Modreci pravijo, da tistega, kar lahko naredimo danes, ni dobro prelagati na jutri. Teh modrecev med nami žal ni prav veliko. Obstaja cel kup načinov, na katere ljudje spodkopavamo lastne ambicije, in zavlačevanje brez dvoma sodi med najbolj učinkovite.
Zavlačevanje je ena od najbolj škodljivih in najbolj razširjenih navad; to je močna sila, ki nas lahko odtuji od prijateljev, nam onemogoči zdravljenje v doglednem času, nas ovira na poti k uspehu na poslovnem področju ali v življenju nasploh. Po drugi strani pa sta zavlačevanje in odlašanje včasih lahko koristna, seveda če nam tisto, k čemur stremimo, utegne škoditi.
Zakaj ljudje z zavlačevanjem sabotirajo sami sebe?
Profesorja psihologije, Kanadčan Timothy Pychyl in Američan Joseph Ferrari, pravita, da ljudje včasih zavlačujejo, ker jim primanjkuje poguma in vere v lastne sposobnosti, spet drugi zavlačujejo zato, ker so izčrpani, depresivni, ali pa nimajo nikakršne podpore svoje okolice, medtem ko so tretji preprosto slabo organizirani in jim vedno zmanjka časa.
Ameriška anketa iz leta 1996 je pokazala, da 90 odstotkov ljudi pri delu ali v šoli vsaj malo zavlačuje. Povprečni uslužbenec vsaj eno uro na dan zapravi za iskanje razlogov, zaradi katerih se mu ne bi bilo treba posvetiti delu. Bolj izobraženi delavci so bolj nagnjeni k mečkanju od manj izobraženih. Dve raziskavi sta v zadnjih osmih letih pokazali, da stopnja zavlačevanja pri delavcu raste premo sorazmerno z njegovimi kvalifikacijami.
Kronični mečkači
Ferrari in Pychyl pravita, da 20 odstotkov ljudi priznava, da so kronični mečkači in da ta navada prežema vse pore njihovega življenja. Zamujajo s plačilom računov, prepozno vlagajo dohodninske napovedi, ne rezervirajo kart za potovanje, vstopnic za koncerte in tekme, prestavljajo sestanke in nakupujejo vedno v zadnjem trenutku.
Mnogi mečkači so tudi antipatični, ker velikokrat razočarajo oziroma ne izpolnijo pričakovanj. Okolica mora od mečkačev, tako na delovnem mestu kot na zasebnem področju, nehote prevzeti velik del obveznosti. Seveda so mečkači na ta račun deležni negativnih čustev. Zavlačevanje najeda timsko delo in medosebne odnose.
Mečkači aktivno iščejo druge zaposlitve, nekaj, kar jih bo zamotilo, da se spet ne bodo lotili tistega, s čimer zavlačujejo. Časopisi, televizija, igre, elektronska pošta in spletna socialna omrežja so odlični izgovori za čim dolgotrajnejše zavlačevanje.
Takšni ljudje sami sebi lažejo, ko si govorijo, da bodo imeli jutri več volje, da nekaj ukrenejo. Nekateri med njimi se tolažijo, da jim pravzaprav ni treba narediti ničesar, ker ni tako nujno. V najboljšem primeru njihova delavnost dobi zagon, ko se znajdejo pod pritiskom oziroma v časovnem primežu.
Zavlačevanje praviloma ni posledica tega, da si oseba ne zna razporediti časa oziroma nima občutka, koliko časa potrebuje za kaj. Raziskave kažejo, da imajo mečkači prav tako dober občutek za čas kot drugi ljudje, vendar se duševno niso sposobni vklopiti v ‘vozni red’.
Nagnjenost k zavlačevanju delno lahko pripišemo genetskim dejavnikom, predvsem tistim, ki vplivajo na razvoj depresije in tesnobe, na stanja, ki tvorijo temelj za zadržanost in strah pred delovanjem.
Vendar pri ustvarjanju mečkačev aktivno sodeluje tudi družina. Največ krivde lahko pripišemo strogim in avtoritativnim staršem ali vzgojiteljem, ki s stalnim nadzorom otrokom onemogočajo, da bi si ustvarili lastne želje in jih tudi uresničili. Zavlačevanje je lahko tudi oblika upora proti strogim, ukazovalnim staršem, ki so od otrok zahtevali, da nekaj naredijo takoj, sicer ...
Tekst: Ozren Podnar, Fotografije: Marko Grubišić, Model: Antonia B. (Talia)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
