videza.«

Žena je bila razočarana; mož je bil sicer med operacijo zelo razumevajoč in jo podpiral, sedaj pa je povsem odpovedal. On je svojo izjavo razumel kot svoj komentar na njeno izjavo, ona pa je to razumela kot njegovo samostojno izjavo.

On je mislil, da ji bo zagotovil, da se ne sme žalostiti glede brazgotine, saj obstaja način, kako lahko ona nekaj naredi za ta problem. Ona pa je slišala njegovo sugestijo, kako lahko popravi brazgotino, kot dokaz, da njega moti ta brazgotina.

Medtem ko je ona želela zagotovilo, da je povsem v redu, normalno, da se slabo počuti v tej situaciji in je želela slišati izjavo razumevanja/podpore, pa je njegovo govorjenje o tem, da se problem lahko da enostavno rešiti, pravzaprav zanjo pomenilo, kot da ji mož govori, da ona nima pravice, da se slabo počuti v tej situaciji.

Žena je želela nekakšno darilo - dejanje/izjavo razumevanja, mož pa ji je nudil darilo v obliki nasveta. Prevzel je vlogo reševalca problema, medtem ko je ona enostavno zgolj želela potrditev njenih občutkov.

Podobno nerazumevanje je prišlo na plan med dvema drugima zakoncema in sicer po avtomobilski nesreči, kjer je bila žena težko poškodovana. Ker se je naveličala bolnice, so jo premestili domov, kjer pa ji ni bilo tako udobno, saj doma nimamo vseh pripomočkov kot v bolnici.

Mož ji je rekel: »Zakaj nisi ostala v bolnici, kjer bi ti bilo bolj udobno?«

To je ženo prizadelo, saj je dobila vtis, kot da si mož ni želel njene vrnitve domov. Ona torej ni razumela njegove izjave kot odgovor na njeno pritoževanje čez bolečine, ki so bile doma večje; ona je njegovo izjavo razumela kot samostojno izjavo, kot izraz njegove želje, da bi ona ostala v bolnici.

In če so na primer ženske pogosto frustrirane, ker moški ne reagirajo na njihove probleme tako, da bi ženi ponudili pomoč, pa so moški pogosto jezni, če jim pomoč/razumevanje posreduje ženska.

Mož: »Res sem utrujen. Prejšnjo noč nisem dobro spal.«
Žena: »Tudi jaz nisem dobro spala. Nikoli ne spim dobro.«
Mož: »Zakaj me skušaš podcenjevati?«
Žena: »Saj te ne. Samo skušam ti pokazati, da te razumem!«

Ta ženska ni bila prizadeta zgolj zaradi moževe reakcije, on ji je celo pripisal določene slabe namene. Ni mogla razumeti, zakaj on misli, da ga podcenjuje, zmanjšuje njegov pomen? Ko je rekel »podcenjevati«, je mož mislil »podcenjevati njegove izkušnje«. Njene poskuse po vzpostavitvi povezanosti je odstranil, ker je bil osredotočen na to, da bo ohranil svojo neodvisnost in da mu ne bo žena znižala statusa.

Pogovor o problemih kot način ohranjanja odnosa

Za večino žensk, ki poročajo o problemih v službi ali pri prijateljstvih, samo sporočilo ni bistvenega pomena.

Pomembno je posredno sporočilo, saj je govorjenje o problemu neke vrste prošnja, da sogovorec posreduje nekakšen izraz razumevanja v stilu: »Vem, kako se počutiš«, ali pa » Jaz isto čutim, če se kaj podobnega pripeti meni.«

Z drugimi besedami, govor o problemih skuša vzpodbuditi zvezo, stik, in sicer tako, da pošlješ posredno sporočilo: »Na istem sva, nisi sama«.

Ženske so obupane, ko ne dobijo takega signala povezanosti, ampak prav nasprotno. Če dobijo nasvet, se lahko počutijo odrinjene. V njihovih očeh nasvet pošilja drugačno sporočilo: »Midva nisva isto. Ti imaš probleme, jaz imam rešitve.«

Medsebojno razumevanje je simetrično in prispeva k občutku skupnosti. Posredovanje nasvetov pa je asimetrično. Dajanje nasvetov uokvirja tistega, ki daje nasvete kot bolj razumnega, kompetentnega - se pravi z višjim statusom. To pa prispeva k učinku odtujevanja.

Ko se ženske soočijo z moškim načinom govorjenja, moške presojajo v skladu s standardi svojih komunikacijskih stilov. Ženske pokažejo skrb, ko sprašujejo sogovorca o težavi, ki jo ima.  Ko po drugi strani moški nenadoma med pogovorom o neki težavi spremenijo temo, ženske mislijo, da moški kažejo premalo simpatije do sočloveka - da so premalo intimni s človekom, ki je govoril o svojem problemu.

Toda izogibanje spraševanja o problemu je lahko tudi način, kako spoštujemo potrebo sogovorca po neodvisnosti. Moški lahko osebna spraševanja razumejo kot vdiranje v privatni svet in neodvisnost, medtem ko nekatere ženske lahko isto vprašanje razumejo kot izraz prijateljstva.

»Ti vprašaj, jaz ne sprašujem«

Deborah Tannen nadaljuje s primeri prošenj po informaciji, kjer tudi pogosto prihaja do razlik. Navaja primer para, ki se že nekaj časa vozi po mestu iščoč ulico, kjer živijo prijatelji. Ženska je jezna, pa ne zato, ker partner ne ve, kje je želeni cilj, ampak zato, ker on vztraja, da bo sam našel ulico in ne želi nikogar vprašati za smer.

Njena jeza narašča, ker njegovo vedenje gleda skozi svojo optiko: Če bi sama vozila, bi vprašala za smer, takoj ko bi ugotovila, da ne ve, kam naj pelje. Tako bi že zdavnaj prispela do prijateljev, namesto da se sedaj že celo uro vozita po mestu. Ker spraševanje po pravilni smeri zanjo ni problem in zadrega, se ji moževo početje zdi povsem nesmiselno.

Z njegovega zornega kota pa je vožnja po mestu in iskanje cilja povsem razumna odločitev, saj bi ga spraševanje po informaciji spravilo v neudoben položaj. Zato se temu izogiba in skuša zase ohraniti občutek, da je neodvisna in samozadostna oseba.

Zakaj se moški upirajo spraševanju po pravilni smeri oziroma zakaj ne želijo spraševati po informacijah?  In zakaj ženske to zlahka počnejo? Kaj je takšnega pri spraševanju, da se ga moški izogibajo?

Kadar mi nudimo informacije, je sama informacija sporočilo. Toda dejstvo, da mi imamo informacijo, tisti, kateremu informacijo posredujemo, pa nima te informacije, samo na sebi posreduje še posredno sporočilo superiornosti. Oseba z več informacijami je postavljena v višji status, saj je bolj razgledana, več ve, bolj je kompetentna.

Iz »moške« perspektive je samostojno reševanje problema bistveni del posameznikove neodvisnosti, kar pa je za mnoge moške nujni element samospoštovanja. Če je samospoštovanje ohranjeno, pa čeprav na račun nekaj dodatnih minut iskanja, je to sorazmerno majhna žrtev.

Deborah Tannen  tudi navaja primer ženske, ki je kupila računalnik, in se je skušala naučiti uporabljati računalnik. Po študiranju navodil je obupala in šla nazaj v trgovino. Prodajalec ji je razložil delovanje računalnika, vendar na način, da se je počutila, kot da je najbolj neumna oseba na svetu. Uporabljal je veliko tehničnih izrazov, in vsakič, ko je skušala nekaj vprašati, se je čutila manj kompetentno, kar je bil vtis, ki ga je spodbujal tudi prodajalec s svojim tonom. Ton, kako je odgovarjal na njena vprašanja, je pošiljal posredno sporočilo: »To je očitno, to vsak ve.« Stvari je razložil tako hitro, da si ni utegnila vsega zapomniti.

Teden kasneje se je zopet vrnila v trgovino in imela namero vztrajati z vprašanji, dokler ne bo obvladala računalnik. Tedaj je srečala prodajalko, ki se je skušala izogibati tehničnih izrazov, če pa jih je uporabila, je gospo vprašala, če razume, kaj izraz pomeni. Ko je prodajalka odgovarjala na njena vprašanja, prodajalkin ton ni nikoli impliciral, da bi vsak to itak moral vedeti. In pri razlaganju stvari je omogočila gospe, da je sama poskusila, ne pa da bi ta samo gledala. Drugačen stil tega »učitelja« je naredil tudi drugačen občutek pri gospe. V prvem primeru se je počutila kot neumen študent, v drugem primeru pa je bolj dostopen stil razlage povzročil, da se je gospa počutila kot sposoben študent.
***
Tannenova ugotavlja, da na splošno ženske skušajo zmanjševati razliko med sogovorcema, zato bodo skušale tudi v situaciji inštrukcije čimbolj zmanjšati razliko v vednosti in stvar naredi čimbolj razumljivo. Tudi tu Tannenova zavrača stališče, da ženske nimajo nikakršne želje, da bi se počutile pametne ali močne. Tudi na primer samo dejanje spraševanja, ali ti poslušalci še sledijo, ali razumejo, lahko včasih zgleda, kot da govorca postavlja v višji položaj. Toda zdi se - kot pravi avtorica - da imeti informacije ali veščine za ženske ni primarno sredstvo za doseganje moči. Ženske čutijo, da se njihova moč povečuje, če lahko pomagajo. Če se osredotočijo na povezanost, se čutijo bolj močne, saj je cela skupnost bolj močna.

Vir: Tannen, Deborah:
You Just Don't Understand; Women and Men in Conversation; Virago Press, 1992.

Dr. Tadej Praprotnik
ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez